Odmevi dneva...

Danes navsezgodaj je v Greenwichu zagorela - in skoraj popolnoma zgorela - legendarna Cutty Sark, zadnja ohranjena čajna ladja iz 19. stoletja. Sreča v nesreči je ta, da je bila ladja v obnovi in so zato sneli z nje večino originalnega lesovja. A vendar… Škoda je velikanska, morda nepopravljiva, pa naj stoični restavratorji še tako (pohvalno) poskušajo obdržati “stiff upper lip”.
Povrhu vse kaže, da je bil požar podtaknjen.

A kaj bi to!
Za TV Slovenija in njene Odmeve - če prav razumemo koncept oddaje, naj bi povzela poglavitne dogodke dneva - je bila ta novica tako zanemarljiva, da je niso uvrstili niti med “ostale dogodke dneva”, ki sledijo uvodnemu bloku, v katerem nam praviloma postrežejo s kako neprebavljivo diskusijo o kakem domnevno spornem (večinoma umetno napihnjenem) vprašanju.
Ne: po mnenju slovenskih novinarjev in urednikov - morda pa res tudi javnosti? - je zapravljen Guinessov rekord (ki ni nič drugega kot sopomenka za puhlo, tretjerazredno nastopaštvo) nekaj deset tisoč okorno prestopajočih se maturantov, ki za pojem brio še slišali niso (ali pa mislijo, da je vrsta sira), pomembnejša izguba za kulturo.
Sploh pa imamo Cutty Sark tudi v Ljubljani, in to v samem središču - tam, kjer je nekoč ležala čudežna oaza Ljubljane, danes pa je podaljšek ljubljanske “plaže”.

(Kako natančno ta beseda zadene bistvo ljubljanske “scene", si oglej tule:
http://tinyurl.com/2pvpfw )

In to je edino pomembno, ne?

Sreča v nesreči je ta, da Odmevov od uvedbe nove, “izboljšane” verzije skoraj nihče več ne gleda.

In ta škoda nikakor ni nepopravljiva.

Delo v črni luknji

V oddaji Preverjeno smo (spet) lahko preverili, da so naši »novinarji« vse prepogosto najeti gonjači, ki lajajo na plastične tarče… Tokrat so se v preverjeno »korektnem« ideološkem tonu spravili nad »gospodinjske pomočnice« in tiste, ki naj bi jih najemali. Šli so celo tako daleč, da so pokazali, kako »država« - konkretno, dobro plačano uradništvo - preganja delo na črno.

Delo na črno…
Pa preverimo, kaj je tako strašnega v tem pojavu.
Dana gospa (ponavadi so to gospe) bi rada zaslužila nekaj dodatnega denarja. Namesto da bi dajala denar loteriji – ali kradla (da, tudi to obstaja, ne boste verjeli) – ali vsaj javkala, kako hudo je na svetu, se domisli, da bi mogoče lahko uporabila svoje vsakdanje spretnosti, s katerimi ima že sicer veliko izkušenj, za to, da bi proti plačilu postorila kako hišno opravilo za druge. Torej objavi oglas. Ta oglas pride pred oči nekomu, ki potrebuje prav to: nekoga, ki bi ji/mu za primerno plačilo postoril to in ono po hiši. (In da bo zanesljivo jasno: storitve, o katerih govorimo, niso zlorabe ali kakšna druga kazniva dejanja. Ne - govorimo o pospravljanju, čiščenju itn.)

Prastar pojav, ki ga – v obojestransko zadovoljstvo – poznajo povsod v civiliziranem svetu.

Ne pa pri nas.

Izkaže se, da pri nas vsi skupaj celo plačujemo uradnike, da brskajo po oglasih posebej za to, da bi izsledili te kriminalce, ki si drznejo ponujati svoje delo.
Saj, kam pa pridemo?! Ali te gospe ne dobvajo penzije? Kaj pa bi še rade?! Ali ne hodijo v službo in dobivajo za to plačo? Kaj pa bi še rade, mrhe pogoltne?!
Naj odprejo podjetje, ga prijavijo, lepo plačujejo vse ustrezne davke plačo in »zavarovanje« (tudi če nič ne zaslužijo) – ne pa da takole kradejo poštenim državljanom denar, ki ga utajijo davkariji! Če bi sešteli vse izgubljene davke od tovrstne sive ekonomije, bi dobili kar… hm, kar… no, ne vem, naj izračunajo tisti, ki se spoznajo… Ampak VELIKO! O tem ni dvoma. Z denarjem, ki ga utajijo tovrstni kriminalci, ki takole »črno« delajo, bi po mojem izračunu dobili v proračun kar dve do tri letne plače uslužbenca – morda celo dveh uslužbencev! – ki morajo skrbeti za pregon črnih »hišnih pomočnic«.

