Najmanj sokriv.
V resnici je namreč mogoče, da se tisti, ki neposredno povzroča krivico in zlo ali ravna narobe, tega ne zaveda.
Kdor pa vidi krivico, zlo ali napačno ravnanje, pa nič ne naredi - tudi če se mu “trga srce” (fuj!) - je kriv, sokriv, stokrat kriv.
To je vse za danes.
In ni tako malo.
Naklonjen, a zelo resen nasvet Anthonyju Tomažinu, novemu lastniku zgornjih nadstropij Nebotičnika:
Pusti kavarno, kakršna je bila.
Zavedaj se, da so stavbo gradili in opremljali ljudje, ki se niso spoznali le na svojo stroko, temveč so se spoznali na ljubljansko dušo.
(Da, takrat je namreč Ljubljana še imela dušo.)
Če ti gre samo za denar, boš brez težav našel priložnosti vseokrog sebe; Nebotičnik pa raje pusti pri miru.
Če pa nameravaš spoštovati delo Šubica & Co., in kar je še pomembneje, dušo stare, že skoraj izumrle Ljubljane, bodi prisrčno dobrodošel.
»Preverjeno« je spet pihnilo milni mehur posebne sorte…
Novinarka poroča o poporodni smrtnosti, mimogrede pa vplete še anestezijo in »pravico do nebolečega poroda« - kar utemelji z naslednjim stavkom:
»Mit Cankarjeve trpeče matere je po mojem že preživel«.
Pustimo zaenkrat ob strani temeljno novinarsko pravilo, da osebno mnenje nima kaj iskati v poročilu - pa tudi ne ravno nepomembno malenkost, da bolečine Neže Pivk, bolj znane kot Cankarjeva mati, vsaj sodeč po zapisih njenega sina (ki je napisal tudi še kaj drugega kot tiste dve ali tri »črtice« v šolskih berilih) niso imele kaj dosti opraviti s porodnimi krči.
Ne moremo in ne smemo pa mimo dveh bistvenih ugovorov na zgoraj navedeni stavek.
Trpeča mati, draga novinarka, ni »mit«. Vsakdanje in neizogibno dejstvo je. Materino srce je ranjeno stokrat na dan, vsak dan.
In ker ni mit, trpljenje matere ni »preživelo«. Nikoli ne bo »preživeto«. Niti mati-partija ni in ne bi mogla izkoreniniti trpljenja (in veselja), ki ga prinaša materinstvo v svetu, kakršnega poznamo.
In niti ni treba biti mati, da bi to vedeli.
Resnična zgodba
Pred nekim starim blokom v eni od ljubljanskih četrti je bila nekoč klop.
Nič posebnega ni bila: stara klop pod staro vrbo, zdrsana od vseh zadnjic (in nog, priznajmo), ki so se skozi leta in desetletja zvrstila na njej. Ljudje, otroci in odrasli in tisti vmes (ampak redko skupaj) so namreč radi posedali na njej. Ob toplih pomladnih in poletnih in jesenskih večerih je bilo kramljanje (ali zviranje) na klopici pod vrbo takšna sreča, da se je niso niti zavedali, kaj šele priznali. Kdo pa bi hotel priznati, da je prezadovoljen s tako malim, če so na svetu Maldivi in Havaji? In kadar so jo pozimi – tako, mimogrede, na poti v trgovino ali iz nje – ošinili z očesom, že brez starega lesovja (spravili so ga čez zimo), golo med ogoljenimi tankimi vejami stare vrbe, jih je za kratek hip spomnila, da ne mine samo lepo – da tudi puščoba in mraz ne trajata večno.
Okrog klopice in vrbe je rasla trava. Navadna trava – ne angleška, slovenska. Trava pač. Zelena, ponavadi malo preveč pokošena, da bi bila slikovita ali vsaj koristna; a kljub temu se je v njej še našel kak trpotec za ožuljeno stopalo, kaka marjetica, da jo je človek mrcvaril med prsti, medtem ko se je pomenkoval o prihodnjem »dopustu«; tudi cikorija je vsako leto znova in znova poganjala – mali, zaprašeni obcestni čudež modrine.
