POP pogled: nekaj te gleda, gledalec

POP TV se je domislil vizualno inovativnega prijema za ponazoritev krvave rajde zagrebškega oktobra: vsako od posameznih zgodb v prispevku je zakoličil z bližnjim pogledom (namreč gledalčevim) v cev pištole in zvokom, ki spada zraven.

Ja, saj vem: vse prej kot inovativno je. Še več, zelo zguncano je.
"Novost" je kvečjemu v tem, da takšni režiserski vložki - značilni za tabloide - ponavadi nimajo prostora na televizijskih postajah, ki se še trudijo vsaj za videz kredibilnosti in dostojanstva.

Ali popovsko - pa ne le njihovo - tradicionalno kazanje kar forenzično bližnjih posnetkov mlak krvi (in bogve česa še) ni dovolj?

Saj smo že zdavnaj dojeli: tabloid ste. Kapiramo.

In kdor ni kapiral že prej, ga je najbrž skoraj kap, če je pred dnevi na POP TV gledal in poslušal škandalozno štorijo o pornografskem filmu Larryja Flinta (če ne veste, kdo je, mi verjemite, da nočete vedeti in tudi ne boste ničesar zamudili, če ne izveste), s katero hoče oblatiti Sarah Palin, guvernerko Aljaske in kandidatko za podpredsednico ZDA (katere politična usoda mi je osebno sicer toliko mar kot lanski sneg).

Da se razumemo: škandalozno je bilo poročanje o omenjenem kulturnem dosežku, ki ga sicer po svetu gladko ignorirajo. (Ker RES ni zanimiv, kaj šele "novica".)

POP TV - pa ne le oni, tudi "nacionalka" - namreč ne bi bil, kar je (karkoli že je), če ne bi kar prepogosto najemal za "novinarje" kdove čigavih sestričen in bratrancev: nedorasle ljudi, ki - po njihovem tonu in izbiri besed sodeč - umsko pronicljivost in raziskovalno zagnanost enačijo ali vsaj kompenzirajo zgolj z agresivnim tonom glasu, ki nemalokrat spominja na bevskanje, in vpletanjem osebnih podtonov v prispevke, ki naj bi bili poročila - torej kolikor je mogoče nepristranski in neprizadeti opisi danega dogajanja.

In tako je ena od pop-sestričen pred dnevi "poročala" o pritlehnem filmiču gospoda Flinta, kakor da je novica. Za primerno "udaren" konec pa nam je postregla s tole analizo: "Palinovo, konservativno ikono Amerike <...> je prikazal v precej drugačni luči kot smo je vajeni."


Palinovo je prikazal v precej drugačni luči kot smo je vajeni...


Razumem, da je lahko kdo tako pomanjkljive razsodnosti in kolcave logike, da ne uvidi, kaj je narobe, hudo narobe - in potencialno razlog za MASTNO tožbo - v tem stavku. (Ali pa je mislila, da v filmu res nastopa Sarah Palin osebno?)

Ne razumem pa, da takšna oseba lahko dela na televizijski postaji, ki se gre "serioznost" - in da ni bilo v bližini nobenega urednika, niti lektorja ne (pa čeprav ne gre za pravopisno napako), ki bi pravočasno preusmeril ta katastrofalni met.

Vsekakor pa zlahka razumem, da se postaji, ki si privošči takšno "poročanje", tudi postaviti gledalca pred cev pištole ne zdi nepotrebno, estetsko sporno, nedostojanstveno, žaljivo.
In da mogoče niti ne razmišljajo - ali pa jim ni mar - da s takšnimi prijemi ne prispevajo k širjenju svetlosti sveta, temveč ga tudi sami zastrupljajo.
Da perpetuirajo to, o čemer (domnevno) poročajo.

Kapiramo.

Zdaj pa bodite tako vljudni in poskusite kdaj pa kdaj vsaj hliniti spoštovanje do naše omejene izbire poročil v domačem jeziku. OK?

Kraljičina stara oblačila

Le pripis za tiste, ki so radi prisluhnili poročilom naših medijev o toaleti britanske kraljice, a sami morda ne znajo angleško, da bi lahko prišli do celotne zgodbe o kraljičini "šokantni" obleki ...

