Slabega ljubimca prepoznaš po agresivni vožnji in po prehitrem ali prevelikem (po možnosti rdečem) avtu.
Povzpetnika (vulgo "hohštaplerja") prepoznaš po v oči bijočem blišču, po pavjem perju, ki mu pristaja toliko kot zajcu boben.
Kmetavza prepoznaš po tem, da kakovost meri količinsko: veliko je "bolje" kot majhno, več je bolje kot manj.
In po tem, da vedno ceni samo tisto, kar raste za tujim plotom, pa če je še tak plevel. (To je tip človeka, ki se mu celo imenitno zdi, če ne zna prav slovensko.)
In po tem, da je zanj novo samoumevno boljše kot staro.
Ljubljano prepoznaš po vsem zgoraj navedenem.
V nebo štrleče stavbe so falični simboli, pravijo antropologi in sociologi kulture...
To bi pojasnilo aspiracije župana Ljubljane in njegovega enako nedomorodnega mestnega sveta, da uniči še tisto malo ljubljanskega obzorja, kolikor ga je ostalo.
To obzorje namreč ni njegovo, ni njihovo - nikoli ni bilo, nikoli ne bo. (In si, kolikor je videti, sami tega tudi ne želijo.) Njihovih čevljev se še drži blato, njihov kompas je denarnica.
Hja, v luči teorije o falični arhitekturi bi se najnovejše "urbanistične" načrte dalo razlagati celo kot - posilstvo Ljubljane: mesta, ki te ne spusti vase (ker ne znaš najti poti do njenega srca, kolikor ga je še ostalo).
Se še nadaljuje...
Brez skrbi.
Prav vsi pa vendarle ne spimo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar