Naravno zdravilo proti demenci... in še marsičemu

Da ne dolgovezimo:

Najnovejše raziskave - in to pravih dohtarjev, namreč takih z diplomo doctor scientiae medicae - kažejo, da je deviško, hladno stisnjeno kokosovo olje obetavno zdravilo proti demenci, Alzheimerjevi bolezni in drugih nevrološkim boleznim.

Ja, tako je.

To dokazujeta dr. Bruce Fife in Russell Blaylock v svoji knjigi Stop Alzheimer's Now!

Dr. Fife že najmanj od leta 2003 tudi trdi, da je kokosovo olje uspešno zdravilo proti težavam s ščitnico.

Povrhu to olje med drugim:

- pomaga proti hepatitisu, gripi, okužbam sečil, trakulji in drugim parazitom (tudi bolham, zato je zelo primerno tudi za živali), boleznim dlesni

- izboljšuje prebavo in absorpcijo rudnin in vitaminov (med drugim kalcija in magnezija, zato preprečuje osteoporozo in krepi zobe)

- deluje proti zgagi (če ga zaužijemo 20 minut pred jedjo)

- razbremenjuje trebušno slinavko, zato blaži simptome pankreatitisa

- omili simptome cistične fibroze, Crohnove bolezni in želodčnih čirov

- izboljšuje izločanje inzulina in izrabo krvne glukoze

- varuje arterije  in izboljšuje delež holesterola

In seveda...

- pomaga hujšati.

Pri zunanji uporabi ohranja in izboljšuje zdravje kože in las, lajša bolečine v kolenih in sklepih, blaži hemoroide in še marsikaj drugega.

Več o tem si lahko preberete (v angleščini) na zgoraj omenjeni strani, pa seveda v knjigi.

Kar verjeti ne morem, da so ti izsledki pri nas relativno tako slabo znani.

Toliko ljudi po ves božji dan čepi na internetu in... počne kaj?

Pojma nimam.

No, saj je vseeno.

Zdaj veste.

Get the Guy... ampak vprašaj se, zakaj

Kdo bi si mislil... Matthew Hussey (za katerega danes prvič slišim) menda prihaja v Slovenijo.
 
V Slovenijo?!
Zakaj? Da bo učil ženske, kako koketirati in se prikupiti moškim... ki se vedejo avtistično, kot redko kje na svetu?

Problem pri nas so moški. Vedenje moških do žensk.
Problem pri nas je, da se moški vedejo, kakor da ne znajo ceniti ženskosti - in mogoče je res ne znajo.
Ženskosti, ne neona, bleščic in pavjega perja.
Ženske, ne "kurbe" ali "svetnice".

Povsod, ker se moškim zdi, da ne smejo - ali mogoče sploh ne znajo - izražati občudovanja in spoštovanja ženskosti kot take, so problem oni - ne pa ženske. Razen kot vzgojiteljice, seveda. To pa prav gotovo.

Zakaj bi prava ženska sploh hotela tipa, ki ga je treba ogrevati, da ti sploh pokaže zanimanje?

Ampak v deželi, kjer še vedno velja za popolnoma normalno in zdravo, da starši kupujejo stanovanjske prostore za otroke injih preživljajo - tudi če so ti odrasli - in da se "ta mladi" preselijo v boljše prostore, "ta stari" pa nekam v podzemlje, drugače skoraj ne bi moglo biti.

Mislite, da to nima nobene zveze s tem?
Think again.

Pametneje bi bilo, če bi namesto plačevanja za nasvete tovrstnih "gurujev" ljudje - moški in ženske - pri nas brali knjige Dala Carnegia, ki so še po 75 letih uspešnice.

Pa še veliko, veliko ceneje bi bilo.

 

Zakaj ne?

Le kratko obvestilo: odprli smo (končno!) naš sestrski spletnik:

Zakaj ne?

Služil naj bi kot dopolnilo Prangerju, katerega prvotni namen je vendarle služiti kot "sramotni steber" za vse, kar je narobe - da bi to lahko popravili. Zato bomo sčasoma tjja preselili tudi nekatere zapise, ki s prvotnim namenom Prangerja nimajo prave zveze.

Pranger in Zakaj ne? sta torej kot noč in dan.
Oba sta nujna. :)

Matejev kis... ali kislica?

