Te motijo petarde?

Koga, razen retardiranih revšet, pa ne?
A žal je že malenkosten odstotek retardiranih revšet dovolj, da ustrahuje vse druge… sploh, če se jim ti pustijo.
In če zakon sploh dovoljuje metanje petard, pa čeprav “samo” v omejenem času.

Hecno pa je, da imaš najboljše orožje proti njim gotovo ves čas pri sebi - pa se morda še spomniš ne nanj…

Včeraj popoldne grem po domači ulici. Naproti mi prihaja soseda, starejša gospa. (Kar je sicer nepomembno, a naj bo - za nazoren opis…)
Tedaj se razleže nekaj glasnih pokov. Ulica zasmrdi po žveplu. Gospa se vidno zdrzne, ustavi in začne glasno negodovati nekam v svoj rokav… Ko pridem bliže, vidim, da govori v svoj mobilni telefon. Nekomu, najbrž sinu ali snahi - obenem pa, to vidim po pogledu, tudi že meni - razjarjeno vpije, da se “niti normalno pogovarjati ne da”. Kaj to - niti na cesto si ne upa več! To zadnje reče že meni. Ustavim se, ker je navsezadnje edino olikano, da tudi njej omogočim, da si privošči kratko “salvo”, pa čeprav sem tako rekoč “tramvaj komanda”…
V tistem spet glasno poči.
“Ti mulc! Baraba!” ogorčeno zavpije gospa. Ozrem se. Par pobov se smeje. Ni jim težko brati misli: “Kva mi pa more, ta stara!”

Obrnem se k njej in ji, že bolj z gesto kot z besedami, rečem: “Mi dovolite, gospa? Samo za trenutek, prosim,” in ji obenem že nežno izvijem telefonček iz roke. Osuplo me gleda. “A boste policijo poklicali? Saj jih ne bo več, barab, ko bodo prišli. ČE bodo sploh prišli… Saj jih nikoli ni!”
A jaz medtem že brskam po komandni plošči njenega telefonina… Aha! Kamera - video - nočno snemanje… ne, to še ne bo potrebno… Pritisnem na SNEMAJ - in snemam… “Se ti zdaj še zdi tako smešno?” s privoščljivo nežnim glasom pobaram mulca, ki se je prej hehetal. Eden začne kleti, drugi - zelo mladi so še, ni kaj - kratko malo poberejo pete in se skrijejo v prvo stopnišče.

Ampak moja sadistična lovska žilica - ki se resda sproži samo v bran pravice, reda, miru in kar je še takih vrlin - mi ne da miru. Odpravim se za njimi, do vrat. Namenoma jih ne odprem, ampak samo skozi zaprta vrata predvajam posnetek - salva je izredno razločno slišna, tudi oni so lepo vidni, pa čas je natančno zabeležen - potem pa jim rečem, še vedno ljubkujoče in še vedno privoščljivo: “Kar je posneto, je že posneto. Ne da se odsneti. In zdaj bo šlo lepo po elektronski pošti na policijo… Srečno, fantje.”
Čista tišina, le nekakšno podrsavanje z nogami ali prerivanje.

Vrnem se h gospej.
“Izvolite, gospa. To lahko zdaj pošljete na elektronski naslov policije - ali pa izbrišete. Kakor vam je drago.”

Sledil je sicer še krajši pogovor, v katerem je gospa hvalila mojo “prebrisanost” in celo moje tehnične vrline - pri tem, da so omenjene tehnične vrline vgrajene že skoraj v vsak mobilni telefon. Samo uporabiti jih je treba.
Pa ni težko, veste.

A to je že druga zgodba.