3. december 2011

Naravno zdravilo proti demenci... in še marsičemu



Da ne dolgovezimo:

Najnovejše raziskave - in to pravih dohtarjev, namreč takih z diplomo doctor scientiae medicae - kažejo, da je deviško, hladno stisnjeno kokosovo olje obetavno zdravilo proti demenci, Alzheimerjevi bolezni in drugih nevrološkim boleznim.

Ja, tako je.
To dokazujeta dr. Bruce Fife in Russell Blaylock v svoji knjigi Stop Alzheimer's Now!

Dr. Fife že najmanj od leta 2003 tudi trdi, da je kokosovo olje uspešno zdravilo proti težavam s ščitnico.
Povrhu to olje med drugim:

- pomaga proti hepatitisu, gripi, okužbam sečil, trakulji in drugim parazitom (tudi bolham, zato je zelo primerno tudi za živali), boleznim dlesni

- izboljšuje prebavo in absorpcijo rudnin in vitaminov (med drugim kalcija in magnezija, zato preprečuje osteoporozo in krepi zobe)

- deluje proti zgagi (če ga zaužijemo 20 minut pred jedjo)

- razbremenjuje trebušno slinavko, zato blaži simptome pankreatitisa

- omili simptome cistične fibroze, Crohnove bolezni in želodčnih čirov

- izboljšuje izločanje inzulina in izrabo krvne glukoze

- varuje arterije  in izboljšuje delež holesterola

In seveda...

- pomaga hujšati.

Pri zunanji uporabi ohranja in izboljšuje zdravje kože in las, lajša bolečine v kolenih in sklepih, blaži hemoroide in še marsikaj drugega.

Več o tem si lahko preberete (v angleščini) na zgoraj omenjeni strani, pa seveda v knjigi.

Kar verjeti ne morem, da so ti izsledki pri nas relativno tako slabo znani.
Toliko ljudi po ves božji dan čepi na internetu in... počne kaj?
Pojma nimam.

No, saj je vseeno.
Zdaj veste.

6. oktober 2011

Get the Guy... ampak vprašaj se, zakaj


Kdo bi si mislil... Matthew Hussey (za katerega danes prvič slišim) menda prihaja v Slovenijo.
 

V Slovenijo?!
Zakaj? Da bo učil ženske, kako koketirati in se prikupiti moškim... ki se vedejo avtistično, kot redko kje na svetu?

Problem pri nas so moški. Vedenje moških do žensk.
Problem pri nas je, da se moški vedejo, kakor da ne znajo ceniti ženskosti - in mogoče je res ne znajo.
Ženskosti, ne neona, bleščic in pavjega perja.

Ženske, ne "kurbe" ali "svetnice".

Povsod, ker se moškim zdi, da ne smejo - ali mogoče sploh ne znajo - izražati občudovanja in spoštovanja ženskosti kot take, so problem oni - ne pa ženske. Razen kot vzgojiteljice, seveda. To pa prav gotovo.

Zakaj bi prava ženska sploh hotela tipa, ki ga je treba ogrevati, da ti sploh pokaže zanimanje?

Ampak v deželi, kjer še vedno velja za popolnoma normalno in zdravo, da starši kupujejo stanovanjske prostore za otroke injih preživljajo - tudi če so ti odrasli - in da se "ta mladi" preselijo v boljše prostore, "ta stari" pa nekam v podzemlje, drugače skoraj ne bi moglo biti.

Mislite, da to nima nobene zveze s tem?
Think again.


Pametneje bi bilo, če bi namesto plačevanja za nasvete tovrstnih "gurujev" ljudje - moški in ženske - pri nas brali knjige Dala Carnegia, ki so še po 75 letih uspešnice.

Pa še veliko, veliko ceneje bi bilo.



 

20. avgust 2011

Zakaj ne?


Le kratko obvestilo: odprli smo (končno!) naš sestrski spletnik:


Služil naj bi kot dopolnilo Prangerju, katerega prvotni namen je vendarle služiti kot "sramotni steber" za vse, kar je narobe - da bi to lahko popravili. Zato bomo sčasoma tjja preselili tudi nekatere zapise, ki s prvotnim namenom Prangerja nimajo prave zveze.

