Najmanj sokriv.
V resnici je namreč mogoče, da se tisti, ki neposredno povzroča krivico in zlo ali ravna narobe, tega ne zaveda.
Kdor pa vidi krivico, zlo ali napačno ravnanje, pa nič ne naredi - tudi če se mu “trga srce” (fuj!) - je kriv, sokriv, stokrat kriv.
To je vse za danes.
In ni tako malo.
Naklonjen, a zelo resen nasvet Anthonyju Tomažinu, novemu lastniku zgornjih nadstropij Nebotičnika:
Pusti kavarno, kakršna je bila.
Zavedaj se, da so stavbo gradili in opremljali ljudje, ki se niso spoznali le na svojo stroko, temveč so se spoznali na ljubljansko dušo.
(Da, takrat je namreč Ljubljana še imela dušo.)
Če ti gre samo za denar, boš brez težav našel priložnosti vseokrog sebe; Nebotičnik pa raje pusti pri miru.
Če pa nameravaš spoštovati delo Šubica & Co., in kar je še pomembneje, dušo stare, že skoraj izumrle Ljubljane, bodi prisrčno dobrodošel.
»Preverjeno« je spet pihnilo milni mehur posebne sorte…
Novinarka poroča o poporodni smrtnosti, mimogrede pa vplete še anestezijo in »pravico do nebolečega poroda« - kar utemelji z naslednjim stavkom:
»Mit Cankarjeve trpeče matere je po mojem že preživel«.
Pustimo zaenkrat ob strani temeljno novinarsko pravilo, da osebno mnenje nima kaj iskati v poročilu - pa tudi ne ravno nepomembno malenkost, da bolečine Neže Pivk, bolj znane kot Cankarjeva mati, vsaj sodeč po zapisih njenega sina (ki je napisal tudi še kaj drugega kot tiste dve ali tri »črtice« v šolskih berilih) niso imele kaj dosti opraviti s porodnimi krči.
Ne moremo in ne smemo pa mimo dveh bistvenih ugovorov na zgoraj navedeni stavek.
Trpeča mati, draga novinarka, ni »mit«. Vsakdanje in neizogibno dejstvo je. Materino srce je ranjeno stokrat na dan, vsak dan.
In ker ni mit, trpljenje matere ni »preživelo«. Nikoli ne bo »preživeto«. Niti mati-partija ni in ne bi mogla izkoreniniti trpljenja (in veselja), ki ga prinaša materinstvo v svetu, kakršnega poznamo.
In niti ni treba biti mati, da bi to vedeli.
Resnična zgodba
Pred nekim starim blokom v eni od ljubljanskih četrti je bila nekoč klop.
Nič posebnega ni bila: stara klop pod staro vrbo, zdrsana od vseh zadnjic (in nog, priznajmo), ki so se skozi leta in desetletja zvrstila na njej. Ljudje, otroci in odrasli in tisti vmes (ampak redko skupaj) so namreč radi posedali na njej. Ob toplih pomladnih in poletnih in jesenskih večerih je bilo kramljanje (ali zviranje) na klopici pod vrbo takšna sreča, da se je niso niti zavedali, kaj šele priznali. Kdo pa bi hotel priznati, da je prezadovoljen s tako malim, če so na svetu Maldivi in Havaji? In kadar so jo pozimi – tako, mimogrede, na poti v trgovino ali iz nje – ošinili z očesom, že brez starega lesovja (spravili so ga čez zimo), golo med ogoljenimi tankimi vejami stare vrbe, jih je za kratek hip spomnila, da ne mine samo lepo – da tudi puščoba in mraz ne trajata večno.
Okrog klopice in vrbe je rasla trava. Navadna trava – ne angleška, slovenska. Trava pač. Zelena, ponavadi malo preveč pokošena, da bi bila slikovita ali vsaj koristna; a kljub temu se je v njej še našel kak trpotec za ožuljeno stopalo, kaka marjetica, da jo je človek mrcvaril med prsti, medtem ko se je pomenkoval o prihodnjem »dopustu«; tudi cikorija je vsako leto znova in znova poganjala – mali, zaprašeni obcestni čudež modrine.
