Ali slovenska javnost razvija dušo?

Tisti, ki kdaj pogledamo “ven”, v tujino, smo že vajeni množičnih izrazov ljudske solidarnosti ob medijsko dovolj razglašenih tragedijah neznancev (zlasti, kadar gre za otroke ali kaka druga nemočna bitja) in celo - zakaj ne? - divjega, pristnega ogorčenja nad tistimi, ki so tragedijo zakrivili.

Ni treba, da so nam (in nam osebno res niso) posebno pri srcu medvedki, igrače in drugi simbolni predmeti, ki jih poleg cvetja neznanci prinašajo na kraj tragedije v znamenje svoje solidarnosti.

Nič bolj nam niso všeč plastične nagrobne sveče na krajih prometnih nesreč, kar je menda slovenska posebnost (pa ne ravno najprikupnejša); morbidne so, pa še motijo zbranost voznikov. Še manj všečno pa je prav dejstvo, da se tovrstni vizualni pomniki praviloma (torej ne vedno, a ponavadi) kopičijo zgolj na prizoriščih prometnih nesreč.

Zato pa smo nekateri tembolj presenečeni nad morjem sveč pred NAMO v Ljubljani. Dogodek, ki ga obeležujejo, ni bil prometna nesreča, niti “nesreča” ne, temveč brezdušen uboj, ki meji že na umor. In osebno me tako množičen in odločen izraz ogorčenja ne samo preseneča, temveč tudi zelo veseli - tembolj, ker ga spremlja še veliko pomembnejše (ne)dejanje: bojkot lokala. Tako je prav; to je sporočilo, ki kaže, da tudi v naši družbi nemara ne prevladuje zgolj osebni, strogo materialni interes. Da je človek tudi pri nas še živ.

In vendar se sprašujem… Sprašujem se, kako to, da se ne spominjam takšnih prizorov - morja sveč, ogorčenih mimoidočih - v zvezi z ubogim brezdomcem iz Šoštanja, ki ga niso le zverinsko pretepli do smrti, temveč pred tem še mučili. Nikogar ni bilo, ki bi se ga usmilil ob njegovi zadnji uri; ki bi ga vzel v bran, njega, ki je bil najbrž vse življenje tako ali drugače sam; njega, ki je bil nekoč tudi sam novorojenček, otrok neke matere, nebogljeno upanje in prihodnost. In ko je umrl, enako nebogljen, v mukah in grozi - grozi svoje popolne samosti spričo brezna nečloveškosti okoli njega - sta njegovo ime in javni status - “brezdomec” - postala le statistika, snov za TV prispevek ali dva.

Za njim se ni zgrnilo morje luči prižganih sveč. Nobenega ministra niso obtoževali za njegovo smrt. Nobenih množičnih izrazov javnega ogorčenja ni bilo.

Ali pa se motim?

Kje so bile javne manifestacije srda, kje so bili “medvedki” (pa magari v obliki morbidnih sveč) ob nerazumljivo grozovitem življenju, zlorabljanju in smrti malega dečka Arnesa?
Ne spomnim se jih.

Se jih ti?
Se sploh spomniš, kdo je bil?

Kje sta njegova starša? Kaj počneta?
Ker sta imela srečo, da sta živela v Sloveniji, pravno-zakonskem raju za kriminalce in mučitelje vseh vrst, kjer za človeško življenje dobiš kako leto dni zapora (za živalsko pa še to ne), si lahko predstavljam, da mirno živita naprej in ju sosedi celo pozdravljajo.
So ju nemara pozdravljali celo še takrat?

Morda pa se mi je o vsem tem le sanjalo…?
Morda živim v deželi, kjer takšnih grozodejstev sploh ni, zato pa tudi ne potrebujemo javnega srda in eksemplaričnih zakonov?
Morda se jutri zbudim in ko grem mimo NAME, zagledam morje sveč in pomislim, kako tragična je ta zgodba - in kako srečni smo lahko, da se je surovo izživljanje nad nemočnim bitjem tokrat v Sloveniji zgodilo prvič. Pa najbrž tudi zadnjič. V deželi, ki izraža tako živo in strastno solidarnost do tujega življenja, se namreč kaj takega ne more več zgoditi.