Kako je, če gnusiš 2 milijonoma ljudi?

Mogoče Zlatka Kanič, dr. sc. med., danes to ve.
Ali pa tudi ne.
Najbrž ne.

"Bila je edini človek, ki se mi je kdaj gnusil," je med solzami izrekel oče Bora Nekrepa, male žrtve (le ene izmed mnogih!) slovenskega zdravstva, potem ko se je zdravniški ceh odločil postaviti se na stran svoje stroke - ne človeškosti - in še zmanjšati že sicer zgolj simbolični krc po prstih malomarne zdravnice. "Upam, da se zdaj gnusi dvema milijonoma."

Tudi jaz to upam.
Ne zaradi osebe, ki si je s svojo malomarnostjo in človeško brezdušnostjo prislužila te besede - taki so ponavadi neobčutljivi na vse, razen na svojo denarnico, pa mogoče na svoj zunanji "ugled" -, temveč zaradi tistih dveh milijonov, ki desetletja plačujejo - pa če to hočejo ali nočejo! - za storitve, ki jim ne jamčijo niti najosnovnejše človeške pozornosti v trenutkih ogroženosti, stiske, bolečine.
Kajti "gnus" teh dveh milijonov bi utegnil pomeniti, da bo samopašnosti zdravniškega ceha vendarle zapel navček.

Ne verjamete?
Potem ste del problema.

Koliko časa še?