Priznam, vrane so mi pri srcu. Vse živali so mi, predvsem pa jih vse globoko spoštujem. In vse po vrsti se mi globoko smilijo, ker morajo živeti v svetu, v katerega so se rodile popolnoma enakopravne s človekom, pa so odrinjene na rob - in človek jim zameri celo njihov boj za tisto malo zemlje in neba, kolikor jim ga je še ostalo.
Vrane pa se mi smilijo še malo bolj. Smilijo se mi na enak način, kot se mi smili kak Quasimodo, ki je osovražen samo zato, ker njegov videz ljudi straši.
Da ne bo pomote, moč in napadalnost vran sta zelo resnični; ampak tako kot vse živali (razen človeka) napadajo le takrat, ko se čutijo ogrožene - upravičeno ali neupravičeno - ali ko preprosto nimajo česa dati v kljun, svoj ali svojih mladičev. Mesta se širijo, ostanke hrane odvažajo smetnjaki, na poljih - kjer že sicer niso dobrodošle - pa je veliko poljščin dobesedno strupenih.
.. Kje naj vzamejo hrano? Naj kar crknejo?
Ja, res so močne in res so napadalne. Pa tudi inteligentne.
To že vemo. Kako inteligentne so - in zakaj se jim ne smeš zameriti - pa najbrž marsikdo še ne ve.
Sledi nekaj zanimivih ugotovitev o vranji pameti, pobranih tule.
1.) Zapomnijo si človekov obraz.
Ne samo to, temveč opravljivke sloves o tebi razglasijo na vse štiri vetrove!
(Kaj pa misliš, da se pogovarjajo, ko navsezgodaj krakajo v bližini tvojega okna...? :))
Čisto zares. Nek poskus je pokazal, da vrane prepoznajo obraz človeka, ki se jim je zameril (najbrž tudi tistih, ki so pri njih dobro zapisani) - čez čas pa ga prepoznajo celo take, ki ga nikoli niso videle.
2.) Zamerljive so.
Hudoooo zamerljive!
Vrane zamere pomnijo kot... no, kot vrana. Slonov spomin je v primerjavi z vranjim očitno prava ničla. In celo to še ni vse! Povrhu tudi kujejo zarote.
Če se jim je kdo zameril, tega ne bodo razkrakale le vsemu vranjemu rodu, temveč celo svojim potomcem. In ti bodo "krvno maščevanje" gnali naprej.
3.) Izredno prilagodljive in odlične strateginje so.
V nekem poskusu, kjer so pred vrane postavili globoko posodo vode, v kateri je bil slasten črv (ki ga niso mogle doseči), pa kup kamenja in grušča, so vrane mimogrede rešile zadevo tako, da so vrgle v vodo nekaj kamnov in se je gladina vode, s črvom vred, dvignila. Pa ne le to: raziskovalce je najbolj presenetilo, da so hitro preračunale, kakšen postopek bo najhitreje prinesel rezultat, in so v vodo vrgle samo velike kamne - in sicer samo toliko, kolikor je bilo nujno potrebno, da se je voda dvignila. Mala malica!
V luči zgornjih ugotovitev pač ne preseneča, da so zmožne (za človeka) kar neverjetnega strateškega načrtovanja. Če, recimo, ne morejo do hrane, ki je v smetnjakih, si preprosto zapomnijo urnik smetarskih kamionov (in najbrž tudi obraze smetarjev). Ob uri pobiranja smeti pridejo, da ulovijo, kar pri pretovarjanju v kamion pade iz smetnjaka.
(To je seveda samo en primer, in niti ne najbolj osupljiv.)
You talkin' to me? You talkin' to me?
Za konec pa še ameriška domorodska modrost, ki jo redko najdeš v člankih o vranah (ampak v luči zgornjih ugotovitev ni prav nič presenetljiva): vrano lahko ogovoriš - in odgovorila ti bo. Ne tjavdan; odgovorila bo konkretno tebi, tvojim besedam.
Ali bo človek razumel njen odgovor, je druga pesem.
"Ptičja pamet" iz naslova je namreč človekova.
