Gospod predsednik: na himne se ne pleše

Ena zadnjih stvari, ki bi si jih lahko mislili o novem predsedniku naše države, je ta, da se ne zna obnašati.

Zakaj?

Glavni razlog je najbrž čisto darvinističen: visoki ljudje učinkujejo avtoritativno, "torej" spoštovanja vredno.

Potem je tu videz uglajenosti, ki ga slika njegov kurtoazni (pa čeprav ne vedno lagoden) nasmešek in spoliran način govorjenja.

Pa seveda to, da je bil – med drugim najbrž tudi zaradi pravkar omenjenih atributov - tako dolgo diplomat v najvišjih krogih.

Od diplomata pričakuješ, da bo skril svoje zasebne misli in čutenja v korist države, ki jo zastopa, saj je navezadnje (dobro) plačan prav za to.

Vse našteto, le da še v veliko večji meri, smemo pričakovati od predsednika države.

Ob včerajšnjem sprejemu britanske kraljice Elizabete II. in njenega soproga, Filipa vojvode Edinburškega (soproga, ne »moža«, kot je bleknila neka nalogi očitno nedorasla poročevalka, ki med drugim ne razume niti, kaj pomeni prepoved objave dane informacije do natanko določene ure), pa je naš novi predsednik pokazal kar presenetljivo pomanjkanje stika z realnostjo, ki se ji reče politična kultura in... no, bonton.

O precej škandaloznem seznamu povabljencev na včerajšnjo večerjo so dovolj povedali že drugi, najbrž tudi še bodo – in prav je tako.

Mene, in najbrž še koga, pa je predsednikovo vedenje neprijetno presenetilo že ob sprejemu kraljice na Brdu.

Od človeka, ki zastopa – pa čeprav ne z mojim glasom – mojo državo, torej tudi mene in ljudi, ki jih spoštujem, pričakujem, da bo premogel vsaj toliko (pa čeprav navideznega) spoštovanja do svojega gosta ali gostje in države, ki jo ta zastopa (pa tudi svoje!), da ne bo vseh nas spravil v zadrego.

Ne zamerim vam, če VI ne veste, o čem govorim – res ne.

Navsezadnje niste kandidirali za delovno mesto, ki pomeni najvišjo čast – in odgovornost – v državi. Niste se ponujali za predstavnika nas vseh. In niste mastno plačani za to, da bi počeli prav to: zastopali slovensko državo in njene prebivalce karseda dostojno, olikano, na visoki ravni.

In vendar sumim, da bi marsikdo od vas, ki mogoče še nikoli ni – in mogoče nikoli ne bo – zbliza videl kakega vladarja, predsednika, visokega dostojanstvenika, nagonsko vedel, da se med poslušanjem himne države, ki jo zastopa gost (ali svoje, seveda) NE MENCA, kakor da imaš bolhe tam, kamor sonce nikoli ne posije. Ali kakor da moraš nujno tja, kamor gre cesar peš.

»Saj je samo človek ...«, bo kdo zajamral.

Ne, ni: FASADA je.

Uradna fasada naše države, vseh nas.

Za to je prostovoljno kandidiral, za to je bil izvoljen, za to je plačan.

Ga je kaj tako zelo bolelo, da ni mogel zdržati?

O tem nič ne vem.

Če je tako, mi je žal. Opravičilo pa to ni.

Zapomnite si, gospod predsednik: tudi če se vam začne mračiti pred očmi, je bolj sprejemjivo, če kratko malo omedlite.

Ja, spuščam se v malenkosti... Pa še kako!

Kajti prav malenkosti so tiste, ki ločijo lepoto od povprečnosti ali celo grdote, srečo od jalove praznote, omiko od pritlehnosti.

In sprašujem se: so si Slovenci in Slovenke res izvolili človeka, kakršnega si zaslužijo ...?

***