Dragi Matej,

tvoj kis je bil eno boljših presenečenj leta 2009, ko sem ga odkrila. Ne samo zato, ker je bil glede na kakovost zelo poceni, temveč zato, ker je imel božanski vonj po jabolkih: pravi, pristen, meden vonj jabolk, brez umetnih pridatkov. 
 
Bil je čudovita osvežilna pijača, krasen dodatek k vodi za kopanje, sploh krasna tekočina, ob kateri je bil človek ponosen, da je s Slovenskega, kjer imamo tako dober kis. Hitro je pošel. Tri steklenice na teden so šle, kot bi mignil.
In na tujem sem te pogrešala.

Pred nekaj meseci sem se vrnila in brž preverila, ali še prodajaš kis. Pri nas namreč nikoli ne veš; najboljše stvari pogosto najhitreje mrknejo s polic - ne ker bi jih pokupili, temveč ker jih nehajo izdelovati (ali uvažati).

Ampak ne. Obe vrsti kisa - motni in bistri - sta bili še vedno veselo naprodaj. Opazila sem, da je cena sicer opazno višja, a saj sem vedela, da je bila tista prva tako rekoč "promocijska", da te bolje spoznamo.

Ko sem doma steklenico odprla in hlastno, že vnaprej z užitkom, vdihnila, sem mislila, da sem ali nekako zgrešila odprtino steklenice ali pa imam nenadoma zamašen nos. Vonja, po katerem sem hlepela, ni bilo nikjer več. 
Šla sem celo preverit, ali sem mogoče vzela s police nepravo steklenico in da je v tej mogoče voda. Ne: okus mi je povedal, da je v njej res kis, jabolčni kis - ampak brez pravega vonja in pravega okusa.

Mrzlo me je spreletelo ob misli, da si mogoče tudi ti, ljubi Matej, podlegel ceneni "podjetnosti", ki je tako pogosta v naših krajih. 
Odločila sem se, da s sodbo počakam do naslednjič. Mesec dni sem namenoma kupovala druge znamke kisa.

Danes sem znova kupila tvoj bistri jabolčni kis. 
Malo več vonja ima kot prejšnjič. Vendar to ni vonj, ki se ga spomnim in zaradi katerega so šle po tri steklenice na teden. Tudi okus ni več isti: medeno aromo in okus jabolk je še čutiti, a ju preglaša ocetna kislina cenejše sorte.

Kaj naj ti rečem, Matej?
Navadila sem se, da v teh krajih bolj malo zaleže, če kaj rečeš, ker se ljudje radi delajo gluhe ali pa robantijo samo za zaprtimi vrati.

Ampak bognedaj, da bi sama kdaj postala taka. Zato ti povem: zelo razočarana sem. In na tvojem mestu bi se v zemljo vdrla od sramu.
Misliš, da se ti splača tako početje?
 
Mogoče res misliš, da se ti.
Ampak Slovenija je osiromašena za še en res dober izdelek, ki bi ga - če bi bila dežela odraslih, v svet odprtih in zares podjetnih ljudi - znala odlično tržiti na tuje.
 
Sama ga prav gotovo ne bom več ponujala in podarjala prijateljem iz tujine, v obliki dišečih kisov ali kar takega. 
Pa tudi sama ga bom uživala le, dokler ne najdem česa boljšega.



 
Ocena prej: 9,5/10
Ocena zdaj: 5,5/10

Ortopedski čeveljčki za vrabca

Čisto zares. :)

Vrabčji mladič s prirojeno deformacijo krempeljca je na Vermontskem institutu za naravoslovje (Vermont Institute of Natural Science, Quechee, Vermont ZDA) dobil ortopedsko obuvalce.

Vrabček dobi čevlje

Temu se reče must-see TV. ;)

Zakaj ne pride TA štacuna k nam?

Paradiž notranje opreme.

Tako pa v Slovenijo niti naročiti ni mogoče.

Ah kaj, glavno, da smo prestolnica diskontov!

R. I. P. Otto

Dvaindvajset let po svoji materi, zadnji avstrijski cesarici, Ziti, je v ponedeljek, 4. julija, prešel iz življenja v zgodovino Otto, zadnji prestolonaslednik Avstro-Ogrske - in velik prijatelj neodvisne Slovenije. Prijatelj demokracije in svobode. Njegova javna in zakulisna soudeležba v "drugi pomladi narodov" (1989) je bila enako diskretna kot učinkovita.

