PREVERJENO?

Prva objava: 13. II. 07
http://tinyurl.com/2hu397

Obstaja nekaj zelo konkretnih razlogov, zakaj nekateri ne prenesemo gledanja in poslušanja slovenskih radijskih in televizijskih postaj. Eden je ton njenih "poročevalcev", po poklicu kvazi-novinarjev. (Jasno, da obstajajo izjeme. In točno to so: izjeme.)

Ti sami sebe očitno zaznavajo v vlogi, kakršne si – in to je bistvenega pomena – v »svinčenih časih« nikoli ne bi upali prevzeti: opozicije »vladi« alias »državi«. (Tako kot se tisti, ki so nekoč – v časih, ko je na prvi strani časopisa izšel ustrezen UKAZ ustreznega vrhovnega organa – najbolj hiteli izobešat zastavo SFRJ, danes kremenito upirajo nazadnjaški folklori izobešanja nacionalne zastave Republike Slovenije.)

In ker je »vlada/država« - spet v diametralnem nasprotju z nekdanjim (srpokladivarskim) javnim pojmovanjem – vedno in vnaprej kriva vsega, takšni novinarji »poročajo« v slogu, ki je, kolikor je mogoče opaziti specifično slovenski: v napetem tonu, s prizvokom moralnega ogorčenja.

Predvsem pa je za slovenski medijski prostor značilna stalna uporaba izraza »čedalje« (ali z barbarizmom »vse«), ki mu obvezno sledi prislov s sumarnim negativnim prizvokom: »čedalje manj« (kadar gre za dobre stvari), »čedalje več« (kadar gre za slabe stvari).

Ste to opazili?

Če niste, dobro razmislite, zakaj se tu, pri nas, v svoji domovini (te besede sicer ne boste pogosto slišali) počutite – smem ugibati? – čedalje slabše.

A o tem pojavu kdaj drugič.

Obenem pa, spet značilno za srpokladivarsko miselnost, isti novinarji ne uvidijo nekaterih temeljnih, sistemskih napak, ki so dejansko stvar vlade, pa se o njih niti razmišljati ne spomnijo.

Notoričen primer zgoraj opisanega načina poročanja je oddaja Preverjeno.

Med prispevki, ki so bili na sporedu 13. februarja zvečer, je bilo tudi "poročilo" o razmerah v slovenskem zdravstvu. Uredništvu in »poročevalcu« (z značilno histerično prenapetim glasom, ki naj ustvari paniko) se je zdelo »sporno« zavarovanje za 100 EUR (ali 239 000 SIT) letno, ki bi bistveno pospešilo zdravniško oskrbo. Niti ob izjavi enega od vprašanih, da bi si že raje plačeval samo 'takrat, ko bi to potreboval', jim ni prišlo na misel, da je sporno – in to hudo! – nekaj drugega: namreč to, da za poosebljeno neosebnost in bedo, imenovano slovensko zdravstvo, slovenskim državljanom že desetletja trgajo za »socialno varnost« okoli 30% mesečnega zaslužka – in to prisilno. Državljan pri tem nima izbire. (Kar lahko pripelje do – milo rečeno – absurdnih situacij, ko mora človek v imenu lastne »socialne varnosti« dobesedno obubožati in izgubiti mentalno ali fizično zdravje – ali oboje. A tudi o tem kdaj drugič.)

Pač pa je – kar je značilno (ne le za omenjeno oddajo) – v prispevku na gosto deževala še ena beseda, ponavadi izrečena z bolj ali manj ostro očitajočim prizvokom: »država«. Ta magični obrazec bi moral poskrbeti, da bi imeli vsi ljudje v Sloveniji »enake« pravice, »enak« življenjski standard – skratka, da bi si bili vsi »enaki«. Kakršna koli podobnost z nekdanjim jezikom uravnilovke nikakor ni naključna. (Saj vemo, da marsikdo pogreša čas, ko je za svoje (ne)delo dobil plačo, ne da bi se spraševal, kdo bo to nekoč, v prihodnosti, plačal – ne da bi se sploh kar koli spraševal - in ko se ga/je praktično ni dalo odstraniti z delovnega mesta, ne glede na to, koliko je bilo slednje sploh potrebno in kako je omenjeni opravljal svoje delo.)