In sploh… zakaj pa te gospe (in gospodje), sploh vsak, ki ima kako dobro idejo, res ne odprejo raje podjetja – tako kot v državah, ki slovijo po dobrem kapitalu in dobri sociali (eno brez drugega namreč ne gre)?

Res: zakaj ne?

Preverjeno – boste vi preverili, zakaj ne…?

Kaj mi poje DNK...

Ne vem, kaj poje tebi tvoja, ampak upam, da tisto o dobri volji.
Če lahko tole bereš (po možnosti z lastnimi očmi), s streho nad glavo, in te povrhu še nič posebnega ne pesti, nimaš izgovora za slabo voljo.

To je bila današnja jutranja pridiga.

Kaj ti zares poje tvoja DNK, pa lahko poskusiš ugotoviti s tole metodo:

http://www.doe-mbi.ucla.edu/cgi/pettit/gene2musicweb

Povzetek:

Neka Japonka z univerze UCLA se je domislila, da bi uglasbila timidilat sintazo (saj, že slišati je poetično…), drugače povedano: aminokisline, ki sestavljajo genome. Namen je sicer pomagati znanstvenikom, ki so fizično onemogočeni za “normalne” oblike raziskovalnega dela - a že kar vidim (bolje rečeno, slišim) druge možnosti uporabe…

http://www.technologyreview.com/blog/duncan/17597/

Sprašujem pa se tudi, kako bi izgledal genom, ki bi ustrezal zapisu kake evrovizijske popevke… Sicer pa, počakajmo nekaj mesecev; gotovo že ta hip nekje nekdo kuje metodo za vizualizacijo inverzije tega postopka.

Medtem pa moja DNK prepeva:

Samo to in nič manj…

Boš tudi letos moril v Kristusovem imenu?

Prva objava: 6. IV. 07

http://tinyurl.com/yshppk

Lepo je verjeti v Kristusova načela; še lepše se jih je držati.
Vednost v njegovih besedah je resnica.

In šunka, dragi moji, nima nič s Kristusovim vstajenjem.
Z njegovim trpljenjem - to pač. Živali, ki jih zate - domevno v Njegovem imenu - trpinčijo in koljejo, ne trpijo nič manj kot ljudje. Da: nič manj kot Kristus sam.

Ne slepi se, da “tako piše” v Bibliji.
Nič takega ne piše. In če bi jo kdaj zares bral, bi to vedel.

Predvsem pa se vprašaj: kaj ti pravi srce?

Se ti zdi, da res častiš krščanska načela s tem, da slepo in gluhonemo povzročaš trpljenje nemočnim in nedolžnim bitjem (ki jih ne potrebuješ za hrano)?

Iskreno ti želim svetlobe in vseh blagoslovov, ti, ki to bereš.

1. april!

PRVA OBJAVA: 1. IV. 07

http://tinyurl.com/2vpeuu

Pa je tu – in že skoraj mimo – še en 1. april…
Ste koga potegnili? (In zakaj ne?!)

Ker je vremensko rahlo puščoben - povrhu pa je za jutri napovedan ponedeljek - prižgem TV, kar tako na slepo, in se mi uho ustavi ob pogovorni oddaji z imenom Katarina. In koga vidim: gospod dr. psih. Janek Musek s svojo običajno radoživostjo razlaga, kako Slovenci »nismo« (ja, množina je vedno dober pokazatelj znanstvenosti) znani po humorju, kako nas drugi (?) ne »poznajo« kot take – in da v literaturi, »na katero smo tako ponosni«, tako rekoč ni sledu o humorju.

Aha.

