Tako majhen, pa že plagiat?!

ORBIT.
Tk-tk-tktktk-tk, simfonija zobne sklenine…
(Čikgumi je namreč zdrav za zobe - posebno če je namesto s sladkorjem oslajen z aspartamom, znanim živčnim strupom, ki pa v Sloveniji nima učinka, zato ga lahko mirno še naprej ignorirate.)

Se vam zdi posrečena, tista punčara, ki “igra” z nohti na lastno zobovje?
Hm…
Mogoče bi se nam tudi (”meni ne!”, se oglaša A. z zofe, “ne maram izbuljenih ličnic!” SIC), če ne bi njene glasbene točke že poznali.

V katerem (angleško govorečem) “talk showu” smo jo videli, se ne spomnimo več - spomnimo pa se, da je bila prvotna izvajalka (tudi solistka) angleška igralka Keira Knightley. Točko je predstavila kot svoj posebni “skriti talent” - umetniško idiosinkrazijo, tako rekoč.

Zakaj nas ta bedastoča pravzaprav jezi?
Saj nas ne, ampak od zunaj bobni “glasba”, ob kateri ni mogoče ne misliti, ne spati, de delati, ne umreti.

Welcome to Ljubljana. Kar ni mogoče nikjer v civiliziranem svetu, je pač mogoče tu.

Zato pa nam tudi mirne vesti strežejo z reklamami “mojstrov” marketinga, ki so plačani za najbolj ceneno plagiatorstvo.

Zato, ker nas imajo kreatorji te reklame za norce. Ne, pardon: za nevedneže, ki ne vidijo onkraj domačega plota Butal.
(Pa čeprav so tudi onstran imenovanega plota spet - Butale. Mogoče malo večje, a vendarle Butale. S to razliko pa vendarle, da imaš tam pravico do molka, do lastnih misli, do lastnega dolgčasa, do spanja. Pravico, da preživiš sobotni večer brez jeze, brez razburjanja, brez sovraštva do bebcev, ki so si izvolili sebi primernega naglavnega bebca za župana… Pravico, da ga preživiš morda celo v prijetnem razpoloženju, ob glasbi, v tišini, v spanju, v pogovoru… Ja, tam zunaj, v malo večjih Butalah, je prostor tudi ta take.)

Moralni nauk te zgodbe še sledi - ko bo mogoče zbrati misli, slišati veter in kapljanje dežja, pripravljanje ptic k počitku…
Ali vsaj TV.