Pranger in Zakaj ne? sta torej kot noč in dan.
Oba sta nujna. :)


13. avgust 2011

Matejev kis... ali kislica?



Dragi Matej,

tvoj kis je bil eno boljših presenečenj leta 2009, ko sem ga odkrila. Ne samo zato, ker je bil glede na kakovost zelo poceni, temveč zato, ker je imel božanski vonj po jabolkih: pravi, pristen, meden vonj jabolk, brez umetnih pridatkov. 

 
Bil je čudovita osvežilna pijača, krasen dodatek k vodi za kopanje, sploh krasna tekočina, ob kateri je bil človek ponosen, da je s Slovenskega, kjer imamo tako dober kis. Hitro je pošel. Tri steklenice na teden so šle, kot bi mignil.
In na tujem sem te pogrešala.

Pred nekaj meseci sem se vrnila in brž preverila, ali še prodajaš kis. Pri nas namreč nikoli ne veš; najboljše stvari pogosto najhitreje mrknejo s polic - ne ker bi jih pokupili, temveč ker jih nehajo izdelovati (ali uvažati).

Ampak ne. Obe vrsti kisa - motni in bistri - sta bili še vedno veselo naprodaj. Opazila sem, da je cena sicer opazno višja, a saj sem vedela, da je bila tista prva tako rekoč "promocijska", da te bolje spoznamo.

Ko sem doma steklenico odprla in hlastno, že vnaprej z užitkom, vdihnila, sem mislila, da sem ali nekako zgrešila odprtino steklenice ali pa imam nenadoma zamašen nos. Vonja, po katerem sem hlepela, ni bilo nikjer več. 

Šla sem celo preverit, ali sem mogoče vzela s police nepravo steklenico in da je v tej mogoče voda. Ne: okus mi je povedal, da je v njej res kis, jabolčni kis - ampak brez pravega vonja in pravega okusa.

Mrzlo me je spreletelo ob misli, da si mogoče tudi ti, ljubi Matej, podlegel ceneni "podjetnosti", ki je tako pogosta v naših krajih. 

Odločila sem se, da s sodbo počakam do naslednjič. Mesec dni sem namenoma kupovala druge znamke kisa.

Danes sem znova kupila tvoj bistri jabolčni kis. 
Malo več vonja ima kot prejšnjič. Vendar to ni vonj, ki se ga spomnim in zaradi katerega so šle po tri steklenice na teden. Tudi okus ni več isti: medeno aromo in okus jabolk je še čutiti, a ju preglaša ocetna kislina cenejše sorte.

Kaj naj ti rečem, Matej?
Navadila sem se, da v teh krajih bolj malo zaleže, če kaj rečeš, ker se ljudje radi delajo gluhe ali pa robantijo samo za zaprtimi vrati.

Ampak bognedaj, da bi sama kdaj postala taka. Zato ti povem: zelo razočarana sem. In na tvojem mestu bi se v zemljo vdrla od sramu.
Misliš, da se ti splača tako početje?

 
Mogoče res misliš, da se ti.
Ampak Slovenija je osiromašena za še en res dober izdelek, ki bi ga - če bi bila dežela odraslih, v svet odprtih in zares podjetnih ljudi - znala odlično tržiti na tuje.

 
Sama ga prav gotovo ne bom več ponujala in podarjala prijateljem iz tujine, v obliki dišečih kisov ali kar takega. 

Pa tudi sama ga bom uživala le, dokler ne najdem česa boljšega.



 

Ocena prej: 9,5/10
Ocena zdaj: 5,5/10

11. avgust 2011

Ortopedski čeveljčki za vrabca


Čisto zares. :)

Vrabčji mladič s prirojeno deformacijo krempeljca je na Vermontskem institutu za naravoslovje (Vermont Institute of Natural Science, Quechee, Vermont ZDA) dobil ortopedsko obuvalce.





Temu se reče must-see TV. ;)





9. julij 2011

5. julij 2011

R. I. P. Otto


Dvaindvajset let po svoji materi, zadnji avstrijski cesarici, Ziti, je v ponedeljek, 4. julija, prešel iz življenja v zgodovino Otto, zadnji prestolonaslednik Avstro-Ogrske - in velik prijatelj neodvisne Slovenije. Prijatelj demokracije in svobode. Njegova javna in zakulisna soudeležba v "drugi pomladi narodov" (1989) je bila enako diskretna kot učinkovita.