V resnici je dr. psih. s tem povedal, da on in domnevno tisti, o katerih govori, ne poznajo slovenske literature. A tu namenoma ne bomo omenjali starega Milčinskega, Rada Murnika, Jakoba Alešovca in drugih znanih humoristov. Omenimo Ivana Cankarja, najmanj razumljenega in po krivem najbolj osovraženega (nekoč in danes) slovenskega pisca: njegov zapis o štrboncljih, njegovo humoresko o volitvah, njegovega gospoda Matevža…

http://www.omnibus.se/beseda

Dragi moj, draga moja, če pri Cankarju ne najdeš humorja (da o poeziji ne govorimo), za to ni kriv pisatelj.

Raje priznaj, da sploh ne veš, da je danes 1. april, da sploh ne veš, v čem je njegova “fora”, in da pravzaprav sploh ne veš, kaj so štrbonclji.

A ne da?

NATOČI MI ČISTE VODE

Prva objava: 22. III. 07
http://tinyurl.com/2e7wve

Foteljni aktivisti so si izmislili “svetovni dan vode”.

Ker so pri nas tovrstni spominski dnevi zelo priljubljeni (tako si je najudobneje oprati roke), bo o tem gotovo steklo še veliko besed.

K sreči so si aktivisti drugačne sorte - recimo jim “razsvetljeni podjetniki” (od katerih en sam zaleže za nekaj sto legij glasnih protestnikov z raznobarvnimi zankami in značkami na zavihkih) - izmislili nekaj drugega..

http://www.playpumps.org/

Na kratko o tem tudi tule:

http://www.care2.com/dailyaction/homepage.html

(A le danes.)

In o tem v naših medijih najbrž še dolgo ne boste brali…

Zato pa smo MI tu.

TA PRAVE NOVICE (1)

Prva objava: 5. III. 07
http://tinyurl.com/ysk8lm

Prva niti ni novica (stara je kak mesec dni), ampak so taki, ki je mogoče še niso slišali/brali.
Neki ameriški seizmolog je globoko pod Zemljino skorjo domnevno odkril pravi “ocean” (no, skoraj) vode.

http://tinyurl.com/2oahvk
(v angleščini)

Druga sploh ni novica, ampak video - za ljubitelje kozmologije (ki znajo angleško):

http://tinyurl.com/yo9csu

Tretja pa je bila novica pred kakim mesecem dni, a je naši mediji očitno niso pograbili. (Kdo ve zakaj ? ;))

Predsednik Gane je sklenil začeti uporabljati svoje prave talente in je začel zdraviti svoje podanike s polaganjem rok.
Bojda ozdravi AIDS v treh dneh.

ttp://tinyurl.com/242uax

(Ne, komentarja ni. Stvari, ki je ne poznamo, pač ne moremo “fer” komentirati.)

Svet je dejansko zanimiv.
Samo naši mediji ga kažejo dolgočasnega.

DISKONT V VSAKO VAS

Prva objava: 26. III. 07
http://tinyurl.com/yoqjty

Pa ga imamo. Še enega.

Še enega, za katerega nekateri še nismo slišali, niti po naključju.
Ne dvomimo, da je najnovejši ponudnik blaga za široko porabo »velika multinacionalka«, a to v smislu odmevnosti in (predvsem) kakovosti nič ne pove. Ta velika multinacionalka ima verjetno trgovske »markete« (hiper, hipo, super, sub… komu mar) na obrobjih velikih mest (kar je razlog, da jih tisti, ki ne obiskujemo obrobij mest, še zlasti ne za potešitev svojih materialnih potreb, ne poznamo).

Omenjena multinacionalka je torej presodila, da je Slovenija »visoko potrošniško ozaveščen trg«, kot je rekel gospod v sinočnjih Odmevih.

Hm?

»Ozaveščen« v kakšnem smislu?
Kakovosti gotovo ne (sicer Mercator, poosebljenje hohštaplerstva in postsamoupravnoscialistične šlamparije, nikoli ne bi mogel biti alfa in omega slovenskega trga). 

Sicer pa že samo ime zvrsti te trgovine pove vse: »diskont«. Ali drugače povedano: »za ducat ceneje«.
In to kljub visoki kupni moči (ki je dejansko še višja kot trdijo vsem pozitivnim kazalcem nenaklonjeni slovenski mediji).

