Centralno ogrevanje drugačne sorte

Vem: obljubljeno je bilo, da bodo tokrat na vrsti banane.
Ker pa je, kot slišim okrog sebe, sneg presenetil (?!) toliko ljudi, naj najprej pade beseda o gretju.
Pa ne o pečeh in radiatorjih.
Tudi o prijetnejših "alternativnih" metodah medosebnega gretja ne. (Za kaj takega pa imate menda ja dovolj domišljije sami, ka-li?)

Ne: tokrat vam bomo predstavili metodo oralnega ogrevanja, ki jo pogosto uporabljajo raziskovalci na polarnih postajah, že pred njimi pa so jo stoletja, če ne še dlje, uporabljali naši predniki, od Alp do Tibeta...

Maslo.
Tisto, ki ga po domače imenujemo puter.

Ponavadi na teh straneh ponudimo povezave na razne raziskave, za podporo svojim trditvam.
Tokrat se nam mudi, zato nam - bolje rečeno, polarnim raziskovalcem - boste morali verjeti na besedo. Maslo menda ogreje organizem sedemkrat bolje od vodke (in lahko si mislite, od kod so raziskovalci, ki jim je prišla na misel ta nenavadna primerjava...).

To je glavni razlog, da Švicarji pozimi že od nekdaj mešajo v čaj - ali v vroč rum - maslo.
Podobno navado pozna tudi marsikatero ljudstvo na Vzhodu.
Pijača dobi prijeten kremast priokus, obenem pa močno segreje organizem.

Pa ne le to: ljubitelji ptic - in upam, da vas je takih veliko - ga mirno lahko ponudite našim pernatim sosedom, namesto da kupujete tiste lojeve krogle (ki niso naprodaj v vsaki trgovini). Ptice obožujejo maslo (pa tudi sir, ko smo že pri tem), in v tako mrzlih dneh, kot so tile zdaj, jim lahko reši življenje.
Pregnetite kepo masla s koruznim zdrobom (če jih želite posebno "pocrkljati", dodajte še sončnično seme) in ga postavite v ptičjo hišico ali kamor koli že nastavljate hrano pticam. (S tistim, kar vam ostane na prstih, se podrgnite po obrazu in vratu: krasen peeling je, pa še plačati ni treba zanj; nekaj minut pozneje se obrišite in umijte obraz.)

Pri vratih zvoni: treba bo iti. Za konec torej le še tale predlog: čajna žlička masla, pomešana z zrnatim rjavim sladkorjem - pa, po želji, kako kapljico pomarančnega ali limoninega soka - je takoj pripravljena, zelo nasitna in okusna slaščica (zaradi zadoščenja, ki ga ponuja že v zelo majhnih količinah, je v bistvu veliko manj kalorična - in precej bolj zdrava - kot razne "lahke" slaščice).

Uživajte!
Pa na ptice in druge živali nikar ne pozabite.

P.S.

Tokrat samo pripis k prejšnjemu članku:

Najglasnejši - in sploh edini "glasen" - zagovornik dr. med., omenjene v prejšnjem zapisu (izraz "zdravnica" in "zdravnik" raje prihranimo za take, ki zdravijo) - je dr. med., ki je pred nekaj leti zagovarjal notorično verbalno surovost in brezdušnost prenekaterega zaposlenega v slovenskem zdravstvu, češ da "zdravniki niso plačani za prijaznost"... Drugače povedano, človek, ki bi mu morali ekstra plačati za to, da se do ljudi - in celo trpečih ljudi (to pomeni pacient) - vede človeško.

Kaj vam to pove?



P.S.: Naslednjič pa o bananah.
Čisto zares.

Kako je, če gnusiš 2 milijonoma ljudi?

Mogoče Zlatka Kanič, dr. sc. med., danes to ve.
Ali pa tudi ne.
Najbrž ne.

"Bila je edini človek, ki se mi je kdaj gnusil," je med solzami izrekel oče Bora Nekrepa, male žrtve (le ene izmed mnogih!) slovenskega zdravstva, potem ko se je zdravniški ceh odločil postaviti se na stran svoje stroke - ne človeškosti - in še zmanjšati že sicer zgolj simbolični krc po prstih malomarne zdravnice. "Upam, da se zdaj gnusi dvema milijonoma."

