V PRID IN PODUK BODOČIM RODOVOM
Na vzhodni strani Celovške ceste - tako imenovane, ker je nekoč vodila v Celovec (danes večino konjičev pelje do precej priročnejših pašnikov) - v neposredni bližini priljubljenega krmišča, znanega kot McDonald’s, raste nov arhitekturni in kulturni spomenik. (Če si obetate ironijo, se bridko motite.)
Za futuristične skice, opremljene z majcenimi, nevsilijivimi, diskretno, kot se za mesto spodobi sfriziranimi generičnimi platanicami, ki simbolizirajo (samo to in nič drugega) prihajajoče »zelenje« (kjer so bile prej same gmajne), se nekateri že zdavnaj ne menimo več.
Pač pa je mojo malenkost usekal (no, skoraj) heksenšus ob pogledu na ime prihajajoče urbanistične zelenjadi:
“CELOVŠKI DVORI”
Celovški dvori… ???
Malodane rebus, malodane razveseljivo razvedrilo, če človek ne bi iz izkušenj slutil, da bo rešitev – ne glede na miselne vijuge, ki peljejo do nje – prav tako po kopitu ljubljanske vlade kot so po njenem kopitu (enem samem, pa še ožuli te) lego-soseske, narisane na urbanističnih načrtih…
Naj vas ne zavede naivna misel, da se ime nanaša na Celovško cesto. Iz »Celovške ceste« je namreč v slovenščini nemogoče izpeljati nadaljnje pridevnike. Če bi bili mišljeni kaki »dvori« ob Celovški cesti, bi se morali v okorni, kmetavzarski slovenščini, ki jo pa v njeni prvotni, zastareli obliki itak že malokdo obvlada, imenovati – »dvori ob Celovški cesti«. Sorry. Tako pač je.
Skratka, »celovški« je pridevnik, ki se nanaša na danes (in že zelo dolgo) avstrijsko mesto Celovec. Pred stoletji je bil razmeroma pomembno mesto, trgovski kraj; dvora pa menda ni imel. Nikoli. »Celovški« dvor ni bil v Celovcu – na Dunaju je bil. Tako kot ljubljanski - pa mariborski, beljaški, zagrebški, bratislavski… Okej, glavno da se zastopimo.
In če bi ga Celovec že imel (dvor namreč), bi moral imeti ta dvor – vsaj po logiki najobičajnejšega, najžlahtnejšega lokalpatriotizma, kakršnega se ne sramujejo nikjer drugje v svetu – hudo pomembne zasluge ali vsaj kak otipljiv kulturnozgodovinski pomen za ljubljansko ali vsaj šišensko zgodovino, da bi po njem poimenovali lokacijo v Ljubljani, konkretno v Šiški.
(Tako kot nekoč bavarski dvor, namreč dvor kneževine Bavarske, s katerega je bila doma avstrijska cesarica Elizabeta, née Wittelsbach. V čast njenega prihoda v mesto kot mladoporočena soproga Franca Jožefa so tako poimenovali ljubljansko krčmo “Pri bavarskem dvoru”. Kje je stala, lahko ugibate.)
Je torej mogoče, da se ime res nanaša na… hm, Celovško cesto? Okej, torej ne bodimo dlakocepski, pustimo slovenš’no milo in se raje posvetimo vznemirljivemu odkritju, ki ga obeta naslov. Kolikor je doslej znano, so namreč bile še pred nekaj leti, kaj šele v času »dvorov«, na omenjenem kraju same gmajne.
Pred očmi se mi zaiskri nepojmljiva, surrealistična predstava mavrično sijočih lestencev, ki se majejo v vetriču, krav, ki plešejo po lepi modri Donavi, podobno kot v filmu Pastir Kostja iz herojskih časov sovjetske kinematografije…
In dvorjani…
Šele ko z dvorišča McDonald's prešerno, že kar pišmevuhovsko pricvili na Celovško glasna – za spalno in nasploh človeško naselje veliko preglasna – kovinska mrcina, me prešine misel, da ima avtor imena nove »soseske« nemara tanjši posluh za slovenščino kot bi si mislili na prvi pogled.
»Dvor«… Jasno: dvor. Dvor! Po staroljubljansko tudi Hof. Dvorišče!
