Nedolžnih otročičev kratki dan

Ja, malo zgodaj je še: dan Nedolžnih otročičev (uveden v 10. stoletju - v civiliziranem 20. stoletju pa menda odpravljen) je šele 28. decembra.
A nič zato: saj vas bomo takrat spet spomnili, brez skrbi.

Pač pa bodo že čez nekaj dni nekateri - prenekateri - pri nas "praznovali" tujo folklorno domislico - tako tujo, da je niti s slovenskim imenom ne bi znali poimenovati: Halloween.

Poleg tega je le dva ali tri dni pozneje dan Vse svetih ali Dan mrtvih, kakor vam je ljubše. Spet priložnost za nakupovanje "aranžmajev" in plastičnih sveč - no, pa za druženje, seveda. (In proti družinskim srečanjem, če so le prijetna, pa res nimamo nič... :)

Ker nekateri ne obiskujemo pokopališč - razen turistično, v tujih krajih - ne vemo niti tega, ali se na ljubljanskih Žalah še upošteva stara, lepa navada, da se okoli cerkve prižigajo sveče za vse tiste, ki so pokopani drugod ali neznano kje.

Lepa navada je (bila): lepo je bilo videti tisto množico drobnih, plapolajočih, kar trepetajočih plamenčkov, ki so drug drugemu dajali moč in zanos, da niso mrknili, da so skupaj zasijali v veličasten, igriv kres.

Prižgana sveča ni vraževerje: resnična luč je, ki resnično - pa čeprav v malem - poveča "svetlobo" sveta in pomaga premagovati temo. In še tako majhna, še tako šibko brleča svečica ne ostane brez učinka: ko je namreč takih svečic dovolj na kupu, njihov soj ožari vse nebo. Oblaki sami, ki sicer zastirajo jasnino, jim pomagajo širiti svetlobo.


Če boste tudi vi prižgali svečo za vse "brezdomne" pokopane, vam prijazno predlagamo, da tokrat kupite še posebno veliko in jo prižgete v ljubeč spomin na vse otroke, ki jih ne poznate in ki jih nikoli ne boste poznali, ker so umrli strašne smrti - pod rokami tistih, ki naj bi jih varovali.

Kupite še eno, še večjo, in jo prižgite v opomin na vse tiste, ki so ta hip še živi - pa čeprav morda le še za silo - pa svet ne ve za njihovo trpljenje ali se ne zmeni zanj.


Te dni je bilo po internetu, predvsem na angleško pišočem delu, precej govora o šestnajstletnem dekliču, imenovanem Sylvia Likens.

Če znate angleško, lahko o njeni strašni smrti (26. oktobra leta 1965, Indianapolis), ki je pobudila sprejem ustrezne zakonodaje glede zlorabe otrok v ameriški zvezni državi Indiana, berete marsikje.
Če ne... smola, mi vam namreč takih grozot ne mislimo prevajati.

Še manj vseh drugih, ki niso nič manj strahotne, zaradi starosti otrok pa delujejo kvečjemu še bolj grozovito.

Navedli bomo le nekaj imen, peščico medijsko bolj znanih iz oceana tisočev, stotin tisočev trpinčenih malčkov:

Victoria Climbie



Dete (Baby) P



Dete (Baby) Woods (Woods & Hardin)



Dete (Baby) Grace



Talha Ikram



Jamie Bulger

Pa tisti brezimni, davno pozabljeni (a ne od vseh) dojenček, ki je pred skoraj tridesetimi leti, ne kriv ne dolžen, prišel na svet nekje na avstrijskem podeželju, kjer je potem preživotaril edino leto dni svojega življenja v nepredstavljivih mukah in strahu, dokler ga poškodbe niso pokončale in se ga je smrt - ne človek - usmilila.

A zakaj bi te zgodbe sploh prevajali? Saj imamo tudi slovenskih "verzij" kar nekaj.

Torej počastimo te male mučenike vsaj z besedo, vsaj z omembo.

Da ne bi koga izpustili, vas prosimo, da nam pošljete imena otrok, za katere se spomnite, da so jih pokončali njihovi starši ali skrbniki - pa letnico dogodka in kraj, po možnosti. Sproti jih bomo dodajali v ta zapis, na seznam, ki naj sčasoma sam od sebe zgovorno pokaže, koliko se naši ljudje zmenijo - in pomnijo - trpljenje okoli sebe. (In redno ga bomo "osveževali", brez skrbi - ne glede na to koliko imen bo na njem ...)

Mi se, priznamo, po imenu spominjamo le nesrečnega malega Arnesa, ki je dotrpel v zgodnjih 1990-tih letih. Seveda smo hoteli izbrskati tudi njegov priimek, pa čeprav ga je dobil po ljudeh nevrednih tega imena...

Iskanje po slovenskem zalivu interneta pa je – po pričakovanjih – prineslo v glavnem rezultate, ki se nanašajo na znano akademsko raziskovalno mrežo. O malem trpinu smo zasledili le dve omembi – od tega je bila ena naša. In obe sta bili brez priimka, kajti njegovega priimka –večina pa niti njegovega imena –se očitno ne spominja nihče več.
(Saj res: kje neki živita njegova »starša«? Gotovo sta že zdavnaj zunaj - kako ne bi bila, če sta bila obravanavana pri nas...?)

