"Folk je treba naučit, da so tipke na unem daljincu..."

Ko že misliš, da si videl in slišal vse, ti prileti v večer kakšna taka cvetka, da ti slabo postane...

Nocojšnja Trenja so obravnavala ogroženost človekovih vrednot, kot je razvidna iz nekega neslavnega "resničnostnega šova" na slovenski televiziji, v katerem so, sodeč po uvodnem prispevku, ravnali z dostojanstvom sodelujočih (če vprašate mene, pa tudi z dostojanstvom živali) kot svinja z mehom. (Več konkretnih podatkov si lahko najdete sami.)

Povod za oddajo pa ni bilo omenjeno ravnanje samo po sebi, temveč dejstvo, da se je uradna varuhinja človekovih pravic takšnemu ravnanju javno uprla in protestirala proti njemu. V ta namen so priredili običajno soočenje raznih javnih osebnosti, ki so izrazile svoje mnenje o ravni človekovega dostojanstva na slovenski televiziji (kar je pravzaprav enako kot v javnosti, a to je že druga snov).

Neka gospodična, ki je - tako sklepam - nekoč nastopala v omenjenem "šovu", je ekscesno ravnanje pojasnila približno takole:

"Zanima ga (najbrž režiserja, op. P.), do kam lahko gre človekova psiha..."

In je pač videl, aha, tole si še lahko privošči...

To, kar je rekla, je seveda čista resnica.

(Sicer banalna in ne posebno globokoumna, a vendarle čista.)

Kar je bilo srhljivo, je bil prostodušni, lahkomiselni ton, v katerem je to razlagala.

Do kam lahko gre človekova psiha, je pokazala že nacistična Nemčija.

(In to ni floskula.)

Nekoliko pozneje, že dolgo po koncu vojne, je to pokazal tudi znani Milgramov eksperiment z elektrošoki.

Človek bi mislil, da bo v tako civilizirani državici, kot je ljuba Slovenija, vsaj človekovo dostojanstvo - če že druga živa bitja ne - zavarovano s konsenzom javnega mnenja, da je človekova "psiha" dejansko zelo šibka in ranljiva entiteta.

Kakšna zmota!

Nocojšna Trenja so znova pokazala razsežnosti fašistoidne miselnosti, ki je sicer značilna za človeštvo na splošno (gl. spet Milgramov eksperiment) - vendar si je številčno tako šibek narod kot je slovenski ne more privoščiti brez usodne škode za svojo "dušo" in nadaljnji obstoj na ravni civilizacijsko koristnega dejavnika.

To fašistoidno moralno strahopetnost je dobro povzel en sam odlomek iz soočenja.

Gospodična Nina Osenar (ex "sanjska ženska") je omenila, da se ji je kot vegetarijanki zdelo strašno, da so v oddaji Kmetija (spet "resničnostni šov") bojda klali prašiča.

Tega pač ni težko verjeti.

In vsega spoštovanja je vredno njeno vegetarijanstvo, zlasti ker je slišati, kot da izhaja iz moralnih, etičnih (ne osebnih "zdravstvenih") razlogov.

Manj spoštovanja vredno je, da ni kratko malo sedla za računalnik ali za pisalno mizo in protestirala na instanco, ki bi se ji pač zdela najprimernejša – magari v časopise. Prav gotovo bi dosegla najmanj toliko kot z ne-delovanjem, ne...?

Tako pa je ravnala, kot je ravnalo pred njo že na milijone ljudi v krvavi zgodovini človeštva: pogledala je stran.

Ključni stavek pa je - v odziv na njeno razmišljanje - izrekel gospod Max Modic:
"Pa si obrnila stran, a ne? Pač nisi gledala!"

In nato še osrednjo maksimo, ki jedrnato zgosti vse, o čemer tule pišem:

»Večino folka je treba naučit, da so tipke na unem daljincu...«

Tako je: obrni kanal.

Obrni pogled stran.

Ne glej.

Pusti zlo, naj deluje.

Če ti ni všeč, ga pač ne glej.

In moli, da boš pod zemljo, ko bodo tvoji potomci pljuvali čez tvoje ime in se spraševali, kako si lahko bil tako strahopeten, da si v soočenju z zlom raje pogledal proč.

Ljudje se pogosto zgroženo sprašujejo, zakaj je danes svet toliko bolj nasilen kot nekoč, ko so bili sami otroci.

Ob upoštevaju raznih faktorjev, med drugim tudi subjektivnosti pogleda, je vendarle treba priznati, da »nekoč« ni bilo potrebe po razoroževanju osnovnošolcev; otroci se niso pobijali med seboj (vsekakor ne na taki ravni); samoponiževanje ljudi v obliki pornografije in ekshibicionizma v drugih »ekstremnih« pojavnih oblikah ni bilo sprejeta kulturna norma.

Kaj je vse to spremenilo?

Kdor je zmožen pogledati resnici v oči, pozna pravzrok: televizija.

Natančneje, nazorno predočanje najnižjih človeških nagibov.

Človek se uči z zgledom (pazi na to besedo: z-gled = »z gledanjem«).
In če mu nekaj, kar je bilo zanj prej nesprejemljivo, dovolj dolgo kažejo, ga bodo lastne oči - in šibkost človeka kot družabnega bitja - zapeljale v prepričanje, da je njegova moralna trdnost pravzaprav "togost", da je morda vendarle "prenapet", celo "mračnjaški" – ali pa vsaj v socialno osamo. (Še več: če človek obdrži svoje poglede, ki so v nasprotju z z-zgledi, in vztrajno vidi v teh dovolj močno zlo, utegne prevzeti celo radikalno »antisocialno-» vedenje, kot je terorizem.)

Gospod Modic in kar je njegovih somišljenikov (beseda "somišljeniki" je gotovo pretirana, saj se lahko nanaša le na ljudi, ki imajo dejansko mišljenje, ki torej mislijo) bi gotovo glasno - in s ceneno, plehko ironijo - ugovarjali slehernemu enačenju svojega svetovnega nazora s fašizmom in pripadajočo moralno strahopetnostjo.

Oni pa že ne!

Fašisti, nacisti, strahopetci itd. so namreč le tisti, ki jih je uradna zgodovina - torej beleženje davno minulih dogodkov - označila z ustrezno nalepko.

Nekdanji ljudje namreč niso bili tako razgledani kot smo mi danes. Oni se niso zavedali, da ravnajo strahopetno, ko izkazujejo svojo človeško šibko naravo, za kar bodo nekoč grdo ožigosani. To pa zato, ker niso imeli nostradamovsko daljnovidnih zgodovinarjev in Stevenov Spielbergov, da bi razvsetlili njihov srednjeveško mračni um.

Mi pa živimo danes. Za nas to ne velja.

Naše ne-gledanje je prostovoljna izbira modernega, razsvetljenega človeka.

Človeka z daljincem v roki.