Pred klopico je bilo celo takšne trave malo; brž ko je pognala, so jo namreč pregnala ravnodušna stopala domačinov, ki so se odpravljali na prva letna romanja do klopice pred blokom.
A, smešno: klopice nikoli ni nihče omenjal. Niti kadar so šli posedat nanjo. »Greva malo dol posedet?« je vprašal sosed soseda. Pa sta šla in posedela. O klopici niti besede.
Potem pa se je nekega dne priselila v eno od stopnišč bloka nova, še neznana družina. Najbrž so bili v redu ljudje, kdo bi vedel. (Kdo pa ve o svojih sosedih, kakšni so zares?) Prav gotovo niso bili videti nič drugačni od drugih. Z eno samo izjemo: ženska v tej družini, ki se sicer nikoli ni kaj dosti pogovarjala z novimi sosedi (a je bila gotovo prijazna), je bila zelo delovna, prizadevna. Pridna - tako so rekli sosedje. ‘Tako pridna je.’ Ta ženska je namreč hodila v službo, ob popoldnevih pa je menda obdelovala »vrtiček« nekje na Ljubljanskem polju; in pri njih doma je menda vse kar sijalo od snažnosti.
Potem, kakih deset mesecev po priselitvi, pa je gospa poprijela za delo tudi pred blokom. Nekega jutra, zgodaj spomladi, so se ob robu zelenice pred blokom pojavile zaplate razkopane zemlje, ki so se kmalu izkazale za cvetlične gredice. Ko se je še malo bolj segrelo, so sosedje lahko videli gospo tudi proti večeru, kako z velikimi vrtnarskimi rokavicami koplje, presaja, pleve, zasaja, tepta prst. V bližini stare vrbe je pognal šop japonskega šaša, lepo obdan s prodniki.
A to še ni bilo vse. Nekega dne se je začelo pojavljati tudi kamenje. Nekaj dni pozneje so lahko sosedje, nekaj jih je bilo celo iz sosednjih ulic (na poti v trgovino ali do garaž), že z občudovanjem opazovali mali skalnjak, ki ga je postavila gospa. Po njem in ob njem je posadila turške nageljčke in drugo drobno cvetje, nekaj zimzelenih rastlin… »A bo encijan tudi?« je vprašala neka soseda.
Tudi.
Vrbove mačice so imele toliko občudovalcev kot nikoli prej v zgodovini stare vrbe. Prej jih namreč nihče ni opazil. (Nihče, razen otrok in tega ali onega okoliškega posebneža.) Zdaj, skromno stoje ob strani, kot nepovabljen in nevsiljiv pogrebec na sedmini, pa je bila tudi stara vrba deležna nekaj več pogledov, pa čeprav le zato, ker je bila tako lepo »ozadje« za slapove barvitega cvetja na malih skalnjakih in slikovite šope japonskega šaša.
Svetloba dni pa je rasla in rasla, polnosti naproti. Pred bloki, kjer so imeli španski bezeg, je že sijalo v vijoličnih odtenkih in omamno dehtelo. Nežni šipkovi cvetvi so se razcveteli in obleteli. V zraku je dišalo po lipovem cvetju, prihajal je čas cvetočih katalp; bližalo se je poletje. Pred blokom s staro vrbo so odcveteli tulipani in narcise – a kdo bi jih pogrešal, ko pa so se na gredicah, obrobljenih s pisanimi prodniki, že razcvetali rožnati drobni nageljčki in druga pisana drobnjava, ki ji večina sosedov niti imena ni vedela?
Tedaj je gospa pridnih rok dokončala svoje delo. Neko popoldne so jo sosedje lahko videli sklonjeno, kleče, z velikimi rokavicami na rokah, med vejami stare vrbe. Ob njej je bila manjša samokolnica. Kaj natanko je gospa počela, niso videli, lahko pa bi si mislili, da bo zelenica pred blokom spet bogatejša za kak nenadejan okras narave. A si niso mislili. Zelenica je zelenica, ljubo doma, kdor ga ima, in tako naprej.
