Dan , ko so zvonovi zvonili ob 11h zvečer ...

Dan, ki ga nihče, ki je bil tedaj živ in ki mu je bilo kaj do Slovenije, ne bi mogel pozabiti, dokler živi (pa mogoče tudi pozneje ne, kaj se ve ;).

In kakorkoli je bilo praznično v središču mesta, je bila nenavadnost, magična usodnost tistega poznega večera morda najbolj občutna v predmestjih, po vaseh. V globoko zimsko tišino in megleno temo nad polji in gozdovi so se namreč tam okoli enajste zvečer oglasili cerkveni zvonovi. Prevzeli so svojo starodavno "civilno" nalogo in opomnili prav vse, da ni čas za spanje.

(Kakor da je tistega večera kdo spal!)

Kdaj se je kaj takega nazadnje zgodilo?

Ne vem.

Zakaj nam ni kdo povedal?

Zakaj nam kdo ne pove?

Take "trivialne" podrobnosti povedo več o zgodovini in o narodu kot cela poglavja v učbenikih.

Vsak narod, ki kaj da nase, jih pozna in neguje spomin nanje.

Zgodovina - in narod - sta sestavljena prav iz njih.

Zgodovina - in narod - se izražata skoznje.

Predvsem pa so takšne "trivialnosti", ki izhajajo iz človekove duše, "meso" na zgodovinskem okostju praznikov.

In ko smo že pri tem: 23. december je dan, ko bi morali slaviti Dan državnosti - ne pa 26. december (ali kdaj je že).

To je namreč datum, ki ga hrani spomin - ki NAJ ga hrani spomin, če nam ta datum in spomin nanj res kaj pomeni.

To je datum, ko ima naš spomin res kaj slaviti.

To je pravi praznik.

Datumi, ki se samo formalno, ne pa v srcu, navezujejo na neki zgodovinski datum, so prazni, ne pa prazniki.

Taki prazni prazniki razvrednotijo čustveno vrednost datuma, ki ga obujajo - in vendar je prav čustvena vrednost tista, ki določa prazničnost, pomen dneva v skupnem spominu.

Čustvena vrednost - legitimna spominska navezava na dan - je tista, ki določa obstoj, trajnost praznika v zgodovinskem spominu naroda.

Vse drugo je banalen, pritlehen merkantilizem.

Se ga spomnite, tistega poznega večera, 23. decembra 1990?

Srečno, Slovenija!