Otto bi novembra letos dopolnil 99 let.

Vsebino tega zapisa bomo v prihodnjih dneh še doponili.



26. junij 2011

Reka ponoči, junij 1991



Pred natanko dvajsetimi leti, ko je Slovenija slavila in smo bili vsi, vsi do zadnjega, doma, trdno zasidrani v času in prostoru neizbrisno sijočega trenutka, sta na vzhodni meji novorojene države ugasnili dve življenji. Tri- ali štiriletna punčka iz Azije, z drugega konca sveta, ki jo je odnesla voda, in njen oče, ki je skočil za njo v valove, pa ni znal plavati.

Kako sama sta bila - kako sami so bili - v tisti noči tujega veselja, ko so se tihotapili čez mejo, po poljih in goščavju divjega, a tujega vonja! Kako daleč sta prišla, da bi končala življenje v temni, brezimni nočni reki, nepojmljivo daleč od domače hiše in poti! Celo zvezde, v katerih bi ti nepovabljeni prišleki nemara le prepoznali košček domačega neba, so tisto soparno noč nad Muro mogoče zakrivali težki nevihtni oblaki. Ali pa sta jih z očmi, slepimi od groze in hlastajočega obupa, skozi kalne valove, za kratek hip vendarle še ugledala.
Da bi si kupili možnost boljšega življenja, so najbrž prodali vse, kar so imeli. A niti to ni bilo dovolj.


To ni nikakršna metafora, nikakršna prilika, nikakršno filozofiranje. 
Samo spomin je. Spomin nanju, neznanca, in na njuno samoto v noči, na tuji reki brez imena, daleč od tuje sreče.






2. junij 2011

S.O.S. za metulje


Ja - prva pomoč za metulje. 
To ni kaka metafora za... že kaj. Sploh nikakršna metafora ni.
Tudi metulji obnemorejo. A kdo bi si mislil: onemoglim ali ranjenim metuljem je mogoče pomagati. Tako pravi Rick Mikula, človek, ki se tako spozna na metulje, da je celo izdal knjigo o njih. 


ZLOMLJENO KRILO: Verjemi ali ne, lahko ga zalepiš, pa bo. Čisto zares. Vzemi zelo lahek lepilni trak (tisti prosojen ali belkast, kakršne zdaj že dolgo prodajajo tudi naše papirnice) in odlomljeni del krila pazljivo zlepi z ostankom krila. Tako bo metulj živel dovolj dolgo, da se bo razmnožil, mogoče pa - bolj ali manj srečno - celo do naravnega konca svojih dni.

ONEMOGEL METULJ: Verjetno je iz kdove kakšnega razloga prešibak, da bi jedel. Pomagaj mu takole.

- Zmešaj čajno žličko sladkorja s kozarčkom destilirane vode in v to raztopino namoči kosem vate.

- Narahlo primi metulja za krila tik nad telesom, čim bližje njegovim "ramenom". Če se zvira, ga obrni na glavo; takoj se bo umiril.

- Položi metuljeve noge na namočeni kosem vate.
 
- Če se rilček ne iztegne sam, ga lahko pomagaš raztegniti z zobotrebcem. Nežno vtakni zobotrebec v sredo zvitega rilčka in ga previdno razvij, dokler se ne dotakne vate. Po potrebi podrži rilček ob vati, dokler ne začne sesati.

- Ko bo začel sesati, bo vidno črpanje (rilček se bo gibal gor in dol). Če se to ne zgodi, zelo previdno primi vsako metuljevo krilo med palec in kazalec - spet čim bližje telescu - in začni krilci dvigati in spuščati. To bi moralo sprožiti sesanje rilčka.

In seveda, zasadi v svoj vrt metuljem prijazne rastline, pa bo metulj sit in "koza" cela. :)

Povzeto po članku First Aid for Butterflies.

Tule pa je spletna stran, ki bo pravi raj za ljubitelje metuljev: morje fotografij in animacij metuljev, samo metuljev in ničesar drugega kot metuljev.


Alexander McQueen, metuljno... pokrivalo.

