Centralno ogrevanje drugačne sorte

Vem: obljubljeno je bilo, da bodo tokrat na vrsti banane.
Ker pa je, kot slišim okrog sebe, sneg presenetil (?!) toliko ljudi, naj najprej pade beseda o gretju.
Pa ne o pečeh in radiatorjih.
Tudi o prijetnejših "alternativnih" metodah medosebnega gretja ne. (Za kaj takega pa imate menda ja dovolj domišljije sami, ka-li?)

Ne: tokrat vam bomo predstavili metodo oralnega ogrevanja, ki jo pogosto uporabljajo raziskovalci na polarnih postajah, že pred njimi pa so jo stoletja, če ne še dlje, uporabljali naši predniki, od Alp do Tibeta...

Maslo.
Tisto, ki ga po domače imenujemo puter.

Ponavadi na teh straneh ponudimo povezave na razne raziskave, za podporo svojim trditvam.
Tokrat se nam mudi, zato nam - bolje rečeno, polarnim raziskovalcem - boste morali verjeti na besedo. Maslo menda ogreje organizem sedemkrat bolje od vodke (in lahko si mislite, od kod so raziskovalci, ki jim je prišla na misel ta nenavadna primerjava...).

To je glavni razlog, da Švicarji pozimi že od nekdaj mešajo v čaj - ali v vroč rum - maslo.
Podobno navado pozna tudi marsikatero ljudstvo na Vzhodu.
Pijača dobi prijeten kremast priokus, obenem pa močno segreje organizem.

Pa ne le to: ljubitelji ptic - in upam, da vas je takih veliko - ga mirno lahko ponudite našim pernatim sosedom, namesto da kupujete tiste lojeve krogle (ki niso naprodaj v vsaki trgovini). Ptice obožujejo maslo (pa tudi sir, ko smo že pri tem), in v tako mrzlih dneh, kot so tile zdaj, jim lahko reši življenje.
Pregnetite kepo masla s koruznim zdrobom (če jih želite posebno "pocrkljati", dodajte še sončnično seme) in ga postavite v ptičjo hišico ali kamor koli že nastavljate hrano pticam. (S tistim, kar vam ostane na prstih, se podrgnite po obrazu in vratu: krasen peeling je, pa še plačati ni treba zanj; nekaj minut pozneje se obrišite in umijte obraz.)

Pri vratih zvoni: treba bo iti. Za konec torej le še tale predlog: čajna žlička masla, pomešana z zrnatim rjavim sladkorjem - pa, po želji, kako kapljico pomarančnega ali limoninega soka - je takoj pripravljena, zelo nasitna in okusna slaščica (zaradi zadoščenja, ki ga ponuja že v zelo majhnih količinah, je v bistvu veliko manj kalorična - in precej bolj zdrava - kot razne "lahke" slaščice).

Uživajte!
Pa na ptice in druge živali nikar ne pozabite.

P.S.

Tokrat samo pripis k prejšnjemu članku:

Najglasnejši - in sploh edini "glasen" - zagovornik dr. med., omenjene v prejšnjem zapisu (izraz "zdravnica" in "zdravnik" raje prihranimo za take, ki zdravijo) - je dr. med., ki je pred nekaj leti zagovarjal notorično verbalno surovost in brezdušnost prenekaterega zaposlenega v slovenskem zdravstvu, češ da "zdravniki niso plačani za prijaznost"... Drugače povedano, človek, ki bi mu morali ekstra plačati za to, da se do ljudi - in celo trpečih ljudi (to pomeni pacient) - vede človeško.

Kaj vam to pove?



P.S.: Naslednjič pa o bananah.
Čisto zares.

Kako je, če gnusiš 2 milijonoma ljudi?

Mogoče Zlatka Kanič, dr. sc. med., danes to ve.
Ali pa tudi ne.
Najbrž ne.

"Bila je edini človek, ki se mi je kdaj gnusil," je med solzami izrekel oče Bora Nekrepa, male žrtve (le ene izmed mnogih!) slovenskega zdravstva, potem ko se je zdravniški ceh odločil postaviti se na stran svoje stroke - ne človeškosti - in še zmanjšati že sicer zgolj simbolični krc po prstih malomarne zdravnice. "Upam, da se zdaj gnusi dvema milijonoma."

Tudi jaz to upam.
Ne zaradi osebe, ki si je s svojo malomarnostjo in človeško brezdušnostjo prislužila te besede - taki so ponavadi neobčutljivi na vse, razen na svojo denarnico, pa mogoče na svoj zunanji "ugled" -, temveč zaradi tistih dveh milijonov, ki desetletja plačujejo - pa če to hočejo ali nočejo! - za storitve, ki jim ne jamčijo niti najosnovnejše človeške pozornosti v trenutkih ogroženosti, stiske, bolečine.
Kajti "gnus" teh dveh milijonov bi utegnil pomeniti, da bo samopašnosti zdravniškega ceha vendarle zapel navček.

Ne verjamete?
Potem ste del problema.

Koliko časa še?