Otto bi novembra letos dopolnil 99 let.

Vsebino tega zapisa bomo v prihodnjih dneh še doponili.

Reka ponoči, junij 1991

Pred natanko dvajsetimi leti, ko je Slovenija slavila in smo bili vsi, vsi do zadnjega, doma, trdno zasidrani v času in prostoru neizbrisno sijočega trenutka, sta na vzhodni meji novorojene države ugasnili dve življenji. Tri- ali štiriletna punčka iz Azije, z drugega konca sveta, ki jo je odnesla voda, in njen oče, ki je skočil za njo v valove, pa ni znal plavati.

Kako sama sta bila - kako sami so bili - v tisti noči tujega veselja, ko so se tihotapili čez mejo, po poljih in goščavju divjega, a tujega vonja! Kako daleč sta prišla, da bi končala življenje v temni, brezimni nočni reki, nepojmljivo daleč od domače hiše in poti! Celo zvezde, v katerih bi ti nepovabljeni prišleki nemara le prepoznali košček domačega neba, so tisto soparno noč nad Muro mogoče zakrivali težki nevihtni oblaki. Ali pa sta jih z očmi, slepimi od groze in hlastajočega obupa, skozi kalne valove, za kratek hip vendarle še ugledala.
Da bi si kupili možnost boljšega življenja, so najbrž prodali vse, kar so imeli. A niti to ni bilo dovolj.


To ni nikakršna metafora, nikakršna prilika, nikakršno filozofiranje. 
Samo spomin je. Spomin nanju, neznanca, in na njuno samoto v noči, na tuji reki brez imena, daleč od tuje sreče.

S.O.S. za metulje

Ja - prva pomoč za metulje. 

To ni kaka metafora za... že kaj. Sploh nikakršna metafora ni.
Tudi metulji obnemorejo. A kdo bi si mislil: onemoglim ali ranjenim metuljem je mogoče pomagati. Tako pravi Rick Mikula, človek, ki se tako spozna na metulje, da je celo izdal knjigo o njih. 

ZLOMLJENO KRILO: Verjemi ali ne, lahko ga zalepiš, pa bo. Čisto zares. Vzemi zelo lahek lepilni trak (tisti prosojen ali belkast, kakršne zdaj že dolgo prodajajo tudi naše papirnice) in odlomljeni del krila pazljivo zlepi z ostankom krila. Tako bo metulj živel dovolj dolgo, da se bo razmnožil, mogoče pa - bolj ali manj srečno - celo do naravnega konca svojih dni.

ONEMOGEL METULJ: Verjetno je iz kdove kakšnega razloga prešibak, da bi jedel. Pomagaj mu takole.

- Zmešaj čajno žličko sladkorja s kozarčkom destilirane vode in v to raztopino namoči kosem vate.

- Narahlo primi metulja za krila tik nad telesom, čim bližje njegovim "ramenom". Če se zvira, ga obrni na glavo; takoj se bo umiril.

- Položi metuljeve noge na namočeni kosem vate.
 

- Če se rilček ne iztegne sam, ga lahko pomagaš raztegniti z zobotrebcem. Nežno vtakni zobotrebec v sredo zvitega rilčka in ga previdno razvij, dokler se ne dotakne vate. Po potrebi podrži rilček ob vati, dokler ne začne sesati.

- Ko bo začel sesati, bo vidno črpanje (rilček se bo gibal gor in dol). Če se to ne zgodi, zelo previdno primi vsako metuljevo krilo med palec in kazalec - spet čim bližje telescu - in začni krilci dvigati in spuščati. To bi moralo sprožiti sesanje rilčka.

In seveda, zasadi v svoj vrt metuljem prijazne rastline, pa bo metulj sit in "koza" cela. :)

Povzeto po članku First Aid for Butterflies.

Tule pa je spletna stran, ki bo pravi raj za ljubitelje metuljev: morje fotografij in animacij metuljev, samo metuljev in ničesar drugega kot metuljev.

Alexander McQueen, metuljno... pokrivalo.

(Niso vsi obiskovalci tega blogca ljubitelji žive narave.  

