Zakaj je kolo "sreče" povozilo Slovence?

Danes si je v Ljubljani neko dekle izpahnilo koleno.

Se zgodi. Ampak izpahnjeno koleno - če tega še ne veste (in upam, da nikoli ne izveste) - je hudičevo boleča zadeva. Niti stati ne moreš, kaj šele hoditi. In to celo, če zunaj ni snega, kot je danes.

Izpahnjeno koleno se tudi ne poravna kar samo. Ne "mine", če vzameš aspirin ali dva.

(Po katerega moraš, mimogrede, v edino dežurno lekarno v mestu. Pri nas se aspirini namreč dobijo samo v lekarnah. Dežurna pa je ena sama. Zgodovinska zanimivost: na današnji dan leta 1932 so bile v Ljubljani odprte tri dežurne lekarne. Koliko prebivalcev natanko je imela takrat Ljubljana, ta hip ne morem ugotoviti, ker na slovenskem spletu ni hitro in zlahka dostopnih podatkov o tem... in še o marsičem.)

Ne, izpahnjeno koleno ti mora naravnati kdo, ki se na to spozna. Recimo dohtar.

Kar ne bi smel biti noben problem.

Pa očitno je. Pri nas je.

Dekle je torej potrebovalo prevoz do dohtarja. Nekdo v njeni bližini - nikakršen sorodnik, samo prijazna oseba - je poklical rešilca.

Rešilec pa ni hotel priti. Rešilec. Ni hotel priti.

Dekle nima avta, pa tudi če bi ga imela, ga ne bi mogla voziti.

Avtobusi (sicer neprimeren prevoz za izpahnjeno koleno) so pri nas zadeva, na katero se moraš tako rekoč abonirati. Če se ti zlomi peta (tvoja ali čevljeva), če si preprosto utrujen, če ti je slabo ali če si tujec v mestu, se znajdi sam. ("Mesto" pa se pri tem sklicuje na tuje zglede, ki so obskurni do komičnosti.)

Da pokličeš taksi, moraš imeti pri roki: a) telefon, b) denar za taksi ali c) nekoga, ki ti bo to posodil.

Ampak tega - ničesar od zgornjega - nisi dolžan imeti. Ko te zadene nesreča, zadene človeka, ogoljenega vseh birokratskih pravnih oseb in osebnosti. In temu ustrezna - na "goli" človeški ravni - mora biti tudi pomoč. Ravno to je bistvo civilizacije, v pravem pomenu te besede.

Da si deležen ene najosnovnejših zdravstvenih storitev, moraš v tej državi - kjer te dobesedno izsiljujejo v plačevanje obveznega "zavarovanja", če ga hočeš ali nočeš (tudi odločanje o tem bi namreč bila morala biti pravica), in so v imenu socialne in zdravstvene "varnosti" povzročili že marsikatero tragedijo - torej imeti prenosni telefon, denar za taksi ali vsaj dobre Samarijane okoli sebe. Ali pa leži in trpi bolečine.

Je glede na ta primer sploh čudno, da je po najnovejši lestvici kakovosti življenja, objavljeni v reviji The Economist, Slovenija na 32. mestu - le mesto pred Grčijo, pač pa kar 12 mest za Avstrijo, recimo?

Izmed držav EU so za nami le Poljska, Slovaška, Estonija, Latvija in Litva.

Loterija življenja: kje se bo najbolje roditi v letu 2013?

Seveda, takšne lestvice nikoli niso brezhibno kalibrirane... Ampak, bodimo odkriti, nekaj pa vendarle povedo. Sploh ker so pri sestavi lestvice upoštevali tudi parameter subjektivnega mnenja ljudi o kakovosti svojega življenja.

Drugače povedano, Slovenci se v  Sloveniji ne počutijo dobro.

Ne bi bilo treba, da bi bilo tako. Nikakor ne. Geografsko majhne države je veliko laže upravljati.

Ampak krmilo mora biti prav nastavljeno. Če vodilo nista sreča in dobrobit - če se ne zdita samoumeven cilj (pa čeprav še oddaljen) - ni pričakovati, da nam bosta kar sami prišli naproti. S tako začrtanim kurzom in krmilom že ne. To velja tako za posameznike kot za skupnosti.

Dokler "zgledi", na katere se sklicujejo razne krajevne in državne oblasti, ne bodo taki, ki res kaj pomenijo tudi v svetovnem merilu - recimo Dunaj, da ostanemo v bližini (pa celo mali, podeželski Celovec, v katerem je, recimo, pred 8. zjutraj vsem, tudi in še posebno komunali, prepovedano uganjati hrup) - temveč obskurni in za lase privlečeni, bo temu ustrezno obskuren tudi položaj Slovenije na relevantnih lestvicah o kakovosti življenja.

In dokler bomo - to je le banalen primer, ampak zelo zgovoren - vsi skupaj mastno plačevali za razne "promocije" in brezzvezne plakate s še bolj brezzveznimi gesli, ki za vidnost Slovenije niso naredili čisto nič, ampak NIČ (razen mogoče izzvali kak prhaj posmeha), obenem pa glavno mesto nima niti ene uboge spletne kamere... je obskurnost več kot zaslužena.

Izhaja namreč iz samovidenja ljudi.

Iz samopodobe in stremenja Slovencev.

Dokler bo večina očitno menila, da nimamo česa pokazati, ne bomo ničesar pokazali; dokler bo večina očitno mislila, da si boljšega ne zaslužimo, boljšega ne bomo dobili.

Narod smo ljudje. Država smo ljudje. Vlada smo ljudje.

To je resnica, ki jo mora očitno pri nas šele usvojiti veliko, veliko ljudi.

Če se ti torej vse zgoraj navedeno zdi sicer graje vredno - seveda, kaj pa drugega, c-c-c! - ampak bolj ali manj "normalno" ali vsaj ne dovolj abnormalno, da bi pomislil, kaj bi se dalo ukreniti proti temu, si sokriv takega stanja. Skomig z rameni in usvojitev stanja, češ "tako pač je", je sokrivda najslabše vrste.

Če že moram citirati še koga drugega, pa naj bo:

Za zmago zla zadošča že to, da dobri ljudje ne ukrenejo ničesar.

("Zlo" pa lahko razumemo tudi kot vse, kar ne spoštuje človekove pravice do srečnega in kakovostnega, lepega življenja.)

Dobra novica pa je ta, da se življenje vsako sekundo začenja znova in da nikoli - nikoli - ni prepozno za spremembo kurza in odločen korak v novo smer.