(Niso vsi obiskovalci tega blogca ljubitelji žive narave.  
Za vas, ljubitelji/ce naglavnih tihožitij, prilagam tudi navodila, kako poustvariti to metuljno oglavje doma - žal, samo v angleščini, ampak s slikcami.)






13. april 2011

Ptičja pamet ali Nikoli se ne zameri vrani


Priznam, vrane so mi pri srcu. Vse živali so mi, predvsem pa jih vse globoko spoštujem. In vse po vrsti se mi globoko smilijo, ker morajo živeti v svetu, v katerega so se rodile popolnoma enakopravne s človekom, pa so odrinjene na rob - in človek jim zameri celo njihov boj za tisto malo zemlje in neba, kolikor jim ga je še ostalo.

Vrane pa se mi smilijo še malo bolj. Smilijo se mi na enak način, kot se mi smili kak Quasimodo, ki je osovražen samo zato, ker njegov videz ljudi straši. 

Da ne bo pomote, moč in napadalnost vran sta zelo resnični; ampak tako kot vse živali (razen človeka) napadajo le takrat, ko se čutijo ogrožene - upravičeno ali neupravičeno - ali ko preprosto nimajo česa dati v kljun, svoj ali svojih mladičev. Mesta se širijo, ostanke hrane odvažajo smetnjaki, na poljih - kjer že sicer niso dobrodošle - pa je veliko poljščin dobesedno strupenih... Kje naj vzamejo hrano? Naj kar crknejo?

Ja, res so močne in res so napadalne. Pa tudi inteligentne.
To že vemo. Kako inteligentne so - in zakaj se jim ne smeš zameriti - pa najbrž marsikdo še ne ve.

Sledi nekaj zanimivih ugotovitev o vranji pameti, pobranih tule


1.) Zapomnijo si človekov obraz. 

Ne samo to, temveč opravljivke sloves o tebi razglasijo na vse štiri vetrove!
(Kaj pa misliš, da se pogovarjajo, ko navsezgodaj krakajo v bližini tvojega okna...? :))

Čisto zares. Nek poskus je pokazal, da vrane prepoznajo obraz človeka, ki se jim je zameril (najbrž tudi tistih, ki so pri njih dobro zapisani) - čez čas pa ga prepoznajo celo take, ki ga nikoli niso videle.

2.) Zamerljive so. 

 Hudoooo zamerljive!
Vrane zamere pomnijo kot... no, kot vrana. Slonov spomin je v primerjavi z vranjim očitno prava ničla. In celo to še ni vse! Povrhu tudi kujejo zarote.
Če se jim je kdo zameril, tega ne bodo razkrakale le vsemu vranjemu rodu, temveč celo svojim potomcem. In ti bodo "krvno maščevanje" gnali naprej.


3.) Izredno prilagodljive in odlične strateginje so.

V nekem poskusu, kjer so pred vrane postavili globoko posodo vode, v kateri je bil slasten črv (ki ga niso mogle doseči), pa kup kamenja in grušča, so vrane mimogrede rešile zadevo tako, da so vrgle v vodo nekaj kamnov in se je gladina vode, s črvom vred, dvignila. Pa ne le to: raziskovalce je najbolj presenetilo, da so hitro preračunale, kakšen postopek bo najhitreje prinesel rezultat, in so v vodo vrgle samo velike kamne - in sicer samo toliko, kolikor je bilo nujno potrebno, da se je voda dvignila. Mala malica!

V luči zgornjih ugotovitev pač ne preseneča, da so zmožne (za človeka) kar neverjetnega strateškega načrtovanja. Če, recimo, ne morejo do hrane, ki je v smetnjakih, si preprosto zapomnijo urnik smetarskih kamionov (in najbrž tudi obraze smetarjev). Ob uri pobiranja smeti pridejo, da ulovijo, kar pri pretovarjanju v kamion pade iz smetnjaka.
(To je seveda samo en primer, in niti ne najbolj osupljiv.)

You talkin' to me? You talkin' to me?


Za konec pa še ameriška domorodska modrost, ki jo redko najdeš v člankih o vranah (ampak v luči zgornjih ugotovitev ni prav nič presenetljiva): vrano lahko ogovoriš - in odgovorila ti bo. Ne tjavdan; odgovorila bo konkretno tebi, tvojim besedam. 