Za vas, ljubitelji/ce naglavnih tihožitij, prilagam tudi navodila, kako poustvariti to metuljno oglavje doma - žal, samo v angleščini, ampak s slikcami.)

Ptičja pamet ali Nikoli se ne zameri vrani

Priznam, vrane so mi pri srcu. Vse živali so mi, predvsem pa jih vse globoko spoštujem. In vse po vrsti se mi globoko smilijo, ker morajo živeti v svetu, v katerega so se rodile popolnoma enakopravne s človekom, pa so odrinjene na rob - in človek jim zameri celo njihov boj za tisto malo zemlje in neba, kolikor jim ga je še ostalo.

Vrane pa se mi smilijo še malo bolj. Smilijo se mi na enak način, kot se mi smili kak Quasimodo, ki je osovražen samo zato, ker njegov videz ljudi straši. 

Da ne bo pomote, moč in napadalnost vran sta zelo resnični; ampak tako kot vse živali (razen človeka) napadajo le takrat, ko se čutijo ogrožene - upravičeno ali neupravičeno - ali ko preprosto nimajo česa dati v kljun, svoj ali svojih mladičev. Mesta se širijo, ostanke hrane odvažajo smetnjaki, na poljih - kjer že sicer niso dobrodošle - pa je veliko poljščin dobesedno strupenih... Kje naj vzamejo hrano? Naj kar crknejo?

Ja, res so močne in res so napadalne. Pa tudi inteligentne.

To že vemo. Kako inteligentne so - in zakaj se jim ne smeš zameriti - pa najbrž marsikdo še ne ve.

Sledi nekaj zanimivih ugotovitev o vranji pameti, pobranih tule. 

1.) Zapomnijo si človekov obraz. 

Ne samo to, temveč opravljivke sloves o tebi razglasijo na vse štiri vetrove!

(Kaj pa misliš, da se pogovarjajo, ko navsezgodaj krakajo v bližini tvojega okna...? :))

Čisto zares. Nek poskus je pokazal, da vrane prepoznajo obraz človeka, ki se jim je zameril (najbrž tudi tistih, ki so pri njih dobro zapisani) - čez čas pa ga prepoznajo celo take, ki ga nikoli niso videle.

2.) Zamerljive so. 

 Hudoooo zamerljive!

Vrane zamere pomnijo kot... no, kot vrana. Slonov spomin je v primerjavi z vranjim očitno prava ničla. In celo to še ni vse! Povrhu tudi kujejo zarote.

Če se jim je kdo zameril, tega ne bodo razkrakale le vsemu vranjemu rodu, temveč celo svojim potomcem. In ti bodo "krvno maščevanje" gnali naprej.

3.) Izredno prilagodljive in odlične strateginje so.

V nekem poskusu, kjer so pred vrane postavili globoko posodo vode, v kateri je bil slasten črv (ki ga niso mogle doseči), pa kup kamenja in grušča, so vrane mimogrede rešile zadevo tako, da so vrgle v vodo nekaj kamnov in se je gladina vode, s črvom vred, dvignila. Pa ne le to: raziskovalce je najbolj presenetilo, da so hitro preračunale, kakšen postopek bo najhitreje prinesel rezultat, in so v vodo vrgle samo velike kamne - in sicer samo toliko, kolikor je bilo nujno potrebno, da se je voda dvignila. Mala malica!

V luči zgornjih ugotovitev pač ne preseneča, da so zmožne (za človeka) kar neverjetnega strateškega načrtovanja. Če, recimo, ne morejo do hrane, ki je v smetnjakih, si preprosto zapomnijo urnik smetarskih kamionov (in najbrž tudi obraze smetarjev). Ob uri pobiranja smeti pridejo, da ulovijo, kar pri pretovarjanju v kamion pade iz smetnjaka.

(To je seveda samo en primer, in niti ne najbolj osupljiv.)

You talkin' to me? You talkin' to me?

Za konec pa še ameriška domorodska modrost, ki jo redko najdeš v člankih o vranah (ampak v luči zgornjih ugotovitev ni prav nič presenetljiva): vrano lahko ogovoriš - in odgovorila ti bo. Ne tjavdan; odgovorila bo konkretno tebi, tvojim besedam. 

Ali bo človek razumel njen odgovor, je druga pesem.

"Ptičja pamet" iz naslova je namreč človekova.