Tudi jaz to upam.
Ne zaradi osebe, ki si je s svojo malomarnostjo in človeško brezdušnostjo prislužila te besede - taki so ponavadi neobčutljivi na vse, razen na svojo denarnico, pa mogoče na svoj zunanji "ugled" -, temveč zaradi tistih dveh milijonov, ki desetletja plačujejo - pa če to hočejo ali nočejo! - za storitve, ki jim ne jamčijo niti najosnovnejše človeške pozornosti v trenutkih ogroženosti, stiske, bolečine.
Kajti "gnus" teh dveh milijonov bi utegnil pomeniti, da bo samopašnosti zdravniškega ceha vendarle zapel navček.

Ne verjamete?
Potem ste del problema.

Koliko časa še?

Srečni november

Za naše nogometaše, namreč.
In za vse, ki nam je kaj mar tudi za "nepomembne" male radosti.

Marsikdo med nami je menil, da se 14. november 2001 še dolgo - če sploh kdaj - ne bo ponovil.

Pa se je.

Slovenija gre naprej! :)

Tomaževa pot v Šambhalo

Upam, da si našel, kar si iskal, Tomaž.

Si sam vedel, kaj si iskal?
Tvoj razum gotovo ne, pač pa srce - srce ima razloge, za katere pamet ne ve, je rekel Pascal, in prav je imel.

Tam nekje, za tistimi gorami, kjer si obležal, leži čarobna dežela Šambhala, pravijo.
Najde jo samo tisti, ki ima čisto srce.

Srečno hodi, Tomaž.
Naj te večno spremlja svetloba.

Vzeto od tod.

*********************************************************************************

Mrhovinarji prihajajo

Nekateri slovenski mediji so se sinoči usajali nad oderuštvom, ki da razsaja po Sloveniji - konkretno, nad novim instant posojilodajalcem, ki vam nemudoma nakaže na račun vsoto, ki jo želite - dva tedna pozneje pa morate vsoto vrniti, skupaj s 40% obresti.

Mrhovinarji krožijo nad trupli - to menda ve vsak otrok?

Namesto da bi se dobro plačani novinarji in še bolje plačani gospodarstveniki, sindikalisti in kar jih je še "javnih delavcev" hinavsko zgražali nad takšnim ravnanjem oportunistov, bi bilo pametneje - in veliko bolj pošteno - ko bi se najprej in predvsem vprašali:

Kdo je kriv za "trupla"?

Pa s tem ne mislimo nezaposlenosti in drugih primarnih vzrokov za pomanjkanje denarja (ki jih poznajo povsod po svetu).

Ne: v mislih imamo poti, po katerih človek, ki je v trenutni finančni stiski, lahko pride do gotovine, ko jo najbolj nujno potrebuje.

A ne, kje pa: tisti mediji, ki smo jih slišali, niti toliko pameti in človeškega poštenja niso premogli, da bi namesto občajnih puhlic ("v teh časih" itd. - saj jih poznate na pamet!), postavili vprašanje: zakaj ljudje to počno?
Zakaj bi kateri koli človek privolil v posojilo, če ve, da bo moral(a) petnajst dni pozneje plačati 40% več kot je dobil(a)?
KJE naj človek, ki je v nujni stiski, dobi denar - in sicer takoj?

V banki?

(O teh dobro vemo, da praviloma posojajo denar le tistim, ki dokažejo, da ga ne potrebujejo.

In nismo vsi študentje.)

V zastavljalnici?

Človek, ki ga dobro poznamo, je pred nekaj meseci sredi najhujšega poletnega naliva obupano taval, iščoč kako zastavljalnico, kjer bi v zameno za nekaj manjših dragocenih predmetov dobil denar, ki ga je potreboval, da bi sploh jedel (kaj šele plačal položnice!)

Zato pa iz prve roke vemo, da - verjemite ali ne - v Ljubljani, prestolnici evropske države, ni najti zastavljalnice. (Če pa, je očitno "v ilegali" ali pa ne pozna osnovnih pravil oglaševanja - kajti mi je nismo našli.)

Pri "organih", pristojnih za socialno pomoč?

Če tako mislite, jih očitno nikoli niste potrebovali.

Kje torej?

Kje naj slovenski človek dobi pomoč, ki jo potrebuje - in sicer takoj - če ne pri oderuških posojilodajalcih?

Na to vprašanje nimamo odgovora.

Da bi ga iskali, pa nismo plačani.

Gotovo vsak mesec plačujete naročnino za televizijo, tako kot mi.

Naj odgovor torej poiščejo tisti, ki jim plačujemo za obveščanje.

Ali pa naj vsaj držijo jezik za zobmi.

Nedolžnih otročičev kratki dan

Ja, malo zgodaj je še: dan Nedolžnih otročičev (uveden v 10. stoletju - v civiliziranem 20. stoletju pa menda odpravljen) je šele 28. decembra.
A nič zato: saj vas bomo takrat spet spomnili, brez skrbi.

