Pred natanko dvajsetimi leti, ko je Slovenija slavila in smo bili vsi, vsi do zadnjega, doma, trdno zasidrani v času in prostoru neizbrisno sijočega trenutka, sta na vzhodni meji novorojene države ugasnili dve življenji. Tri- ali štiriletna punčka iz Azije, z drugega konca sveta, ki jo je odnesla voda, in njen oče, ki je skočil za njo v valove, pa ni znal plavati.
Kako sama sta bila - kako sami so bili - v tisti noči tujega veselja, ko so se tihotapili čez mejo, po poljih in goščavju divjega, a tujega vonja! Kako daleč sta prišla, da bi končala življenje v temni, brezimni nočni reki, nepojmljivo daleč od domače hiše in poti! Celo zvezde, v katerih bi ti nepovabljeni prišleki nemara le prepoznali košček domačega neba, so tisto soparno noč nad Muro mogoče zakrivali težki nevihtni oblaki. Ali pa sta jih z očmi, slepimi od groze in hlastajočega obupa, skozi kalne valove, za kratek hip vendarle še ugledala.
Da bi si kupili možnost boljšega življenja, so najbrž prodali vse, kar so imeli. A niti to ni bilo dovolj.
To ni nikakršna metafora, nikakršna prilika, nikakršno filozofiranje.
Samo spomin je. Spomin nanju, neznanca, in na njuno samoto v noči, na tuji reki brez imena, daleč od tuje sreče.