Nekateri sosedje, ki so šli naslednjega dne mimo stare vrbe v trgovino ali do garaž, so opazili, da na kraju pred klopico, kjer je bila nekoč neugledna zaplata prsti, peska in trave, zdrsane od najmanj treh generacij stopal, sije prekrasen »predpražnik« iz prodnikov – tistih, ki so jih stari imenovali ‘mačje glavice’. Kje jih je gospa dobila, niso niti vprašali, bili pa so prelepi: v najmanj treh barvah – belkasti, rjavkasti, sivkasti – in urejeni v vzorec, kolikor ga je narava dopustila. Njihove čedne, zaobljene glavice so kar vabile bosa stopala; ko pa jih je zmočil dež, so se zableščali, da jih je bilo veselje pogledati.
Samo še travo je bilo treba še vdrugo pokositi. In res so jo. Ne gospa; vsaj s tem so ji prizanesli, saj je navsezadnje postorila že več kot dovolj.
Tisto poletje je bila trava sveža, zelena, kratka. Gredice, obrobljene s prodniki, so se bohotile v zelenju in drobnem cvetju. Dolge vrbove veje so se od časa do časa komaj zaznavno zazibale v vetru. V njihovi senci so lepi kamni, mehko zaobljeni od tisočletnih voda, risali podobo človeške pridnosti in redu. Korak od njih je samevalo cementno ogrodje klopice. Staro lesovje je najbrž ostalo v kleti; mogoče ga je kdo pokuril. Vsekakor ga niso nikoli več namestili na ogrodje. Na stari klopici pod vrbo ni nikoli nihče več posedal.
Prva objava: 1. junij 2007
http://tinyurl.com/2w663hRadi bi vas le obvestili, da je v pripravi zasebna spletna stran, ki bo med drugim omogočala “uporabniško” ocenjevanje zdravnikov in drugega zdravniškega osebja. (Poimensko in s konkretnimi razlogi. Pač pa osebni podatki - ime in naslov - ocenjevalca ne bodo objavljeni pod nobenim pogojem - razen če boste sami tako želeli, seveda.)
Da, prav ste slišali: ocenjevanje - kot v šoli. Da bodo “uporabniki” vedeli, s kom imajo opravka in za kaj dajejo svoj denar. (Kar preračunajte, koliko denarja ste bili v vseh preteklih letih prisiljeni zmetati v brezno, imenovano "zdravstveno zavarovanje", in kaj dobite za to...)
Če vas to čudi, to samo kaže, v kakšni deželi živite… Drugod v svetu namreč takšen nadzor nad zdravstvenim osebjem - ki je seveda nujen, glede na funkcijo, ki jo imenovani opravljajo - ni nič novega. Za ilustracijo si oglejte tole povezavo:
ali vtipkajte v Google: “rate doctors”.
Razlika je le v tem, da spletne strani za takšno ocenjevanje pogosto postavijo bolnišnice same. Pri nas (ste kdaj videli spletno stran KC?) si česa takega očitno ni mogoče misliti. Za naše razmere je značilno nekaj drugega: zaleže samo “pranger”. In če je tako, bodo to tudi dobili.
(Tisti zdravniki in drugo zdravniško osebje, ki si zasluži pohvalo, pa se seveda lahko vnaprej veseli zaslužene ocene.)
Razmislite torej že zdaj in si pripravite konkretne podatke, da boste, če to želite, lahko povedali javnosti, kaj lahko pričakujejo od natanko določene osebe, zaposlene v zdravstvu. Enako velja za prejemnike ocen; ocenjeni bodo namreč prav tako lahko komentirali ali odgovarjali na dobljene ocene - a tudi oni le s konkretnimi razlogi in argumenti.
Že zdaj vas tudi opozarjamo, da vulgarnost ne bo dovoljena pod nobenim pogojem; prav tako ne jezik na nizki ravni. (S tem ne mislimo morebitnih zgrešenih vejic, temveč komuniciranje v telegrafskem slogu četrtpismenih človečnjakov, za katere so edino čtivo SMS. Saj se razumemo, ne? ;))
Ostanite zdravi.
Pa srečno.
Danes navsezgodaj je v Greenwichu zagorela - in skoraj popolnoma zgorela - legendarna Cutty Sark, zadnja ohranjena čajna ladja iz 19. stoletja. Sreča v nesreči je ta, da je bila ladja v obnovi in so zato sneli z nje večino originalnega lesovja. A vendar… Škoda je velikanska, morda nepopravljiva, pa naj stoični restavratorji še tako (pohvalno) poskušajo obdržati “stiff upper lip”.