Pred klopico je bilo celo takšne trave malo; brž ko je pognala, so jo namreč pregnala ravnodušna stopala domačinov, ki so se odpravljali na prva letna romanja do klopice pred blokom.
A, smešno: klopice nikoli ni nihče omenjal. Niti kadar so šli posedat nanjo. »Greva malo dol posedet?« je vprašal sosed soseda. Pa sta šla in posedela. O klopici niti besede.
Potem pa se je nekega dne priselila v eno od stopnišč bloka nova, še neznana družina. Najbrž so bili v redu ljudje, kdo bi vedel. (Kdo pa ve o svojih sosedih, kakšni so zares?) Prav gotovo niso bili videti nič drugačni od drugih. Z eno samo izjemo: ženska v tej družini, ki se sicer nikoli ni kaj dosti pogovarjala z novimi sosedi (a je bila gotovo prijazna), je bila zelo delovna, prizadevna. Pridna - tako so rekli sosedje. ‘Tako pridna je.’ Ta ženska je namreč hodila v službo, ob popoldnevih pa je menda obdelovala »vrtiček« nekje na Ljubljanskem polju; in pri njih doma je menda vse kar sijalo od snažnosti.
Potem, kakih deset mesecev po priselitvi, pa je gospa poprijela za delo tudi pred blokom. Nekega jutra, zgodaj spomladi, so se ob robu zelenice pred blokom pojavile zaplate razkopane zemlje, ki so se kmalu izkazale za cvetlične gredice. Ko se je še malo bolj segrelo, so sosedje lahko videli gospo tudi proti večeru, kako z velikimi vrtnarskimi rokavicami koplje, presaja, pleve, zasaja, tepta prst. V bližini stare vrbe je pognal šop japonskega šaša, lepo obdan s prodniki.
A to še ni bilo vse. Nekega dne se je začelo pojavljati tudi kamenje. Nekaj dni pozneje so lahko sosedje, nekaj jih je bilo celo iz sosednjih ulic (na poti v trgovino ali do garaž), že z občudovanjem opazovali mali skalnjak, ki ga je postavila gospa. Po njem in ob njem je posadila turške nageljčke in drugo drobno cvetje, nekaj zimzelenih rastlin… »A bo encijan tudi?« je vprašala neka soseda.
Tudi.
Vrbove mačice so imele toliko občudovalcev kot nikoli prej v zgodovini stare vrbe. Prej jih namreč nihče ni opazil. (Nihče, razen otrok in tega ali onega okoliškega posebneža.) Zdaj, skromno stoje ob strani, kot nepovabljen in nevsiljiv pogrebec na sedmini, pa je bila tudi stara vrba deležna nekaj več pogledov, pa čeprav le zato, ker je bila tako lepo »ozadje« za slapove barvitega cvetja na malih skalnjakih in slikovite šope japonskega šaša.
Svetloba dni pa je rasla in rasla, polnosti naproti. Pred bloki, kjer so imeli španski bezeg, je že sijalo v vijoličnih odtenkih in omamno dehtelo. Nežni šipkovi cvetvi so se razcveteli in obleteli. V zraku je dišalo po lipovem cvetju, prihajal je čas cvetočih katalp; bližalo se je poletje. Pred blokom s staro vrbo so odcveteli tulipani in narcise – a kdo bi jih pogrešal, ko pa so se na gredicah, obrobljenih s pisanimi prodniki, že razcvetali rožnati drobni nageljčki in druga pisana drobnjava, ki ji večina sosedov niti imena ni vedela?
Tedaj je gospa pridnih rok dokončala svoje delo. Neko popoldne so jo sosedje lahko videli sklonjeno, kleče, z velikimi rokavicami na rokah, med vejami stare vrbe. Ob njej je bila manjša samokolnica. Kaj natanko je gospa počela, niso videli, lahko pa bi si mislili, da bo zelenica pred blokom spet bogatejša za kak nenadejan okras narave. A si niso mislili. Zelenica je zelenica, ljubo doma, kdor ga ima, in tako naprej.