»Država« je v slovenskih medijih, in posledično v vox populi, izraz – v le navidezno demokratični preobleki – ki dejansko ločuje abstraktno »oblast« od »ljudstva«.

Problem je v tem, da »država« ni abstrakten pojem, še manj je od (nič manj abstraktnega) »ljudstva« ločena »oblast«. Država so ljudje, ki volijo oblast in – to še zlasti – ki ustvarjajo vsakdanje življenje. To je problem. Problem pa je zato, ker sploh ni identificiran.

»Država« so ljudje, kakršna je bila nekem drugem prispevku iz iste oddaje gospa s centra za socialno delo v Murski Soboti, ki VE, da so v njeni »pristojnosti« nebogljeni ljudje, pogosto nezmožni skrbeti zase (ravno zato so potrebni pomoči) – pa se samo zagovarja z birokracijo. Zakoni – »država« – ji nikakor ne prepovedujejo pomagati pomoči potrebnim. Kratko malo se ji ne »da«. Ali s še primernejšim, za ljube Slovence še veliko ustreznejšim izrazom: »ne ljubi« se ji. Za to namreč gre: za ljubezen. Ljubezen do bližnjega, do sebe – do življenja.

»Država« so ljudje – prodajalci in prodajalke, poštarji in poštarke, zdravniki in zdravnice, policisti in policistke, uradniki in uradnice – ki menijo, da je več kot dovolj, če za svojo plačo opravijo strogo fizični del svojega dela, za »prijaznost« pa je treba plačati posebej.

»Država« so ljudje, ki vidijo krivico, pa zmignejo z rameni, češ »kaj hočemo«. Ljudje, ki vedo za zlorabe nad otroki, nad živalmi, nad nebogljenimi, pa raje pogledajo stran. Ali pa tarnajo sosedom – policije pa ne bi poklicali. Saj veste: da se ne bi »zamerili«. (Pustimo ob strani vprašanje, zakaj je tako pomembno ne zameriti se kriminaloidnim osebkom.)

»Država« so uradniki – navadni, vsakdanji moški in ženske (ne kaki kafkovski humanoidi) – ki ne znajo svojega jezika, pa se tega niti ne sramujejo, in pišejo brezdušne dopise, na pisna in drugačna sporočila »strank« pa niti odgovarjajo ne –čeprav so dejansko plačani za to.

»Država« so natakarji in natakarice, ki med delom skrbijo za svoje ugodje, gostje pa so jim mar le ob plačilu računa, in avtobusarji, ki jih ni niti najmanj sram, da morajo ljudje, ne glede na starost ali vreme, teči (!), da ne bi bilo treba gospodom ali eventualni gospe za volanom predolgo čakati...

»Država« so ljudje, katerih življenjsko vodilo je "se ne splača". Ljudje, ki so globoko v sebi mogoče celo dobrodušna bitja, a enačijo ljubeznivost s šibkostjo, prisrčnost z neumnostjo, dobrota pa je zanje »sirota«.

»Država« si ti, ki si se danes pod elektronsko sporočilo podpisal(a) z LP, ker je »lep pozdrav« - ali kaj še osebnejšega – zate prevelika izguba časa ali fizične energije. (Domnevam, da tarnanje o »čedalje« slabših medčloveških odnosih na kaki kavi ni izguba časa?)

Če ti kaj na svetu ni všeč, se drži preprostega pravila, ki ga je nekoč jedrnato izrazil nekdo, čigar imena tu namenoma ne navajam: TI bodi sprememba, ki si jo želiš in jo pričakuješ od sveta.

Če se ti »ljubi«, seveda.