Ali bo človek razumel njen odgovor, je druga pesem.
"Ptičja pamet" iz naslova je namreč človekova.




4. december 2010

Ne moreš?



Res? Kako veš?
Ker so ti drugi povedali.
Ker drugi - toliko drugih - tako živijo.

Življenje teh drugih poglej, preden sprejmeš njihov pogled na svet. 
Njihov obraz, njihove dosežke poglej.
Ti je dobro v njihovi družbi?
Širijo srečo? So zdravi?

Voda vedno najde svojo raven.
Blato tudi - če se mu pustiš zvleči
na raven najnižjega skupnega imenovalca,
inercije bede,  lahkotnosti cinizma, brezvolje in brezupa.





Tao Porchon-Lynch (r. 1919), v intervjuju l. 2006
(tri leta po popolni zamenjavi kolka).


"Stvarnik življenja je v meni,
in dokler bom v sebi čutila to moč, bom v dobrem stanju
in bom lahko  pomagala drugim.
Drugim ne moreš pomagati, če si negativen in če se bojiš.
Nikoli se ne boj."






10. november 2010

Banane so prišle!



Skoraj eno leto - eno leto! - je minilo, odkar je bil na teh straneh skrivnostno obljubljen zapis o bananah... in še zmeraj ga ni.
No, zdaj je.

Pa ne rečem, če bi bilo kaj blazno revolucionarnega ali, hm, mističnega!
Ne. Čisto preprost nasvet je, ki je najbrž marsikomu že znan - marsikomu pa gotovo tudi ne.

Kratko in jedrnato: če vas boli glava, ne posezite takoj po tabletah. Če imate doma bananin olupek - in sodeč po gigantski prodaji banan v Sloveniji, ga najbrž imate - najprej poskusite z njim.
Naalepite ali privežite si ga na čelo in/ali na tilnik, na sence, kjerkoli že. (Notranja stran olupka naj bo neposredno na koži.)
Če morete, lezite, ni pa nujno.

Mogoče vam ne bo pomagal. Meni je, že velikokrat.

To ne more biti placebo, ker če bi bil, bi mi pomagali tudi razni praški, ki da "garantirano" zavrejo glavobol.
Pa se je že zgodilo, da mi niso.

Prav tako ne more biti štos v tem, da "moraš", kot modrujejo nekatere kar ganljivo samovšečne brihte, za pridobitev olupka najprej pojesti banano.

To je seveda larifari.
Banane so za marsikoga celo sprožilec glavobola (bolje rečeno, migrene), tako kot vino ali čokolada.
In v mojem primeru je bil olupek star že en dan, ko mi je ozdravil glavobol.

Pravzaprav je vseeno, kako deluje, ampak tule je kar zanimivo mnenje nekega nevrologa (v angleškem jeziku).
Sodeč po napisanem - da namreč blokira živčne dražljaje - je bananin olupek uporaben tudi za druge bolečine, recimo za boleč trigeminus, kolena, kosti, nevralgije in tako naprej.

Skratka, če imate doma banane, imate tudi bananine olupke.
In če imate, bognedaj, tudi glavobol... kaj vas stane poskusiti?


Josephine Baker v bananinem krilcu, 1927.
(Iz varietejske predstave Un vent de folie.)


Pa še en zanimiv utrinek iz zgodovine: leta 1983 v SR Sloveniji (če drugih SR ne omenjamo) ni bilo naprodaj banan.
Tu in tam jih je v nekaterih turističnih letoviščih prodajal kak Albanec.

K sreči so oblasti modro poskrbele, da tistega leta tudi čokolade ni bilo (če ne štejemo rožičevih nadomestkov), tako da je bilo vsaj migren veliko manj.

(Kako leto pozneje je bilo oboje spet naprodaj.
Še dobro: po trgovinah je namreč zmanjkalo toaletnega papirja, banane in čokolada pa zapirajo...)

Sicer pa sodeč po obujanju spominov nostalgikov tako in tako ni bilo razlogov za glavobole.
Tedanji lastniki avstrijskih in italijanskih obmejnih trgovin bi se gotovo navdušeno strinjali... :)





















16. junij 2010

Čudo : boljši spomin in zbranost v... 1-3 minutah na dan?