Nekatere pa nas zanima, zakaj k nam ni recimo Tesca. (Za ekonomiste bi moral biti zelo zanimiv: predlani je imel rekorden dobiček nekaj milijard funtov. To pa zato, ker ima odlično prodajno strategijo – dobesedno VSE na enem mestu – in ker upošteva tudi kupce z »nadstandardnimi« željami: torej tiste, ki natančno vedo, kaj želijo, in ne sprejemajo stoično nadomestkov, češ »saj je v bistvu isto – pa še ceneje je«…). Pa bistveno, seveda: primeren odnos do kupca. (Kupca - ne “stranke”.)

Zakaj (še?) ni k nam precej uglednejšega Harrodsa, pa že vemo. Zaradi zdaj že pregovorne topoumnosti – ne, še huje: brezdušnosti in pomanjkanja velikopoteznih vizij - ljubljanske mestne oblasti. (Ki pa so jo, tega nikar ne pozabimo, prostovoljno in demokratično izvolili prebivalci tega mesta. Ustvarili so oblast po svoji podobi. Ni čudno, da jim ni všeč.)

Saj, čemu neki bi imeli v palači sredi starega dela mesta – ki, to že dolgo vemo, izumira (in z njim tisto male duše, kolikor je je še ostalo stari Ljubljani) – ugledno, svetovno znano veletrgovino, v kateri bi našli res visoko kakovostne in všečne (čeprav ne nujno A +) izdelke vseh vrst? Zares svetovno znano veleblagovnico, ki bi preprečila dokončno klinično smrt mesta v prid periferiji in v »hipermarkete« predelana javna skladišča; ki bi vrnila nekaj sijaja in celo ugleda temu dela mesta; ki bi navsezadnje primerno skrbela za samo palačo, predvsem pa bi s svojo prisotnostjo spodbudila tudi trgovski promet v vseh okoliških lokalih (s čimer bi se odprle možnosti za boljše, okolju primernejše storitve)?

Čemu bi imeli v Kresiji veleblagovnico Harrods, če pa v tej palači trenutno domuje kafkovska neonščina uradnikov in uradnic, ki bi morali biti plačani na besedo (po možnosti na nasmeh), da bi iz njih izvabili kako znamenje umskega in emocionalnega življenja?

Ni dvoma: palača Kresije je edini pravi dom za ljubljanske in vseslovenske male birokrate, Harrods pa naj se gre solit (ali, kar je verjetneje, v Zagreb, Budimpešto, nemara tudi Bukarešto in prav gotovo prej ali slej tudi v Tirano… skratka, v kraje, kjer je ljudi z »nadstandardnimi« estetskimi in celo duhovnimi željami najbrž prav tako malo, a so vendarle pri izračunih vsaj upoštevani. Če drugače ne, kot seme. Zgledi vlečejo, zlasti tam, kjer je denar – in pri nas ga ne manjka. (Obstaja pa seveda tudi druga možnost: »zglede« poteptati že v kali, ker je tako preprosteje in udobneje za vse.)

In vendar živimo v Sloveniji - svetovni prestolnici (če že ne kar paradižu) pasteriziranega pogleda na svet in homogenizirane B kategorije – tudi taki, ki nas zanima A in nič drugega kot A; če pa že kaj drugega, pa le po lastni izbiri.

Kdo bo poskrbel za nas?

Odhodi v tujino niso odgovor; vsekakor nič boljši kot takrat, ko so ljudje odhajali po nakupih v Trst ali v Avstrijo.

Pa saj vemo, kaj je odgovor.
Ne?

DEŽELA PRIJAZNIH LJUDI

Prva objava: 18. III. 07

http://tinyurl.com/26gmou

Če znaš angleško, preberi spodnji članek.
(Če ne znaš, se pa nauči, ker je v angleščini dostopno veliko več znanja kot v dobri, lepi slovenščini.)

http://www.snopes.com/glurge/abbey.asp

Poznam ljudi, ki bi se jim ta zgodba zdela osladna, brezzvezna, kičasta, celo »škodljiva« za otroka. (Ti ljudje so zamorjeni, pusti, slabo vzgojeni in dolgočasni, njihovi otroci pa so zamorjeni, pusti, slabo vzgojeni, dolgočasni in žalostni.)

Predvsem pa se jim, svetovljanom, zdi »tipično ameriška«.

Ne vem, ali je tipično ameriška, gotovo pa je tipično »neslovenska«.