Pač pa bodo že čez nekaj dni nekateri - prenekateri - pri nas "praznovali" tujo folklorno domislico - tako tujo, da je niti s slovenskim imenom ne bi znali poimenovati: Halloween.

Poleg tega je le dva ali tri dni pozneje dan Vse svetih ali Dan mrtvih, kakor vam je ljubše. Spet priložnost za nakupovanje "aranžmajev" in plastičnih sveč - no, pa za druženje, seveda. (In proti družinskim srečanjem, če so le prijetna, pa res nimamo nič... :)

Ker nekateri ne obiskujemo pokopališč - razen turistično, v tujih krajih - ne vemo niti tega, ali se na ljubljanskih Žalah še upošteva stara, lepa navada, da se okoli cerkve prižigajo sveče za vse tiste, ki so pokopani drugod ali neznano kje.

Lepa navada je (bila): lepo je bilo videti tisto množico drobnih, plapolajočih, kar trepetajočih plamenčkov, ki so drug drugemu dajali moč in zanos, da niso mrknili, da so skupaj zasijali v veličasten, igriv kres.

Prižgana sveča ni vraževerje: resnična luč je, ki resnično - pa čeprav v malem - poveča "svetlobo" sveta in pomaga premagovati temo. In še tako majhna, še tako šibko brleča svečica ne ostane brez učinka: ko je namreč takih svečic dovolj na kupu, njihov soj ožari vse nebo. Oblaki sami, ki sicer zastirajo jasnino, jim pomagajo širiti svetlobo.


Če boste tudi vi prižgali svečo za vse "brezdomne" pokopane, vam prijazno predlagamo, da tokrat kupite še posebno veliko in jo prižgete v ljubeč spomin na vse otroke, ki jih ne poznate in ki jih nikoli ne boste poznali, ker so umrli strašne smrti - pod rokami tistih, ki naj bi jih varovali.

Kupite še eno, še večjo, in jo prižgite v opomin na vse tiste, ki so ta hip še živi - pa čeprav morda le še za silo - pa svet ne ve za njihovo trpljenje ali se ne zmeni zanj.


Te dni je bilo po internetu, predvsem na angleško pišočem delu, precej govora o šestnajstletnem dekliču, imenovanem Sylvia Likens.

Če znate angleško, lahko o njeni strašni smrti (26. oktobra leta 1965, Indianapolis), ki je pobudila sprejem ustrezne zakonodaje glede zlorabe otrok v ameriški zvezni državi Indiana, berete marsikje.
Če ne... smola, mi vam namreč takih grozot ne mislimo prevajati.

Še manj vseh drugih, ki niso nič manj strahotne, zaradi starosti otrok pa delujejo kvečjemu še bolj grozovito.

Navedli bomo le nekaj imen, peščico medijsko bolj znanih iz oceana tisočev, stotin tisočev trpinčenih malčkov:

Victoria Climbie



Dete (Baby) P



Dete (Baby) Woods (Woods & Hardin)



Dete (Baby) Grace



Talha Ikram



Jamie Bulger

Pa tisti brezimni, davno pozabljeni (a ne od vseh) dojenček, ki je pred skoraj tridesetimi leti, ne kriv ne dolžen, prišel na svet nekje na avstrijskem podeželju, kjer je potem preživotaril edino leto dni svojega življenja v nepredstavljivih mukah in strahu, dokler ga poškodbe niso pokončale in se ga je smrt - ne človek - usmilila.

A zakaj bi te zgodbe sploh prevajali? Saj imamo tudi slovenskih "verzij" kar nekaj.

Torej počastimo te male mučenike vsaj z besedo, vsaj z omembo.

Da ne bi koga izpustili, vas prosimo, da nam pošljete imena otrok, za katere se spomnite, da so jih pokončali njihovi starši ali skrbniki - pa letnico dogodka in kraj, po možnosti. Sproti jih bomo dodajali v ta zapis, na seznam, ki naj sčasoma sam od sebe zgovorno pokaže, koliko se naši ljudje zmenijo - in pomnijo - trpljenje okoli sebe. (In redno ga bomo "osveževali", brez skrbi - ne glede na to koliko imen bo na njem ...)

Mi se, priznamo, po imenu spominjamo le nesrečnega malega Arnesa, ki je dotrpel v zgodnjih 1990-tih letih. Seveda smo hoteli izbrskati tudi njegov priimek, pa čeprav ga je dobil po ljudeh nevrednih tega imena...