Nekateri sosedje, ki so šli naslednjega dne mimo stare vrbe v trgovino ali do garaž, so opazili, da na kraju pred klopico, kjer je bila nekoč neugledna zaplata prsti, peska in trave, zdrsane od najmanj treh generacij stopal, sije prekrasen »predpražnik« iz prodnikov – tistih, ki so jih stari imenovali ‘mačje glavice’. Kje jih je gospa dobila, niso niti vprašali, bili pa so prelepi: v najmanj treh barvah – belkasti, rjavkasti, sivkasti – in urejeni v vzorec, kolikor ga je narava dopustila. Njihove čedne, zaobljene glavice so kar vabile bosa stopala; ko pa jih je zmočil dež, so se zableščali, da jih je bilo veselje pogledati.
Samo še travo je bilo treba še vdrugo pokositi. In res so jo. Ne gospa; vsaj s tem so ji prizanesli, saj je navsezadnje postorila že več kot dovolj.
Tisto poletje je bila trava sveža, zelena, kratka. Gredice, obrobljene s prodniki, so se bohotile v zelenju in drobnem cvetju. Dolge vrbove veje so se od časa do časa komaj zaznavno zazibale v vetru. V njihovi senci so lepi kamni, mehko zaobljeni od tisočletnih voda, risali podobo človeške pridnosti in redu. Korak od njih je samevalo cementno ogrodje klopice. Staro lesovje je najbrž ostalo v kleti; mogoče ga je kdo pokuril. Vsekakor ga niso nikoli več namestili na ogrodje. Na stari klopici pod vrbo ni nikoli nihče več posedal.
Prva objava: 1. junij 2007
http://tinyurl.com/2w663hRadi bi vas le obvestili, da je v pripravi zasebna spletna stran, ki bo med drugim omogočala “uporabniško” ocenjevanje zdravnikov in drugega zdravniškega osebja. (Poimensko in s konkretnimi razlogi. Pač pa osebni podatki - ime in naslov - ocenjevalca ne bodo objavljeni pod nobenim pogojem - razen če boste sami tako želeli, seveda.)
Da, prav ste slišali: ocenjevanje - kot v šoli. Da bodo “uporabniki” vedeli, s kom imajo opravka in za kaj dajejo svoj denar. (Kar preračunajte, koliko denarja ste bili v vseh preteklih letih prisiljeni zmetati v brezno, imenovano "zdravstveno zavarovanje", in kaj dobite za to...)
Če vas to čudi, to samo kaže, v kakšni deželi živite… Drugod v svetu namreč takšen nadzor nad zdravstvenim osebjem - ki je seveda nujen, glede na funkcijo, ki jo imenovani opravljajo - ni nič novega. Za ilustracijo si oglejte tole povezavo:
ali vtipkajte v Google: “rate doctors”.
Razlika je le v tem, da spletne strani za takšno ocenjevanje pogosto postavijo bolnišnice same. Pri nas (ste kdaj videli spletno stran KC?) si česa takega očitno ni mogoče misliti. Za naše razmere je značilno nekaj drugega: zaleže samo “pranger”. In če je tako, bodo to tudi dobili.
(Tisti zdravniki in drugo zdravniško osebje, ki si zasluži pohvalo, pa se seveda lahko vnaprej veseli zaslužene ocene.)
Razmislite torej že zdaj in si pripravite konkretne podatke, da boste, če to želite, lahko povedali javnosti, kaj lahko pričakujejo od natanko določene osebe, zaposlene v zdravstvu. Enako velja za prejemnike ocen; ocenjeni bodo namreč prav tako lahko komentirali ali odgovarjali na dobljene ocene - a tudi oni le s konkretnimi razlogi in argumenti.
Že zdaj vas tudi opozarjamo, da vulgarnost ne bo dovoljena pod nobenim pogojem; prav tako ne jezik na nizki ravni. (S tem ne mislimo morebitnih zgrešenih vejic, temveč komuniciranje v telegrafskem slogu četrtpismenih človečnjakov, za katere so edino čtivo SMS. Saj se razumemo, ne? ;))
Ostanite zdravi.
Pa srečno.
