Kdo komu sveti?

Nekateri slovenski mediji so se – pa šele sreda junija je! - domislili »afere«, ki zveni kot prvoaprilska šala.

Imenitni govor Janeza Janše izpred dveh let so označili za plagiat govora britanskega premiera Tonyja Blaira iz prvega leta njegove vladavine (1997).

Oba sta namreč v svojem govoru uporabila metaforo svetilnika (»lahko smo svetilnik drugim«) in oba sta uporabila (tu parafraziran) stavek: »Nismo največji, nismo najmočnejši – lahko pa smo najboljši.«

Lahko bi se sicer vprašali o namenih, če že ne o dolžini pameti in/ali razgledanosti tistega, ki je potreboval kar celi dve leti, da je ugotovil podobnost med govoroma. (In primerjalnega govora ni izrekel predsednik kake nam neznane državice na drugem koncu sveta, temveč premier Velike Britanije, v zelo znanem nastopu.)

A ni vredno, vsaj našega časa ne.
Opozorimo torej le na dvoje.

SVETILNIK je več kot le pogosta metafora: arhetip je. Zelo priljubljen in starodaven arhetip, ki je ljudem – in slovstvu - pri srcu iz razlogov, ki daleč presegajo zgolj racionalno mišljenje.

O njem razpravljati – resno razpravljati – kakor da je patentiran »slogan«, kaže srhljivo pomanjkanje inteligence ali verbalne domiselnosti, celo omike in pismenosti.

Osnova dobrega govora - in celo dobre laži - je, da temelji na splošno prepozna(v)nih dejstvih.

V primeru držav so to njene geografske danosti ali – izjemoma (pa še to tvegano) – zgodovinski oziroma kulturni dosežki.

V primeru Slovenije je to njena geografska majhnost in (seveda zgolj relativno) pomanjkanje “moči”.

Isto velja za Veliko Britanijo, le da se ta primerja z drugimi državami (zlasti ZDA), v primerjavi s katerimi je res vse prej kot velika in še zdaleč ne dovolj »močna«. 

In tako, kot bi se telesno majhen in šibak človek lahko (upravičeno) tolažil z mislijo, da je lahko na danem področju »najboljši«, ni prav nič presenetljivo, da bi državnik katere koli države, ki ne spada med največje »mišičnjake« tega sveta, podprl svojo vizijo s slovesno spodbudno mislijo, da »smo« (kdorkoli že smo), lahko, če že nič drugega, vsaj »najboljši«.

Pa še res je.
Vsak človek je lahko v čem »najboljši«, če se potrudi in sovpreže svoje prizadevanje s srcem in srčnostjo.
(Mimogrede, ’srčnost’ pomeni POGUM, ne pa ‘dobrosrčnost’ ali karkoli že menijo, da pomeni, tisti, ki to besedo napačno uporabljajo.)

Janševa izjava je bila dobra, ker je resnična.
Tudi če bi jo pred njim in po njem izreklo ničkoliko državnikov drugod, bi bila še vedno dobra, ker je bila resnična. Ljudjem je bila všeč, ker so v njej prepoznali resnico.

Blairova izjava je bila dobra, ker je resnična.
Tudi če bi jo pred njim in po njem izreklo ničkoliko državnikov drugod, bi bila še vedno dobra, ker je bila resnična.

Vendar resnica, ki jo izreka, zahteva od državljanov vsaj pozitivno misel in delo po svojih najboljših močeh.

Vsaj prvo, če že drugo ne, pa je očitno za nekatere slovenske medije – in za tiste, ki so jim ti mediji svetilnik – pretrd oreh.