Iskanje po slovenskem zalivu interneta pa je – po pričakovanjih – prineslo v glavnem rezultate, ki se nanašajo na znano akademsko raziskovalno mrežo. O malem trpinu smo zasledili le dve omembi – od tega je bila ena naša. In obe sta bili brez priimka, kajti njegovega priimka –večina pa niti njegovega imena –se očitno ne spominja nihče več.
(Saj res: kje neki živita njegova »starša«? Gotovo sta že zdavnaj zunaj - kako ne bi bila, če sta bila obravanavana pri nas...?)

Se ga vi spomnite, Arnesovega priimka?
Pošljite nam ga. Naj bo to bo vaša svečica v spomin nanj in na vse druge, mrtve in še žive, male mučenike ravnodušnosti in pritlehne strahopetnosti tistih, ki bi jih morali varovati - odraslih.
(Pa ne le njihovih staršev ali drugih "skrbnikov" - tudi in predvsem vseh tistih, ki vedo za nasilje na njimi, ali pa ga slutijo, pa raje molčijo. Da se njim - njim, dondežem! - ne bi zgodilo kaj "hudega": recimo to, da bi jih otrokovi "starši" grdo gledali na cesti ali, bognedaj, celo kako ostro rekli - nemara jim celo zagrozili! Ja, to bi bilo hudo...)

Odprite oči.
Pazite nase. Prižgite sveče.
Pa ne pozabite, da ste - pa če hočete ali nočete - varuh svojega brata.
In da tisti, ki ne varuje najšibkejših, pomaga njihovim mučiteljem in krvnikom.

Za napol (niti ne, prej četrt - ali pa še to ne) črno-humoristični zapik pa še tale nepozabno zagovedni naslov, ki nam je skočil v oči med iskanjem ...

NA LETO UMRE 25 000 NEDOLŽNIH OTROK

(Saj, saj: saj smo hoteli pustiti logično vprašanje – koliko pa umre krivih? – a bi bilo treba, spet po značilno slovensko birokratskih šegah, ustvariti »račun« - in odkrito povedano, tistih deset minut časa pa že raje porabimo za kaj drugega... za KARKOLI drugega.)


* Če vas neprižgana sveča skeli... kliknite nanjo. ;)

Vichy: sramotna razmejitev Evrope

(Če menite - načeloma kar upravičeno -, da bo tu govor o zgodovini, bo vaš obisk karseda kratek... ampak vseeno dobrodošel! ;))

Beseda Vichy je že dolgo pojem - za dobro mineralno vodo, za francosko nacionalno sramoto leta 1940 (čeprav zgodovinske resnice nikoli niso tako skrajno črno-bele kot v učbenikih), zadnjih nekaj dolgih let pa tudi za odlično nego kože.

Izdelke znamke Vichy (imenuje se po slavni mineralni vodi, ki je menda edini vir vode v njihovih kozmetičnih preparatih... pa dvomimo, daje to posebno pomemben razlog za njihovo kakovost) že od nekdaj prodajajo samo v lekarnah. Zakaj je tako, lahko samo ugibamo... Da bi spodbudili zaupanje - in s tem večjo aktivnost denarnice - pri takih, ki (še vedno) menijo, da so lekarne hram vsega dobrega in zdravega, skratka, "ziher je ziher"?
Najbrž.
(Pa najbrž tudi še kaj drugega.)

Glede na to, da morda računajo predvsem na konservativnejši tip kupca, se človek vpraša, čemu sploh investirajo v spletne strani. A dejstvo je, da to počnejo. Tudi Vichy ima - kajpada - svojo spletno stran, in to v vsaki državi posebej.
Te spletne strani po skromnem (a vendarle strokovnem) mnenju tu (ne)podpisanih niso posebno posrečene, zlasti če res računajo predvsem na konservativnejše kupce (kar pa je le meglena domneva): precej okorne in nepregledne so, prav po nepotrebnem uporabljajo Flash, njihova "skrb" za potrebe obiskovalca pa je za kanček malo preveč pokroviteljska in tudi ne upošteva zares njegovih ali njenih dejanskih potreb (v mislih imamo predvsem "test" ki ga ponujajo za ovrednotenje potreb vaše kože, a je zadeva predolga - in preveč trivialna - da bi se tu spuščali v podrobnosti).

A pustimo zaenkrat to temo; še se bomo vrnili k njej. Vprašanje, ki je nagnalo eno od sodelujočih prangerleinov k temu pisanju, je nemilo odkritje, da nekateri - očitno celo najboljši - Vichyjevi izdelki v Sloveniji sploh (še) niso naprodaj.