Kraljica si je "v duhu varčevanja" (kot so temu - ne ravno brez sarkazma - rekli britanski mediji) dala sešiti obleko iz blaga, ki ga je že dolgo hranila v svojih omarah.
"Blago je bilo namreč staro kar 25 let," je rekla poročevalka ene od naših TV postaj (še pred tem nas je poučila, da Elizabeta II. vlada že kar "36 let"... ).

Res je: blago, ki ga je kraljica uporabila za svojo novo obleko, je staro že nekaj desetletij: dobila ga je ob obisku Bližnjega vzhoda, kot uradno darilo. Je namreč zelo dragocen, ročno izvezen srebrno-siv brokat. (Obleka torej tudi ni bila "bela", kot je včeraj poročala ista TV postaja - kar je bilo sicer vidno že na prvi pogled, a je poročevalka kljub temu gonila svojo: "In res je, obleka je bela, kot smo pričakovali ..." ali nekaj v tem duhu.)

V tej luči pa so kraljičina stara oblačila videti že precej drugače, ne?

Gospod predsednik: na himne se ne pleše

Ena zadnjih stvari, ki bi si jih lahko mislili o novem predsedniku naše države, je ta, da se ne zna obnašati.

Zakaj?

Glavni razlog je najbrž čisto darvinističen: visoki ljudje učinkujejo avtoritativno, "torej" spoštovanja vredno.

Potem je tu videz uglajenosti, ki ga slika njegov kurtoazni (pa čeprav ne vedno lagoden) nasmešek in spoliran način govorjenja.

Pa seveda to, da je bil – med drugim najbrž tudi zaradi pravkar omenjenih atributov - tako dolgo diplomat v najvišjih krogih.

Od diplomata pričakuješ, da bo skril svoje zasebne misli in čutenja v korist države, ki jo zastopa, saj je navezadnje (dobro) plačan prav za to.

Vse našteto, le da še v veliko večji meri, smemo pričakovati od predsednika države.

Ob včerajšnjem sprejemu britanske kraljice Elizabete II. in njenega soproga, Filipa vojvode Edinburškega (soproga, ne »moža«, kot je bleknila neka nalogi očitno nedorasla poročevalka, ki med drugim ne razume niti, kaj pomeni prepoved objave dane informacije do natanko določene ure), pa je naš novi predsednik pokazal kar presenetljivo pomanjkanje stika z realnostjo, ki se ji reče politična kultura in... no, bonton.

O precej škandaloznem seznamu povabljencev na včerajšnjo večerjo so dovolj povedali že drugi, najbrž tudi še bodo – in prav je tako.

Mene, in najbrž še koga, pa je predsednikovo vedenje neprijetno presenetilo že ob sprejemu kraljice na Brdu.

Od človeka, ki zastopa – pa čeprav ne z mojim glasom – mojo državo, torej tudi mene in ljudi, ki jih spoštujem, pričakujem, da bo premogel vsaj toliko (pa čeprav navideznega) spoštovanja do svojega gosta ali gostje in države, ki jo ta zastopa (pa tudi svoje!), da ne bo vseh nas spravil v zadrego.

Ne zamerim vam, če VI ne veste, o čem govorim – res ne.

Navsezadnje niste kandidirali za delovno mesto, ki pomeni najvišjo čast – in odgovornost – v državi. Niste se ponujali za predstavnika nas vseh. In niste mastno plačani za to, da bi počeli prav to: zastopali slovensko državo in njene prebivalce karseda dostojno, olikano, na visoki ravni.

In vendar sumim, da bi marsikdo od vas, ki mogoče še nikoli ni – in mogoče nikoli ne bo – zbliza videl kakega vladarja, predsednika, visokega dostojanstvenika, nagonsko vedel, da se med poslušanjem himne države, ki jo zastopa gost (ali svoje, seveda) NE MENCA, kakor da imaš bolhe tam, kamor sonce nikoli ne posije. Ali kakor da moraš nujno tja, kamor gre cesar peš.