Zato pa so ZDA, Velika Britanija in druge dežele, kjer gojijo tak »kič«, na repu lestvice samomorov. Naša ljuba dežela, kjer ljubeznivost tako pogosto velja za »kič«, pa je na vrhu lestvice zapitosti in na vrhu lestvice …

http://tinyurl.com/3e3vne

Kdor se sramuje nežnosti, se res ima česa sramovati.

URBANE VILE (in kar spada zraven)

Prva objava: 9. III. 07
http://tinyurl.com/yszefo

Po čem v vrsti domin in dominojev na »elitni« zabavi prepoznaš najpristnejšega zagovedneža?

Kar Ibsena in Čehova vprašajte; tadva sta že vedela, kaj počneta.

Okej, v redu, pozabili ste - davno je bilo, saj vemo, pa prfoksa je bila zoprna.

Torej, prepoznamo ga po tem, da strastno ljubi tujke in jih enako strastno uporablja narobe.

To je človek, ki ima v tiskalniku kartuzije (ponavadi celo barvne), histerijo pa dosledno zamenjuje z evforijo.

Ker pa ima včasih vendarle toliko pameti, da modro molči – ali sreče, da je v družbi enakih – se mu/ji pogosto posreči prilesti (ali še verjetneje »prilezti«) na kak »piarovski« položaj, kjer lahko da duška svojim naravnim, od boga (sic) danim darovom.

Takrat omenjeno domino prepoznamo šele, ko dobi v roke svoj prvi veliki projekt in napiše v oglasu čez CEEELO stran, na umirjeno zelenem ozadju (zelena vzbuja vtis umirjene avtoritete, če še niste vedeli, zato marš po zelene srajce in obleke za na službeni pogovor), da se bo velika zgradba sredi Ljubljane, delo istega arhitekta, ki je Piran obdaril z belo marmorno elipso na mestu starega mandrača, med drugim ponašala s hišnikom (domnevno v hišni uniformi). Ampak ne navadnim – s takim v francoskem stilu (neotesanim?), ki ga je zato treba tudi temu primerno imenovati (z velikimi črkami, da bo ja dobro vidno):

CONSIERGE

To je pač treba jasno povedati. Kajti hišnik bo kljub hišni opravi in drugim pritiklinam še vedno… no, hišnik. (Kar je nadvse častivreden poklic. Brez heca.)

Ali – če ostanemo pri literarnih referencah - kot bi rekel Ezop: opica tudi v židani obleki ostane… Ja.

P.S. Če ne veste, kaj je pri omenjenem napisu tako spornega, naj vas nič ne skrbi. Navsezadnje niste plačani, da to veste.

Ali pač?

CNN in pomaranče

Prva objava: 19. II. 07

http://tinyurl.com/yonmvv

V italijanskem mestu Ivrea imajo za pusta slikovito navado obmetavanja s pomarančami. Tako slikovito, da jo je kazal tudi CNN, ki je, ne glede na sporno svetovljanstvo svojega poročanja, arbiter elegantiae omikanega sveta. (Ali drugače povedano, če te ni na CNN, te ni.) Pa čeprav je bila vsa slikovitost v pomarančni barvi pomaranč in tej ali oni psevdosrednjeveški obleki.

Kazal jo je tudi arbiter elegantiae (ali česarkoli že) Slovenicae, bolj znan kot petminutni »in« privesek k oddaji 24 ur na POP TV. Poleg podob frčečih pomaranč so postregli tudi z imenitno utemeljitvijo tega običaja: boj za “osebne svoboščine”. Konkretno, retroaktivno maščevanje za okrnjeno čast neke mlinarjeve hčere, čeprav resničnega ozadja ne pozna nihče več. (Ker ni pomembno.)

Nekoč, menda še v 19. stoletju, je imela običaj obmetavanja s pomarančami (pa še čim drugim) tudi Ljubljana. Na prostoru današnjega Gospodarskega razstavišča, pa še kje. Danes nič več.

Nekoč je bil na Šmarni gori običaj, da so poldan zvonili deset minut prej. Danes nič več.
(Vsaj tako pravijo tisti, ki lezejo nanjo.)