Konkretno imamo v mislih novo žavbo, imenovano Neovadiol GF. (Ključen je tisti GF; druge izdelke linije Neovadiol pri nas že dolgo prodajajo.)
Marsikomu v naši skupinici so se zasvetile oči ob branju njenih domnevnih učinkov (na tuji spletni strani, najdeni po naključju). "Joj, joj, to je pa kot zanalašč za XY, za rojstni dan!" je vzkliknila ena od nas, mahaje z rokami kot hrček na spidu.
XY ima rojstni dan oktobra, torej je informacija o tej zadevi res padla kot naročena za darilo osebi, ki upravičeno skrbi za mladost svoje polti. "Takoj jo grem iskat!" je še rekla, vsa vesela, da je odpadlo mukotrpno razglabljanje o primernem darilu. (Kdo ne pozna tega občutka?!)

"Jok," je prišla nazaj vsa poklapana. (To je turško za "ne", če slučajno ne veste. :))
"Kaj? Nimajo?"
"Nimajo."
"Pa v kakšni drugi lekarni?"
"Jok. V dveh sem bila, pa še slišali niso zanjo."

OK, jok gor ali dol, bomo pa še mi malo pobarali naokrog, ne?
In smo.

Pa smo žavbo našli?

Jok.

Oh, pa kaj, si najbrž mislite: saj je logično, da zadeva pride k nam majčkeno pozneje, ne...?
Mogoče majčkeno pozneje kot v državi izvora (čeprav ta logika po našem ne zdrži) - ampak dejstvo je, da je, sodeč po spletu, taisti izdelek že na voljo v drugih državah EU, mdr. na Madžarskem, Slovaškem, Češkem, v Avstriji Nemčiji, Italiji, GB in seveda Franciji. (Te smo preverili - za morebitne druge države še ne vemo, čeprav nam je znano, da je ali bo vsak hip naprodaj tudi v ZDA.)

Naše lekarne pa, sodeč po zelo svežih informacijah (napaberkovanih 15. septembra 2009, na različnih ljubljanskih lokacijah), ne le ne znajo povedati, kdaj bo izdelek na voljo: zanj še niti slišale niso. (No, do danes, ko smo jih mi prišli gnjavit s tem.)

OK, si mogoče mislite, ampak zakaj zdaj NAS gnjavijo s tem....?

Zato, ker odseka Vichy Slovenija ne moremo.
Njihova spletna (na kateri navedeni izdelek ni omenjen) stran ni samo še precej bolj okorna in nepregledna od "matične" - povrhu jo krasi še prav sarkastično zveneče vabilo ZANIMA NAS VAŠE MNENJE! Preberite komentarje drugih in dodajte svoje mnenje.

K sreči je to vabilo tako temeljito skrito, da ga najbrž malokdo opazi ali se potrudi priklikati do njega.
Mi smo se. A naj smo še tako klikali - v Firefoxu, v Operi, v Safariju, v Chromiumu (vse seveda s primernimi aplikacijami in nastavitvami) - se dotični kotiček spletne strani na naše trkanje ni odzval. (Skratka, ne dela. Komentarja - ali v našem primeru vprašanja o dobavljivosti omenjenega izdelka - ne morete oddati, in pika.)

In, mimogrede, to ni edina razlika med izpostavami Vichy drugod in pri nas. Iz prve roke vemo, da je v večini lekarn na tujem marsikateri izdelek mogoče dobiti v "poskusni" količini (torej precej manjši od standardne, a dovoljšnji za kak teden uporabe) - kar ni isto kot tiste blazinice ("testerji") za enkratni ali dvakratni nanos izdelka, ki jih lahko dobite ob malo večjem nakupu (ali če izrecno prosite zanje).

Zakaj?

Zakaj naše lekarne dovoljujejo, da nas tretirajo kot drugorazredne kupce (ali mogoče celo same - z malomarnostjo pri nabavi - spodbujajo takšen odnos)?

Ha, vidite - pa vendarle gre pri tem zapisu (tudi) za zgodovino.
In niso prav vsega krivi samo Turki...

Japonska sramota - naša sramota

Po svetu buri duhove dokumentarni film The Cove, ki nazorno kaže (skrivaj posneto) ravnanje japonskih ribičev z delfini in kiti.

(Tiste, ki jih film morda zanima s strogo "strokovnega", kinematografskega vidika, bo najbrž tudi zanimalo, kaj pravi o njem Roger Ebert.)

Ta zadeva je tako gnusna, da je tu sploh ne mislimo komentirati.

In Japonci sploh niso edini, ki tako ravnajo. Res pa je, da so najbolj notorični - in najbrž kar pravšnji cilj za začetek akcije, ki naj takšnim grozotam naredi konec enkrat za vselej.