Se ga vi spomnite, Arnesovega priimka?
Pošljite nam ga. Naj bo to bo vaša svečica v spomin nanj in na vse druge, mrtve in še žive, male mučenike ravnodušnosti in pritlehne strahopetnosti tistih, ki bi jih morali varovati - odraslih.
(Pa ne le njihovih staršev ali drugih "skrbnikov" - tudi in predvsem vseh tistih, ki vedo za nasilje na njimi, ali pa ga slutijo, pa raje molčijo. Da se njim - njim, dondežem! - ne bi zgodilo kaj "hudega": recimo to, da bi jih otrokovi "starši" grdo gledali na cesti ali, bognedaj, celo kako ostro rekli - nemara jim celo zagrozili! Ja, to bi bilo hudo...)

Odprite oči.
Pazite nase. Prižgite sveče.
Pa ne pozabite, da ste - pa če hočete ali nočete - varuh svojega brata.
In da tisti, ki ne varuje najšibkejših, pomaga njihovim mučiteljem in krvnikom.

Za napol (niti ne, prej četrt - ali pa še to ne) črno-humoristični zapik pa še tale nepozabno zagovedni naslov, ki nam je skočil v oči med iskanjem ...

NA LETO UMRE 25 000 NEDOLŽNIH OTROK

(Saj, saj: saj smo hoteli pustiti logično vprašanje – koliko pa umre krivih? – a bi bilo treba, spet po značilno slovensko birokratskih šegah, ustvariti »račun« - in odkrito povedano, tistih deset minut časa pa že raje porabimo za kaj drugega... za KARKOLI drugega.)


* Če vas neprižgana sveča skeli... kliknite nanjo. ;)

Ali slovenska javnost razvija dušo?

Tisti, ki kdaj pogledamo “ven”, v tujino, smo že vajeni množičnih izrazov ljudske solidarnosti ob medijsko dovolj razglašenih tragedijah neznancev (zlasti, kadar gre za otroke ali kaka druga nemočna bitja) in celo - zakaj ne? - divjega, pristnega ogorčenja nad tistimi, ki so tragedijo zakrivili.

Ni treba, da so nam (in nam osebno res niso) posebno pri srcu medvedki, igrače in drugi simbolni predmeti, ki jih poleg cvetja neznanci prinašajo na kraj tragedije v znamenje svoje solidarnosti.

Nič bolj nam niso všeč plastične nagrobne sveče na krajih prometnih nesreč, kar je menda slovenska posebnost (pa ne ravno najprikupnejša); morbidne so, pa še motijo zbranost voznikov. Še manj všečno pa je prav dejstvo, da se tovrstni vizualni pomniki praviloma (torej ne vedno, a ponavadi) kopičijo zgolj na prizoriščih prometnih nesreč.

Zato pa smo nekateri tembolj presenečeni nad morjem sveč pred NAMO v Ljubljani. Dogodek, ki ga obeležujejo, ni bil prometna nesreča, niti “nesreča” ne, temveč brezdušen uboj, ki meji že na umor. In osebno me tako množičen in odločen izraz ogorčenja ne samo preseneča, temveč tudi zelo veseli - tembolj, ker ga spremlja še veliko pomembnejše (ne)dejanje: bojkot lokala. Tako je prav; to je sporočilo, ki kaže, da tudi v naši družbi nemara ne prevladuje zgolj osebni, strogo materialni interes. Da je človek tudi pri nas še živ.

In vendar se sprašujem… Sprašujem se, kako to, da se ne spominjam takšnih prizorov - morja sveč, ogorčenih mimoidočih - v zvezi z ubogim brezdomcem iz Šoštanja, ki ga niso le zverinsko pretepli do smrti, temveč pred tem še mučili. Nikogar ni bilo, ki bi se ga usmilil ob njegovi zadnji uri; ki bi ga vzel v bran, njega, ki je bil najbrž vse življenje tako ali drugače sam; njega, ki je bil nekoč tudi sam novorojenček, otrok neke matere, nebogljeno upanje in prihodnost. In ko je umrl, enako nebogljen, v mukah in grozi - grozi svoje popolne samosti spričo brezna nečloveškosti okoli njega - sta njegovo ime in javni status - “brezdomec” - postala le statistika, snov za TV prispevek ali dva.

Za njim se ni zgrnilo morje luči prižganih sveč. Nobenega ministra niso obtoževali za njegovo smrt. Nobenih množičnih izrazov javnega ogorčenja ni bilo.

Ali pa se motim?

Kje so bile javne manifestacije srda, kje so bili “medvedki” (pa magari v obliki morbidnih sveč) ob nerazumljivo grozovitem življenju, zlorabljanju in smrti malega dečka Arnesa?
Ne spomnim se jih.

Se jih ti?
Se sploh spomniš, kdo je bil?

Kje sta njegova starša? Kaj počneta?
Ker sta imela srečo, da sta živela v Sloveniji, pravno-zakonskem raju za kriminalce in mučitelje vseh vrst, kjer za človeško življenje dobiš kako leto dni zapora (za živalsko pa še to ne), si lahko predstavljam, da mirno živita naprej in ju sosedi celo pozdravljajo.
So ju nemara pozdravljali celo še takrat?

Morda pa se mi je o vsem tem le sanjalo…?
Morda živim v deželi, kjer takšnih grozodejstev sploh ni, zato pa tudi ne potrebujemo javnega srda in eksemplaričnih zakonov?
Morda se jutri zbudim in ko grem mimo NAME, zagledam morje sveč in pomislim, kako tragična je ta zgodba - in kako srečni smo lahko, da se je surovo izživljanje nad nemočnim bitjem tokrat v Sloveniji zgodilo prvič. Pa najbrž tudi zadnjič. V deželi, ki izraža tako živo in strastno solidarnost do tujega življenja, se namreč kaj takega ne more več zgoditi.