Tale vaja od marca letos kroži okoli sveta... in ta hip je prispela v Slovenijo. :) 

Saj ni čudno: zelo preprosta je, delaš jo od 1 do 3 minute vsak dan (in grem stavit, da bo celo to za marsikoga preveč), njeni učinki pa naj bi bili osupljivi. Pomagala naj bi odpraviti slab spomin, izboljšati koncentracijo in zmožnost učenja, pa tudi umsko in telesno ravnotežje. S tem naj bi posredno delovala proti čustveni nestabilnosti in celo avtizmu, Aspergerjevemu sindromu in podobnih stanjih. (Pa seveda tudi proti oslabelemu spominu in koncentraciji - morda tudi depresiji - pri starostnikih.)

Preden začnete zavijati z očmi (a za to opozorilo je najbrž že prepozno, kaj?), naj vam povem, da sodeč po izvidih elektroencefalograma bojda dejansko sinhronizira možganski polobli, kar optimizira delovanje uma in telesno ravnotežje.


Vaja se izvaja v STOJEČI drži; noge so ločene približno za širino ramen, stopala so usmerjena naravnost naprej.  

* S palcem in kazalcem in LEVE roke primi mešiček DESNEGA ušesa. 

* S palcem in kazalcem DESNE roke primi mešiček LEVEGA ušesa. (Roki sta zdaj torej prekrižani na prsih in  v tem položaju seveda ostaneta ves čas vaje.)

Počasi POČEPNI, kolikor pač gre - ne sili se po nepotrebnem, vaja mora biti udobna, brez hudega naprezanja -  in obenem VDIHNI.

* Potem se počasi spet VZRAVNAJ in obenem IZDIHNI.
    Da ne bo pomote: vdihuj pri spustu, izdihuj pri vzravnanju (torej obratno od tistega, kar morda narekuje "nagon").

    To počni od ene do treh minut vsak dan.



    Ker osebno nimam nobene od zgoraj navedenih težav, ne vem, ali res deluje - čutim jo pa (prav prijetno) v stegenskih mišicah. :)

    Ne bi pa me presenetilo, če res deluje tako močno, kot trdijo. V jogi - izrednem sistemu za obvladovanje uma in telesa - je prav nadzor nad vzorci dihanja bistvena komponenta. Akupresura - pritisk prstov - na občutljive točke ušesnih mešičkov pa menda dokazano spodbudi nevralne poti v možganih.

    Če znate angleško, si tu oglejte video ameriške postaje NBC, v katerem nevrobiolog z univerze Yale dr. Eugenius Ang in losangeleški zdravnik dr. Eric Robins, ki to vajo menda redno predpisuje, govorita o koristih te preproste vaje. Ta je tudi nazorno prikazana.

    In ne pozabite: ni res, da morajo biti vse dragocene stvari in cilji dosegljivi le z veliko krvi, znoja in solza, če parafraziram Churchilla.
    Že če (za začetek) usvojite samo to misel, ste napredovali bolj, kot si mislite.




    P.S. Ne zamudite tega zapisa!


    P. P. S. In tega, ki vam bo povedal, kaj vse zamujate, če ne uživate kokosovega olja.




    23. april 2010

    Ali sv. Jurij varuje Ljubljano?


    Moral bi jo. Navsezadnje je njen zavetnik.
    Naloga zavetnikov je, da varujejo svoje varovance.

    Pa saj jo dobro varuje, že stoletja... pred naravnimi nesrečami in podobnim.
    Pred človeško brez-dušnostjo je ne more.

    Hočem povedati samo to, da je danes, 23. aprila, starodaven ljubljanski praznik: praznik sv. Jurija, zavetnika tega mesta.

    Ste to vedeli?
    In če niste - kje in koga boste vprašali, zakaj ne?

    A, nepomembno je, pravite?
    Očitno res.
    Kajti izražanje spoštovanja lastnega kulturnega in duhovnega izročila, svojih prednikov, je izraz spoštovanje sebe. Zato pa vsako mesto in dežela, ki da kaj nase in na svojo kulturo, sebe in svojo kulturo jemlje resno.

    Pa smo tam, ne...?




    Mimogrede, praznik sv. Jurija marsikje (recimo v Angliji in v Kataloniji) tradicionalno slavijo z vrtnico v zavihku suknjiča ali pripeto na obleko.
    Glavno je, da ga slavijo.
    Kako in kje, si oglejte tu.
    (Žal, slovenskega gesla ni. 
    Kakšno presenečenje...)