Ne eno ne drugo ni imelo opraviti z “osebnimi svoboščinami”, razen če štejemo človekov boj proti okupatorjem za nekaj osebnega in svobodo za svoboščino.
Problem je v tem, da so bili imenovani okupatorji Turki. Njim pa se, kot vemo, ne spodobi več zameriti. Čemu bi, pa magari samo v folklori, omenjali njihovo klanje, ropanje in pustošenje ali pa junaško (in učinkovito!) obrambo Kranjcev, če so jih sami, danes moderen narod, kandidat za EU, že zdavnaj pozabili? Navsezadnje »smo« jih polivali z vrelo vodo (kadar je zmanjkalo olja) in se sploh negostoljubno, da, naravnost ksenofobično vedli do njih.

Ja, samo hecam se, jasno.

Eno pa drži:

Ivrea je »in«, ker se zna zabavati, ker nekaj da na svojo zgodovino in ker zna to tržiti.

Slovenija je »out« (in to povsod), ker same sebe ne pozna in se, tako je videti, niti noče poznati.

PREVERJENO?

Prva objava: 13. II. 07
http://tinyurl.com/2hu397

Obstaja nekaj zelo konkretnih razlogov, zakaj nekateri ne prenesemo gledanja in poslušanja slovenskih radijskih in televizijskih postaj. Eden je ton njenih "poročevalcev", po poklicu kvazi-novinarjev. (Jasno, da obstajajo izjeme. In točno to so: izjeme.)

Ti sami sebe očitno zaznavajo v vlogi, kakršne si – in to je bistvenega pomena – v »svinčenih časih« nikoli ne bi upali prevzeti: opozicije »vladi« alias »državi«. (Tako kot se tisti, ki so nekoč – v časih, ko je na prvi strani časopisa izšel ustrezen UKAZ ustreznega vrhovnega organa – najbolj hiteli izobešat zastavo SFRJ, danes kremenito upirajo nazadnjaški folklori izobešanja nacionalne zastave Republike Slovenije.)

In ker je »vlada/država« - spet v diametralnem nasprotju z nekdanjim (srpokladivarskim) javnim pojmovanjem – vedno in vnaprej kriva vsega, takšni novinarji »poročajo« v slogu, ki je, kolikor je mogoče opaziti specifično slovenski: v napetem tonu, s prizvokom moralnega ogorčenja.

Predvsem pa je za slovenski medijski prostor značilna stalna uporaba izraza »čedalje« (ali z barbarizmom »vse«), ki mu obvezno sledi prislov s sumarnim negativnim prizvokom: »čedalje manj« (kadar gre za dobre stvari), »čedalje več« (kadar gre za slabe stvari).

Ste to opazili?

Če niste, dobro razmislite, zakaj se tu, pri nas, v svoji domovini (te besede sicer ne boste pogosto slišali) počutite – smem ugibati? – čedalje slabše.

A o tem pojavu kdaj drugič.

Obenem pa, spet značilno za srpokladivarsko miselnost, isti novinarji ne uvidijo nekaterih temeljnih, sistemskih napak, ki so dejansko stvar vlade, pa se o njih niti razmišljati ne spomnijo.

Notoričen primer zgoraj opisanega načina poročanja je oddaja Preverjeno.

Med prispevki, ki so bili na sporedu 13. februarja zvečer, je bilo tudi "poročilo" o razmerah v slovenskem zdravstvu. Uredništvu in »poročevalcu« (z značilno histerično prenapetim glasom, ki naj ustvari paniko) se je zdelo »sporno« zavarovanje za 100 EUR (ali 239 000 SIT) letno, ki bi bistveno pospešilo zdravniško oskrbo. Niti ob izjavi enega od vprašanih, da bi si že raje plačeval samo 'takrat, ko bi to potreboval', jim ni prišlo na misel, da je sporno – in to hudo! – nekaj drugega: namreč to, da za poosebljeno neosebnost in bedo, imenovano slovensko zdravstvo, slovenskim državljanom že desetletja trgajo za »socialno varnost« okoli 30% mesečnega zaslužka – in to prisilno. Državljan pri tem nima izbire. (Kar lahko pripelje do – milo rečeno – absurdnih situacij, ko mora človek v imenu lastne »socialne varnosti« dobesedno obubožati in izgubiti mentalno ali fizično zdravje – ali oboje. A tudi o tem kdaj drugič.)