V tem oziru ločimo več vrst dvorov; najbolj znan (ni pa edini) je kurji dvor…
»JA! Pa res - kurji dvor!« zatuli A. zraven mene. »Lej: Chicken McNugget!!«
O marička! Čutim, kako me obliva kurja polt. To je pa naravnost presunljivo… Kar milo se mi stori, ko pomislim, da je avtor ali avtorica imena izbiral(a) tako skrbno, s tolikim posluhom za tradicijo specifičnega okolja, in sram me je svoje nejevere v čut ljubljanskih urbanistov za upoštevanje ledinskih imen, kot se spodobi in kot je v omikanem svetu tudi običaj.
Čeprav… No… Roko na srce, ime najbrž ni ravno ledinsko, a je dovolj blizu principu. In navsezadnje tudi namen nekaj šteje. Mogoče ta kraj sploh ni imel prvotnega ledinskega imena; ali pa je bilo kaj bolj banalnega, neprimernega za mestno okolje… Kdo bi vedel. No - zgodovinarji bi vedeli; navsezadnje oni hranijo knjige s takimi zapisi. Pa etnologi tudi. Pravzaprav vsak, ki se resno zanima za zgodovino kraja.
Vsekakor je poskus posodobljene rabe ledinskih ali »domačih« imen zelo pohvalna (čeprav že močno post-postmoderna) zamisel. Namesto starega ledinskega imena so v duhu globalizacije poimensko počastili najboljš… najbližjega soseda. Zakaj pa ne? Tudi to je še vedno v duhu principa kmečke “vzajemne pomoči”, o kateri pišejo etnologi.
Ne morem si kaj: že čutim, kako mi povrnjena vera v klenost in trdoživost starodavne ljubljanske identitete sili v oči solze samosramovanja in hvaležnosti…
Kako lepo bi bilo končati ta zapis z besedami: in potem se zbudim...
Zbudim se in z globokim olajšanjem ugotovim, da mi je prizanešeno z rebusi o ljubljanski identiteti, ker zgoraj omenjene table v resnici sploh ni – prav tako ne bodočega naselja z imenom »Celovški dvori«.
Pa je. Obstaja. Tako kot obstaja Bežigrajski in še marsikateri »dvor«; in kot je pri nas že vsaka tretja pekarna »grajska« (pa čeprav so grad, tudi če je kdaj bil, vrli »peki« že zdavnaj razstavili na kose ali vsaj temeljito onečedili).
Dokler bodo na svetu kmetavzi* - in v Ljubljani je njihova demografska gostota posebno opazna – bodo obstajali tudi »dvori«. Pa tudi razne »grajske« in »kapiteljske« pritikline, »propileje«™ - sčasoma, kdove, nemara celo “prigrajski”, “zagrajski”, “podgrajski” wellnessi, fitnessi in jacuzziji…
Po grajskih dvoranah plešejo, tako kot v Pastirju Kostji, samo krave, ki ne poznajo pašnika in ne marajo ogledal. A tudi krava brez pašnika in brez ogledala je še vedno krava. To je vedel že Ezop, suženj svobodnega duha.
Aha! Torej je tisto o »arhitekturnem in kulturnem spomeniku« iz uvoda vendarle bilo ironija?
Ne, ni bilo ironija.
Spomenik pomeni trajno in vidno znamenje, ki naj prihodnje rodove spominja na nekaj: na neko obdobje, na ustroj kulture, na vrednote in omiko nekega obdobja. Da niso vsi spomini samoumevno lepi, pa vsak od nas dobro ve iz lastne izkušnje.
Spomin je lahko tudi opomin.
To spomeniško nalogo so »Celovški dvori« - kar je redek dosežek - uresničili, še preden so bili sploh sezidani.
A mogoče, kdove, se bo nekje v večnosti elektronskega zagrobja ohranilo tudi tole sporočilo - kot “spomenik”, kot pomnik, da vendarle nismo bili prav vsi Slovenci prodani, brezdušni ali vsaj prismojeni kmetavzi. Da niti v časih “zgodbe o uspehu” vendarle nismo vsi do zadnjega imeli možganov deponiranih v banki.**
* Za besedo »kmetavz« se ne bomo nikomur opravičevali. Tisti, na katere se nanaša, se v njej tako ali tako ne bodo prepoznali. Nikoli in nikdar. Tovrstna slepota je namreč jedro kmetavzove identitete.
** Gl. E. Kaestner, Emil in detektivi (tam nekje proti začetku).