    24. januar 2010

    Sijajna novica za ljubitelje svežega mleka



    No... zaenkrat vsaj za tiste v Ljubljani.
    Še natančneje, za tiste v Šiški.

    Je pa novica res sijajna.
    Predstavljajte si: sveže mleko s kmetije, na voljo 24 ur na dan, in to v kakršni koli količini - tudi samo po deciliter, če tako hočete.

    Če mislite, da je kje parkirana krava, se motite.
    Je pa skoraj tako, kot da bi bila: od danes naprej namreč ob trgovini Tuš na Celovški (nasproti McDonaldsa) deluje avtomat za sveže mleko, ki ga dobavlja kmetija Pr' Pevc. In ko pravim "sveže", mislim sveže: surovo, neposneto, kemično neobdelano. Zamenjano bo vsakih 24 ur, oddelek v avtomatu, kjer si ga natočite, pa se avtomatično čisti z vročo paro.

    Pokusili smo ga: odlično je, po okusu in vonju v ničemer drugačno od "zadružnega", ki je naprodaj v trgovinah. Pač pa je menda zelo pripravno za domačo pripravo kislega mleka.
    Največja razlika pa je seveda v priročnosti in ugodnosti, ki jo pomeni poljubna količina nakupa.
    Avtomat sprejema kovance od 10 centov naprej - in za 10 centov že dobite deciliter tega mleka.

    Škoda, da je bila "otvoritev" ravno danes, ko je bilo peklensko mraz in je bilo na cesti bolj malo ljudi. Promocijska cena mleka je bila namreč - 0.00 evra. (Moja malenkost je za imenovano "ceno" prejela cel liter mleka.)
    Poleg tega so bili na mizici poleg avtomata razpostavljeni domači piškoti, sok in tako naprej.
    Najbolj od vsega pa mi je vendarle ogrelo srce prikupno, super simpatično dekle, ki je nevsiljivo in vendar podjetno predstavljalo to dobrodošlo novost in točilo mleko.

    A to ni bilo edino, kar mi je ogrelo srce.
    Najbolj me je razveselila ta nepričakovana podjetnost.
    To je namreč prava podjetnost, kakršne pri nas na splošno krvavo primanjkuje: podjetnost, ki dejansko upošteva potrebe in želje porabnikov, ne pa da jih prikrito narekuje in umetno ustvarja. Podjetnost, ki ima posluh za ljudi.

    Le upamo lahko, da je nalezljiva.

    (Če me slučajno bere kak sezonsko upokojeni kostanjar, imam zanj zastonj predlog, ki bi osrečil mnoge - tudi njegov žep: čemu ne bi skozi vse leto prodajali na tanke rezine narezanega sveže pečenega krompirja...?)





    19. december 2009

    Centralno ogrevanje drugačne sorte



    Vem: obljubljeno je bilo, da bodo tokrat na vrsti banane.

    Ker pa je, kot slišim okrog sebe, sneg presenetil (?!) toliko ljudi, naj najprej pade beseda o gretju.
    Pa ne o pečeh in radiatorjih.
    Tudi o prijetnejših "alternativnih" metodah medosebnega gretja ne. (Za kaj takega pa imate menda ja dovolj domišljije sami, ka-li?)

    Ne: tokrat vam bomo predstavili metodo oralnega ogrevanja, ki jo pogosto uporabljajo raziskovalci na polarnih postajah, že pred njimi pa so jo stoletja, če ne še dlje, uporabljali naši predniki, od Alp do Tibeta...

    Maslo.
    Tisto, ki ga po domače imenujemo puter.

    Ponavadi na teh straneh ponudimo povezave na razne raziskave, za podporo svojim trditvam.
    Tokrat se nam mudi, zato nam - bolje rečeno, polarnim raziskovalcem - boste morali verjeti na besedo. Maslo menda ogreje organizem sedemkrat bolje od vodke (in lahko si mislite, od kod so raziskovalci, ki jim je prišla na misel ta nenavadna primerjava...).