Pač pa je – kar je značilno (ne le za omenjeno oddajo) – v prispevku na gosto deževala še ena beseda, ponavadi izrečena z bolj ali manj ostro očitajočim prizvokom: »država«. Ta magični obrazec bi moral poskrbeti, da bi imeli vsi ljudje v Sloveniji »enake« pravice, »enak« življenjski standard – skratka, da bi si bili vsi »enaki«. Kakršna koli podobnost z nekdanjim jezikom uravnilovke nikakor ni naključna. (Saj vemo, da marsikdo pogreša čas, ko je za svoje (ne)delo dobil plačo, ne da bi se spraševal, kdo bo to nekoč, v prihodnosti, plačal – ne da bi se sploh kar koli spraševal - in ko se ga/je praktično ni dalo odstraniti z delovnega mesta, ne glede na to, koliko je bilo slednje sploh potrebno in kako je omenjeni opravljal svoje delo.)

»Država« je v slovenskih medijih, in posledično v vox populi, izraz – v le navidezno demokratični preobleki – ki dejansko ločuje abstraktno »oblast« od »ljudstva«.

Problem je v tem, da »država« ni abstrakten pojem, še manj je od (nič manj abstraktnega) »ljudstva« ločena »oblast«. Država so ljudje, ki volijo oblast in – to še zlasti – ki ustvarjajo vsakdanje življenje. To je problem. Problem pa je zato, ker sploh ni identificiran.

»Država« so ljudje, kakršna je bila nekem drugem prispevku iz iste oddaje gospa s centra za socialno delo v Murski Soboti, ki VE, da so v njeni »pristojnosti« nebogljeni ljudje, pogosto nezmožni skrbeti zase (ravno zato so potrebni pomoči) – pa se samo zagovarja z birokracijo. Zakoni – »država« – ji nikakor ne prepovedujejo pomagati pomoči potrebnim. Kratko malo se ji ne »da«. Ali s še primernejšim, za ljube Slovence še veliko ustreznejšim izrazom: »ne ljubi« se ji. Za to namreč gre: za ljubezen. Ljubezen do bližnjega, do sebe – do življenja.

»Država« so ljudje – prodajalci in prodajalke, poštarji in poštarke, zdravniki in zdravnice, policisti in policistke, uradniki in uradnice – ki menijo, da je več kot dovolj, če za svojo plačo opravijo strogo fizični del svojega dela, za »prijaznost« pa je treba plačati posebej.

»Država« so ljudje, ki vidijo krivico, pa zmignejo z rameni, češ »kaj hočemo«. Ljudje, ki vedo za zlorabe nad otroki, nad živalmi, nad nebogljenimi, pa raje pogledajo stran. Ali pa tarnajo sosedom – policije pa ne bi poklicali. Saj veste: da se ne bi »zamerili«. (Pustimo ob strani vprašanje, zakaj je tako pomembno ne zameriti se kriminaloidnim osebkom.)

»Država« so uradniki – navadni, vsakdanji moški in ženske (ne kaki kafkovski humanoidi) – ki ne znajo svojega jezika, pa se tega niti ne sramujejo, in pišejo brezdušne dopise, na pisna in drugačna sporočila »strank« pa niti odgovarjajo ne –čeprav so dejansko plačani za to.

»Država« so natakarji in natakarice, ki med delom skrbijo za svoje ugodje, gostje pa so jim mar le ob plačilu računa, in avtobusarji, ki jih ni niti najmanj sram, da morajo ljudje, ne glede na starost ali vreme, teči (!), da ne bi bilo treba gospodom ali eventualni gospe za volanom predolgo čakati...

»Država« so ljudje, katerih življenjsko vodilo je "se ne splača". Ljudje, ki so globoko v sebi mogoče celo dobrodušna bitja, a enačijo ljubeznivost s šibkostjo, prisrčnost z neumnostjo, dobrota pa je zanje »sirota«.

»Država« si ti, ki si se danes pod elektronsko sporočilo podpisal(a) z LP, ker je »lep pozdrav« - ali kaj še osebnejšega – zate prevelika izguba časa ali fizične energije. (Domnevam, da tarnanje o »čedalje« slabših medčloveških odnosih na kaki kavi ni izguba časa?)

Če ti kaj na svetu ni všeč, se drži preprostega pravila, ki ga je nekoč jedrnato izrazil nekdo, čigar imena tu namenoma ne navajam: TI bodi sprememba, ki si jo želiš in jo pričakuješ od sveta.

Če se ti »ljubi«, seveda.