Kako lahko pomagate?

Veliko načinov je. (Našli jih boste na zgoraj navedeni spletni strani.)

Podpišite katero od peticij, naslovljenih na predsednika ZDA in japonsko vlado.

Povejte o tem drugim.

In vprašajte se: če že jeste konservirano tunino (in s tem odžirate hrano morskim bitjem, ki so jim ribe naravna in edina hrana) - ali vsaj kdaj pogledate, ali nosi oznako DOLPHIN FRIENDLY (ali SAFE), na kateri je silhueta delfina?

(RioMare, recimo, ima nekatere svoje izdelke ustrezno označene - druge pa NE.)

Če ne - ali če vam je vseeno - najverjetneje sami posredno zelo aktivno sodelujete pri moriji delfinov.

Mahatma Gandhi je nekoč rekel: "Civiliziranost neke družbe se meri po tem, kako ravna z živalmi."

Sveta resnica.

Kajti stopnja civiliziranosti družbe - in posameznika - se meri po tem, kako ravna z najšibkejšimi.

V človekovem svetu pa so tudi najmočnejše živali šibke, odrinjene in nedostojno zasužnjene.

Dežela prijaznih ljudi? (1)

Že dlje časa razmišljamo o tem, da bi tale spletnik, ali vsaj nekatere dele, preselili na posebno spletno stran, ki bi omogočala izdelavo spletnih obrazcev in podobnega. Zakaj? Zato, ker je eden (ne pa edini) od namenov tega bloga opozoriti na splošne škodljive težnje pa tudi čisto konkretne primere nekonstruktivnega obnašanja v slovenski javnosti (zakaj pa mislite, da se imenujemo pranger?) In da ne bo pomote: namen tega "sramotilnega stebra" je po naših najboljših močeh prispevati k izboljšanju kulture bivanja v Slovenij, zlasti v Ljubljani.

Dokler takšne spletne strani, ki bi omogočala sistematiziran pregled kakovosti storitev, izdelkov in podobnega, ne odpremo, vas vabimo, da nam sporočite takšne primere, in objavili jih bomo na tej strani. (Brez skrbi, vaši podatki bodo varno spravljeni pred tujimi očmi, razen če bi sami zahtevali drugače.)

Zakaj smo se spomnili tega ravno danes? Zato, ker je žena nekega prijatelja (super baba, v vseh pogledih :) malo prej povedala frišno, današnjo zgodbico iz Mercatorjevega hipermarketa ob Celovški cesti v Ljubljani.

Verbatim v celoti:

"Iskala sem kaj, kar bi odmašilo WC, po možnosti kako dobro mehansko napravo. (Naprej sem se ustavila pri Hoferju, kjer so menda prodajali nekakšne pištole za odmaševanje školjk, pa mi je prodajalka rekla, da če so jih, je bila to najbrž kaka posebna promocija, v stalni prodaji pa jih nimajo. [PRANGER komentira: kakšen je namen promoviranja nekega izdelka, če ga ne misliš prodajati...?!]) Potem sem šla do Mercatorjevega hipermarketa. Imeli so samo metlice, in trajalo je nekaj časa, da je prodajalec, ki sem ga povprašala po tlačilkah, razumel razliko med tlačilko in navadno metlico. Ampak OK, bil je čisto spodoben. Rekel mi je, da bi to mogoče imeli pri čistilih, na drugem koncu. Pa sem šla tja. Tam so imeli samo navadne gumijaste tlačilke, tiste v obliki rjave gobe. Tako že imamo, pa sem se odločila, da pač kupim kemično sredstvo za odmaševanje. Mr. Muscolo že poznam, ker sem pa videla, da ima WC Net neko novo sredstvo posebej za odmaševanje odtokov, sem začela razmišljati o tem, da bi kupila. Za vsak primer sem se odločila, da se raje posvetujem še s kakim prodajalcem. Nekaj polic naprej sem zagledala prodajalko, ki je zlagala blago na police. Šla sem do nje in jo prijazno [PRANGER komentira: ta pripomba je za tiste, ki pripovedovalko poznamo, čisto odveč. Tako ljubeznivih in dostojanstvenih bitij ni veliko.] vprašala: 'Dober dan. Če dovolite, bi vas nekaj vprašala ...' 
Niti pogledala me ni; mislila sem, da je mogoče naglušna. In sem kar nadaljevala: 'Mogoče veste, je tole' (plastenko sem držala v roki) 'tudi za WC odtoke? To se pravi, za školjke? Namreč, piše res WC, ampak to je ime produkta...' Brez besede se je obrnila k meni in strumno odkorakala proti polici, od koder sem vzela izdelek, jaz pa za njo. Pokazala je neki drug WC Net-ov izdelek, ki sem si ga prej že ogledala in prebrala, ki pa ni bil namenjen odmaševanju: 'Tale je za to.' - 'Ne,' sem rekla zelo prijazno, 'prebrala sem zadaj, originalno specifikacijo, pa nič ne pravi o odmaševanju. Menda samo beli in razkužuje.' Ob tem me je ošinila z zelo čudnim, neprijetnim, kar strupenim pogledom. Potem je pokazala Mr. Muscolo: 'Zakaj pa ne vzamete tega?' Odgovorila sem: 'Ja, Mr. Muscolo poznam, v redu je, ampak vidim, da je tale izdelek nov, in ker se mi WC Net na splošno zdi zelo dobra linija, razmišljam, da bi ga preizkusila ...' Sredi stavka, tam nekje pri WC Net, se je ženska zasukala na petah in strumno odkorakala proč. Mislila sem, da je šla mogoče pogledat kaj v zvezi z odmaševanjem odtokov - ali pa mogoče h kupcu, ki jo je čakal, da mu pove, da se takoj vrne k njemu ali njej. [PRANGER komentira: O, pa ja...!] Ne. Kratko malo mi je sredi stavka brez besede, brez pogleda obrnila hrbet in šla. Nezaslišano. Ji je bilo vroče? Je bila utrujena? Kaj me briga. Vsem je bilo vroče, tudi jaz sem bila zelo utrujena, pa še glava me je bolela povrhu, pa zaradi tega nisem bila nič manj prijazna in vljudna do nje. Pač ni za delo z ljudmi. Ampak dokler ne najamejo takih, ki so za delo z ljudmi, sem bom njihove štacune izogibala, tako kot se že dve leti izogibam Mercatorja na Jami, kjer so imeli neko Jožo ali kako ji je bilo že ime, ki je bila prava karikatura grobe in neotesane blagajničarke, pa še eno drugo, pri kateri so ljudje zelo pogosto dobili vrnjeno premalo drobiža." 

 

Ni kaj dodati.

***

P.S. (7. VIII. 09): Za kratek - a zgovoren - komentar o eni od omenjenih tem gl. tule.   

Silvio rides again ... (2)

(Prvi del lahko preberete tule.)



ČETRTI POSNETEK
5. november 2008. PD govori po telefonu s Giampaolom Tarantinijem (osumljenim - zdaj bržkone vsak čas tudi obtoženim - posredovanja spolnih uslug, po domače: zvodništva.)


PD: Prosim, dober dan.
GT: Dober dan.
PD: Kako si?
PT: Dobro.
PD: Sinoči nisva očesa zatisnila.
PT: Si lahko mislim ... kako pa je šlo?
PD: V redu, ampak nobene kuverte ni bilo, da veš.
PT: A res?
PD: Prisežem. Kako to? Saj si mi rekel, da bo kuverta. Darilček mi je dal, ne vem, eno tako želvico.
PT: Hmmm ...
PD: Pa nekaj mi je obljubil.
PT: Kaj?
PD: Da bo ... No ja, v redu, naj bo, tebi lahko povem, itak imaš vse to čez, rekel mi je, da mi bo poslal ljudi na gradbišče, on sam je to rekel, a misliš, da naj mu verjamem?
PT: Ja, mislim ... no ... če je on sam tako rekel, a ne. A si mu dala svojo številko?
PD: Ja, dala sem mu številko. Danes zjutraj jo je hotel imeti. Pa moj priimek je hotel vedeti, pa rekel je, da mi bo pomagal, da mi bo poslal ljudi na gradbišče.
PT: No ja, to je potem to.
PD: Potem je pa tudi rekel, da bi se rad še enkrat dobil z mano, z eno prijateljico, ker ... v dvoje ...
PT: Čakaj, kako? Kdaj pa si se vrnila?
PD: Zdajle, zdajle, ko te kličem.
PT: Kje pa si, a si že v hotelu?
PD: Ja, zdajle.
PT: Dobiva se na kavi.
PD: Prav, če hočeš. Mi [me?] smo tukaj, v hotelu, niti tega ne vemo, kdaj naj gremo.
PT: Ljub'ca, saj sem ti včeraj poslal sporočilo.
PD: Aja, a je bil tudi urnik zraven, je pisalo, kdaj moramo oditi? Ker Barbara je rekla, takoj ko sem stopila noter, je rekla, a si dobila kuverto? 5000 evrov, je notri, jaz pa sem rekla da ne, nič nisem vzela.
PD: Nekj sem te hotel vprašati, a je o meni kaj rekel?
PD: Ma ... vprašal me je samo, kako dolgo se poznava, s tabo, pa sem rekla, da že zelo dolgo. A sem prav rekla?
PT: Ja, super.
PD: Dolgo se poznava, sem rekla, pa Barbara je tudi moja prijateljica, sem rekla, on pa je rekel, da ima eno prijateljico in da bi rad videl, da me ona zliže.
PT: Ahahaha.
PD: Prisežem, tako je rekel. Zelo ljubeč, celo noč nisva nič spala.
PT: Ja, on je tudi fajn tip.