Povrhu vse kaže, da je bil požar podtaknjen.
A kaj bi to!
Za TV Slovenija in njene Odmeve - če prav razumemo koncept oddaje, naj bi povzela poglavitne dogodke dneva - je bila ta novica tako zanemarljiva, da je niso uvrstili niti med “ostale dogodke dneva”, ki sledijo uvodnemu bloku, v katerem nam praviloma postrežejo s kako neprebavljivo diskusijo o kakem domnevno spornem (večinoma umetno napihnjenem) vprašanju.
Ne: po mnenju slovenskih novinarjev in urednikov - morda pa res tudi javnosti? - je zapravljen Guinessov rekord (ki ni nič drugega kot sopomenka za puhlo, tretjerazredno nastopaštvo) nekaj deset tisoč okorno prestopajočih se maturantov, ki za pojem brio še slišali niso (ali pa mislijo, da je vrsta sira), pomembnejša izguba za kulturo.
Sploh pa imamo Cutty Sark tudi v Ljubljani, in to v samem središču - tam, kjer je nekoč ležala čudežna oaza Ljubljane, danes pa je podaljšek ljubljanske “plaže”.
(Kako natančno ta beseda zadene bistvo ljubljanske “scene", si oglej tule:
http://tinyurl.com/2pvpfw )
In to je edino pomembno, ne?
Sreča v nesreči je ta, da Odmevov od uvedbe nove, “izboljšane” verzije skoraj nihče več ne gleda.
In ta škoda nikakor ni nepopravljiva.
V oddaji Preverjeno smo (spet) lahko preverili, da so naši »novinarji« vse prepogosto najeti gonjači, ki lajajo na plastične tarče… Tokrat so se v preverjeno »korektnem« ideološkem tonu spravili nad »gospodinjske pomočnice« in tiste, ki naj bi jih najemali. Šli so celo tako daleč, da so pokazali, kako »država« - konkretno, dobro plačano uradništvo - preganja delo na črno.
Delo na črno…
Pa preverimo, kaj je tako strašnega v tem pojavu.
Dana gospa (ponavadi so to gospe) bi rada zaslužila nekaj dodatnega denarja. Namesto da bi dajala denar loteriji – ali kradla (da, tudi to obstaja, ne boste verjeli) – ali vsaj javkala, kako hudo je na svetu, se domisli, da bi mogoče lahko uporabila svoje vsakdanje spretnosti, s katerimi ima že sicer veliko izkušenj, za to, da bi proti plačilu postorila kako hišno opravilo za druge. Torej objavi oglas. Ta oglas pride pred oči nekomu, ki potrebuje prav to: nekoga, ki bi ji/mu za primerno plačilo postoril to in ono po hiši. (In da bo zanesljivo jasno: storitve, o katerih govorimo, niso zlorabe ali kakšna druga kazniva dejanja. Ne - govorimo o pospravljanju, čiščenju itn.)
Prastar pojav, ki ga – v obojestransko zadovoljstvo – poznajo povsod v civiliziranem svetu.
Ne pa pri nas.
Izkaže se, da pri nas vsi skupaj celo plačujemo uradnike, da brskajo po oglasih posebej za to, da bi izsledili te kriminalce, ki si drznejo ponujati svoje delo.
Saj, kam pa pridemo?! Ali te gospe ne dobvajo penzije? Kaj pa bi še rade?! Ali ne hodijo v službo in dobivajo za to plačo? Kaj pa bi še rade, mrhe pogoltne?!
Naj odprejo podjetje, ga prijavijo, lepo plačujejo vse ustrezne davke plačo in »zavarovanje« (tudi če nič ne zaslužijo) – ne pa da takole kradejo poštenim državljanom denar, ki ga utajijo davkariji! Če bi sešteli vse izgubljene davke od tovrstne sive ekonomije, bi dobili kar… hm, kar… no, ne vem, naj izračunajo tisti, ki se spoznajo… Ampak VELIKO! O tem ni dvoma. Z denarjem, ki ga utajijo tovrstni kriminalci, ki takole »črno« delajo, bi po mojem izračunu dobili v proračun kar dve do tri letne plače uslužbenca – morda celo dveh uslužbencev! – ki morajo skrbeti za pregon črnih »hišnih pomočnic«.