»Saj je samo človek ...«, bo kdo zajamral.

Ne, ni: FASADA je.

Uradna fasada naše države, vseh nas.

Za to je prostovoljno kandidiral, za to je bil izvoljen, za to je plačan.

Ga je kaj tako zelo bolelo, da ni mogel zdržati?

O tem nič ne vem.

Če je tako, mi je žal. Opravičilo pa to ni.

Zapomnite si, gospod predsednik: tudi če se vam začne mračiti pred očmi, je bolj sprejemjivo, če kratko malo omedlite.

Ja, spuščam se v malenkosti... Pa še kako!

Kajti prav malenkosti so tiste, ki ločijo lepoto od povprečnosti ali celo grdote, srečo od jalove praznote, omiko od pritlehnosti.

In sprašujem se: so si Slovenci in Slovenke res izvolili človeka, kakršnega si zaslužijo ...?

***

Zbogom, Gorenjka?

Ni še tako dolgo, komaj nekaj let je tega, ko smo nekateri čokoladam Gorenjka vztrajno dajali prednost pred tujimi, še posebno pred Milko.
(Uspeha te kravje čokolade še danes ne razumem. Še najboljša je njena embalaža, čedno vijolična in prepoznavna. Čokolada sama pa je ogabna cukrena masa. Kot bi jedel pacast, bledo rjav puding iz sladkorja in kondenziranega mleka.)

Lindt je seveda popolnoma drugačna kategorija, že od nekdaj.
Ampak Gorenjka se je lahko še pred kratkim zelo uspešno kosala z Lindtom. (Ja, res. Nihče me ne plačuje zato, da tako govorim.)
Naši znanci in prijatelji, domači in tuji, ki imajo radi čokolado, so vedno dobili Gorenjko. Pa ne samo zaradi domoljubja.

V mojem domu je čokolada vse prej kot reden gost. Nismo vsi ljudje nori nanjo, pa če je še tako kvalitetna.

A prav zato lahko taki mogoče še bolje presodimo kvaliteto posamezne čokolade.

In ko smo pred kakim letom dni po dolgem času kupili tablico mlečne čokolade Gorenjka, smo morali dobesedno dvakrat pogledati, ali je ovitek pravi.

Res, pisalo je Gorenjka; in bila je natanko ista vrsta, kakršno smo kupili tudi vsakič prej. Ampak usta je niso prepoznala; usta so rekla MILKA!

Kar je še huje, uprl se je tudi želodec, kar se prej z Gorenjko ni nikoli zgodilo. Že ena vrstica (trije koščki) je obležala na želodcu kot klaftra. Fuj! Bila je veliko presladka, videti pa je bila tudi nekoliko bolj »bleda« kot nekoč. (Manj kakava, več sladkorja - da se bolj “izplača”… Tako vsaj mislijo kratkovidni vodje tovarne.)

Preskočimo nekaj tednov naprej.
Zgodba se je ponovila.
Pa ne samo enkrat.

Danes sva imela s prijateljem po več mesecih spet priložnost pokusiti mlečno čokolado Gorenjka (tokrat z lešnikovo kremo).

Ista figa: »Milka« v gorenjski noši.

Kar imejte jo.
Jaz grem raje na prave fige. One se vsaj ne prilagajajo »modi« in najnižjemu skupnemu imenovalcu »trga«: od vseh mogočih packarij otopelim brbončicam, ki potrebujejo čedalje več dražil, da sploh kaj čutijo.

Žalostno je, da je zelo podobna tudi zgodba Fructalovih sokov. Vsi po vrsti so presladki – v primerjavi s prejšnjimi časi – najboljšega pa so sploh nehali izdelovati. Tudi embalaža je klavrna v primerjavi z nekdanjo.

In če dobro premislimo, je to pravzaprav zgodba Slovenije same.
Ta narod očitno ni zmožen prepoznati tistega, v čemer je dober, v čemer ima prednost. In tako raje prednjači v opičjem boju za homogenizacijo sveta.

In čedalje bolj zaostaja v kakovosti.