Zbogom, Gorenjka?

Ni še tako dolgo, komaj nekaj let je tega, ko smo nekateri čokoladam Gorenjka vztrajno dajali prednost pred tujimi, še posebno pred Milko.
(Uspeha te kravje čokolade še danes ne razumem. Še najboljša je njena embalaža, čedno vijolična in prepoznavna. Čokolada sama pa je ogabna cukrena masa. Kot bi jedel pacast, bledo rjav puding iz sladkorja in kondenziranega mleka.)

Lindt je seveda popolnoma drugačna kategorija, že od nekdaj.
Ampak Gorenjka se je lahko še pred kratkim zelo uspešno kosala z Lindtom. (Ja, res. Nihče me ne plačuje zato, da tako govorim.)
Naši znanci in prijatelji, domači in tuji, ki imajo radi čokolado, so vedno dobili Gorenjko. Pa ne samo zaradi domoljubja.

V mojem domu je čokolada vse prej kot reden gost. Nismo vsi ljudje nori nanjo, pa če je še tako kvalitetna.

A prav zato lahko taki mogoče še bolje presodimo kvaliteto posamezne čokolade.

In ko smo pred kakim letom dni po dolgem času kupili tablico mlečne čokolade Gorenjka, smo morali dobesedno dvakrat pogledati, ali je ovitek pravi.

Res, pisalo je Gorenjka; in bila je natanko ista vrsta, kakršno smo kupili tudi vsakič prej. Ampak usta je niso prepoznala; usta so rekla MILKA!

Kar je še huje, uprl se je tudi želodec, kar se prej z Gorenjko ni nikoli zgodilo. Že ena vrstica (trije koščki) je obležala na želodcu kot klaftra. Fuj! Bila je veliko presladka, videti pa je bila tudi nekoliko bolj »bleda« kot nekoč. (Manj kakava, več sladkorja - da se bolj “izplača”… Tako vsaj mislijo kratkovidni vodje tovarne.)

Preskočimo nekaj tednov naprej.
Zgodba se je ponovila.
Pa ne samo enkrat.

Danes sva imela s prijateljem po več mesecih spet priložnost pokusiti mlečno čokolado Gorenjka (tokrat z lešnikovo kremo).

Ista figa: »Milka« v gorenjski noši.

Kar imejte jo.
Jaz grem raje na prave fige. One se vsaj ne prilagajajo »modi« in najnižjemu skupnemu imenovalcu »trga«: od vseh mogočih packarij otopelim brbončicam, ki potrebujejo čedalje več dražil, da sploh kaj čutijo.

Žalostno je, da je zelo podobna tudi zgodba Fructalovih sokov. Vsi po vrsti so presladki – v primerjavi s prejšnjimi časi – najboljšega pa so sploh nehali izdelovati. Tudi embalaža je klavrna v primerjavi z nekdanjo.

In če dobro premislimo, je to pravzaprav zgodba Slovenije same.
Ta narod očitno ni zmožen prepoznati tistega, v čemer je dober, v čemer ima prednost. In tako raje prednjači v opičjem boju za homogenizacijo sveta.

In čedalje bolj zaostaja v kakovosti.