In sploh… zakaj pa te gospe (in gospodje), sploh vsak, ki ima kako dobro idejo, res ne odprejo raje podjetja – tako kot v državah, ki slovijo po dobrem kapitalu in dobri sociali (eno brez drugega namreč ne gre)?
Res: zakaj ne?
Preverjeno – boste vi preverili, zakaj ne…?
Ne vem, kaj poje tebi tvoja, ampak upam, da tisto o dobri volji.
Če lahko tole bereš (po možnosti z lastnimi očmi), s streho nad glavo, in te povrhu še nič posebnega ne pesti, nimaš izgovora za slabo voljo.
To je bila današnja jutranja pridiga.
Kaj ti zares poje tvoja DNK, pa lahko poskusiš ugotoviti s tole metodo:
http://www.doe-mbi.ucla.edu/cgi/pettit/gene2musicweb
Povzetek:
Neka Japonka z univerze UCLA se je domislila, da bi uglasbila timidilat sintazo (saj, že slišati je poetično…), drugače povedano: aminokisline, ki sestavljajo genome. Namen je sicer pomagati znanstvenikom, ki so fizično onemogočeni za “normalne” oblike raziskovalnega dela - a že kar vidim (bolje rečeno, slišim) druge možnosti uporabe…
http://www.technologyreview.com/blog/duncan/17597/
Sprašujem pa se tudi, kako bi izgledal genom, ki bi ustrezal zapisu kake evrovizijske popevke… Sicer pa, počakajmo nekaj mesecev; gotovo že ta hip nekje nekdo kuje metodo za vizualizacijo inverzije tega postopka.
Medtem pa moja DNK prepeva:
Samo to in nič manj… 
Prva objava: 6. IV. 07
Lepo je verjeti v Kristusova načela; še lepše se jih je držati.
Vednost v njegovih besedah je resnica.
In šunka, dragi moji, nima nič s Kristusovim vstajenjem.
Z njegovim trpljenjem - to pač. Živali, ki jih zate - domevno v Njegovem imenu - trpinčijo in koljejo, ne trpijo nič manj kot ljudje. Da: nič manj kot Kristus sam.
Ne slepi se, da “tako piše” v Bibliji.
Nič takega ne piše. In če bi jo kdaj zares bral, bi to vedel.
Predvsem pa se vprašaj: kaj ti pravi srce?
Se ti zdi, da res častiš krščanska načela s tem, da slepo in gluhonemo povzročaš trpljenje nemočnim in nedolžnim bitjem (ki jih ne potrebuješ za hrano)?
Iskreno ti želim svetlobe in vseh blagoslovov, ti, ki to bereš.
PRVA OBJAVA: 1. IV. 07
Pa je tu – in že skoraj mimo – še en 1. april…
Ste koga potegnili? (In zakaj ne?!)
Ker je vremensko rahlo puščoben - povrhu pa je za jutri napovedan ponedeljek - prižgem TV, kar tako na slepo, in se mi uho ustavi ob pogovorni oddaji z imenom Katarina. In koga vidim: gospod dr. psih. Janek Musek s svojo običajno radoživostjo razlaga, kako Slovenci »nismo« (ja, množina je vedno dober pokazatelj znanstvenosti) znani po humorju, kako nas drugi (?) ne »poznajo« kot take – in da v literaturi, »na katero smo tako ponosni«, tako rekoč ni sledu o humorju.
Aha.
V resnici je dr. psih. s tem povedal, da on in domnevno tisti, o katerih govori, ne poznajo slovenske literature. A tu namenoma ne bomo omenjali starega Milčinskega, Rada Murnika, Jakoba Alešovca in drugih znanih humoristov. Omenimo Ivana Cankarja, najmanj razumljenega in po krivem najbolj osovraženega (nekoč in danes) slovenskega pisca: njegov zapis o štrboncljih, njegovo humoresko o volitvah, njegovega gospoda Matevža…
Dragi moj, draga moja, če pri Cankarju ne najdeš humorja (da o poeziji ne govorimo), za to ni kriv pisatelj.