    To je glavni razlog, da Švicarji pozimi že od nekdaj mešajo v čaj - ali v vroč rum - maslo.
    Podobno navado pozna tudi marsikatero ljudstvo na Vzhodu.
    Pijača dobi prijeten kremast priokus, obenem pa močno segreje organizem.

    Pa ne le to: ljubitelji ptic - in upam, da vas je takih veliko - ga mirno lahko ponudite našim pernatim sosedom, namesto da kupujete tiste lojeve krogle (ki niso naprodaj v vsaki trgovini). Ptice obožujejo maslo (pa tudi sir, ko smo že pri tem), in v tako mrzlih dneh, kot so tile zdaj, jim lahko reši življenje.
    Pregnetite kepo masla s koruznim zdrobom (če jih želite posebno "pocrkljati", dodajte še sončnično seme) in ga postavite v ptičjo hišico ali kamor koli že nastavljate hrano pticam. (S tistim, kar vam ostane na prstih, se podrgnite po obrazu in vratu: krasen
    peeling je, pa še plačati ni treba zanj; nekaj minut pozneje se obrišite in umijte obraz.)

    Pri vratih zvoni: treba bo iti. Za konec torej le še tale predlog: čajna žlička masla, pomešana z zrnatim rjavim sladkorjem - pa, po želji, kako kapljico pomarančnega ali limoninega soka - je takoj pripravljena, zelo nasitna in okusna slaščica (zaradi zadoščenja, ki ga ponuja že v zelo majhnih količinah, je v bistvu veliko manj kalorična - in precej bolj zdrava - kot razne "lahke" slaščice).

    Uživajte!
    Pa na ptice in druge živali nikar ne pozabite.



    13. december 2009

    P.S.



    Tokrat samo pripis k
    prejšnjemu članku:

    Najglasnejši - in sploh edini "glasen" - zagovornik dr. med., omenjene v prejšnjem zapisu (izraz "zdravnica" in "zdravnik" raje prihranimo za take, ki zdravijo) - je dr. med., ki je pred nekaj leti zagovarjal notorično verbalno surovost in brezdušnost prenekaterega zaposlenega v slovenskem zdravstvu, češ da "zdravniki niso plačani za prijaznost"... Drugače povedano, človek, ki bi mu morali ekstra plačati za to, da se do ljudi - in celo trpečih ljudi (to pomeni pacient) - vede človeško.

    Kaj vam to pove?



    P.S.: Naslednjič pa o bananah.
    Čisto zares.






    8. december 2009

    Kako je, če gnusiš 2 milijonoma ljudi?



    Mogoče Zlatka Kanič,
    dr. sc. med., danes to ve.
    Ali pa tudi ne.
    Najbrž ne.

    "Bila je edini človek, ki se mi je kdaj gnusil," je med solzami izrekel oče Bora Nekrepa, male žrtve (le ene izmed mnogih!) slovenskega zdravstva, potem ko se je zdravniški ceh odločil postaviti se na stran svoje stroke - ne človeškosti - in še zmanjšati že sicer zgolj simbolični krc po prstih malomarne zdravnice. "Upam, da se zdaj gnusi dvema milijonoma."

    Tudi jaz to upam.
    Ne zaradi osebe, ki si je s svojo malomarnostjo in človeško brezdušnostjo prislužila te besede - taki so ponavadi neobčutljivi na vse, razen na svojo denarnico, pa mogoče na svoj zunanji "ugled" -, temveč zaradi tistih dveh milijonov, ki desetletja plačujejo - pa če to hočejo ali nočejo! - za storitve, ki jim ne jamčijo niti najosnovnejše človeške pozornosti v trenutkih ogroženosti, stiske, bolečine.
    Kajti "gnus" teh dveh milijonov bi utegnil pomeniti, da bo samopašnosti zdravniškega ceha vendarle zapel navček.

    Ne verjamete?
    Potem ste del problema.

    Koliko časa še?



    18. november 2009

    Srečni november



    Za naše nogometaše, namreč.

    In za vse, ki nam je kaj mar tudi za "nepomembne" male radosti.

    Marsikdo med nami je menil, da se 14. november 2001 še dolgo - če sploh kdaj - ne bo ponovil.

    Pa se je.

    Slovenija gre naprej! :)





    O meni

    Zapisi sami povejo vse, kar je pomembnega. ;)