Foteljni aktivisti so si izmislili “svetovni dan vode”.
Ker so pri nas tovrstni spominski dnevi zelo priljubljeni (tako si je najudobneje oprati roke), bo o tem gotovo steklo še veliko besed.
K sreči so si aktivisti drugačne sorte - recimo jim “razsvetljeni podjetniki” (od katerih en sam zaleže za nekaj sto legij glasnih protestnikov z raznobarvnimi zankami in značkami na zavihkih) - izmislili nekaj drugega..
Na kratko o tem tudi tule:
http://www.care2.com/dailyaction/homepage.html
(A le danes.)
In o tem v naših medijih najbrž še dolgo ne boste brali…
Zato pa smo MI tu.
Prva niti ni novica (stara je kak mesec dni), ampak so taki, ki je mogoče še niso slišali/brali.
Neki ameriški seizmolog je globoko pod Zemljino skorjo domnevno odkril pravi “ocean” (no, skoraj) vode.
http://tinyurl.com/2oahvk
(v angleščini)
Druga sploh ni novica, ampak video - za ljubitelje kozmologije (ki znajo angleško):
Tretja pa je bila novica pred kakim mesecem dni, a je naši mediji očitno niso pograbili. (Kdo ve zakaj ? ;))
Predsednik Gane je sklenil začeti uporabljati svoje prave talente in je začel zdraviti svoje podanike s polaganjem rok.
Bojda ozdravi AIDS v treh dneh.
(Ne, komentarja ni. Stvari, ki je ne poznamo, pač ne moremo “fer” komentirati.)
Svet je dejansko zanimiv.
Samo naši mediji ga kažejo dolgočasnega.
Prva objava: 19. II. 07
http://tinyurl.com/yonmvvV italijanskem mestu Ivrea imajo za pusta slikovito navado obmetavanja s pomarančami. Tako slikovito, da jo je kazal tudi CNN, ki je, ne glede na sporno svetovljanstvo svojega poročanja, arbiter elegantiae omikanega sveta. (Ali drugače povedano, če te ni na CNN, te ni.) Pa čeprav je bila vsa slikovitost v pomarančni barvi pomaranč in tej ali oni psevdosrednjeveški obleki.
Kazal jo je tudi arbiter elegantiae (ali česarkoli že) Slovenicae, bolj znan kot petminutni »in« privesek k oddaji 24 ur na POP TV. Poleg podob frčečih pomaranč so postregli tudi z imenitno utemeljitvijo tega običaja: boj za “osebne svoboščine”. Konkretno, retroaktivno maščevanje za okrnjeno čast neke mlinarjeve hčere, čeprav resničnega ozadja ne pozna nihče več. (Ker ni pomembno.)
Nekoč, menda še v 19. stoletju, je imela običaj obmetavanja s pomarančami (pa še čim drugim) tudi Ljubljana. Na prostoru današnjega Gospodarskega razstavišča, pa še kje. Danes nič več.
Nekoč je bil na Šmarni gori običaj, da so poldan zvonili deset minut prej. Danes nič več.
(Vsaj tako pravijo tisti, ki lezejo nanjo.)
Ne eno ne drugo ni imelo opraviti z “osebnimi svoboščinami”, razen če štejemo človekov boj proti okupatorjem za nekaj osebnega in svobodo za svoboščino.
Problem je v tem, da so bili imenovani okupatorji Turki. Njim pa se, kot vemo, ne spodobi več zameriti. Čemu bi, pa magari samo v folklori, omenjali njihovo klanje, ropanje in pustošenje ali pa junaško (in učinkovito!) obrambo Kranjcev, če so jih sami, danes moderen narod, kandidat za EU, že zdavnaj pozabili? Navsezadnje »smo« jih polivali z vrelo vodo (kadar je zmanjkalo olja) in se sploh negostoljubno, da, naravnost ksenofobično vedli do njih.
Ja, samo hecam se, jasno.
Eno pa drži:
Ivrea je »in«, ker se zna zabavati, ker nekaj da na svojo zgodovino in ker zna to tržiti.
Slovenija je »out« (in to povsod), ker same sebe ne pozna in se, tako je videti, niti noče poznati.