KONEC PREPISA



PETI POSNETEK
Malo pozneje Berlusconi pokliče PD po telefonu. Na kratko omenita prejšnji večer, potem pa mora on odpotovati v Moskvo.


PD: Prosim?
SB: Kako si danes?
PD: Kako si?
SB: Danes.
PD: Dobro.
SB: Je vse v redu?
PD: Ja. Pa ti?
SB: V redu sem, veliko sem delal, dopoldne sem šel na razstavo, prekrasen govor sem imel, ploskali so mi, pa nič utrujeno nisem deloval.
PD: V bistvu tako kot jaz. Nič nisem spala, samo moj glas je šel.
SB: Kako to, saj nisva nič vpila?
PD: Saj, nič nisem kričala, kdo ve, zakaj mi je šel glas, a veš zakaj?, zato, ker sem se tuširala, desetkrat sem se tuširala z ledeno mrzlo vodo, ker mi je bilo vroče.
SB: Pa si v redu, poslušaj, je vse v redu?
PD: Ja, vse je v redu,
SB: Zdaj odhajam v Moskvo.
PD: V redu.
SB: Pokličem te jutri, ko se vrnem, veš?
PD: Velik poljub tudi tebi.
SB: Ciao.
PD: Ciao.
PD: V redu, enega velikega 'ljučka tudi tebi.
SB: Živjo, ljubica.
ŽENSKI GLAS: Živjo. 'ljubčka.


***

Silvio rides again... (1)

Berlusconi namreč.
In to v Putinovi postelji.
Ahem.

Najbrž že veste, da je ob koncu junija dekle na poziv Patrizia d'Addario izročila sodišču magnetofonske trakove, na katerih so posneti njeni pogovori z Berlusconijem.
Zdaj so trakovi prišli v javnost.
In iz njih iz je razvidno, da se nista ravno (samo) za roke držala. Oziroma če sta se, sta za to potrebovala veliko moči, prho - in "Putinovo" posteljo.

Tu zadeve ne bomo komentirali - še manj vpletenih ljudi.
Ker pa vemo, da nekatere hudo firbec matra in jim mogoče že primanjkuje lahkega poletnega branja, smo vam pripravili eksluzivni zgodnji prevod prepisov, objavljenih na spletni strani časopisa L'Espresso, na kateri lahko poslušate tudi audio posnetek.

Berlusconi je naveden kot SB, Patrizia d'Addario pa kot PD.



PRVI POSNETEK
Patrizia d'Addario vstopa v Berlusconijevo palačo Grazioli. Moškega spremljevalca sprašuje, kako naj se obnaša do SB.

MOŠKI: [...] sem zadaj.
PD: A bomo zdaj najprej večerjali ali kaj? In kdaj potem, recimo ob kakšni uri ... ponavadi ...
MOŠKI: To pa ne bi vedel ... zato ker ... vem, da zna biti predsednik malo vesel, pa kakšno zapoje, pove kakšen štos ...
PD: A tudi mi lahko pojemo?
MOŠKI: No ja, še kaj več ... ampak ... ni problem.

KONEC PRVEGA PREPISA



DRUGI POSNETEK
Berlusconi se na zabavi sreča z dekleti (na poziv). Smeh, šale, zabava se začne.


NEZNAN MOŠKI GLAS: Clarissa ...
SB: Živjo, kako, vse v redu?
DEKLE: Ja, absolutno.
SB: Pozdravljena.
PD: Alessia ...
SB: O, kako luštne ... čestitam.
PD: Hvala.
DEKLE: Vse v črnem!
SB: Aaaa!
MOŠKI: Vse v črnem!
VEČ DEKLET: Vse v črnem!
SB: Tudi to sem mislil ... za našo predstavo sem naročil 22 kostumov, saj veš, tisti kostumi ... narejeni so.
MOŠKI: Si kaj pozabil(a)?
(Spol ni razviden.)
SB: Kaj pa ti... od kod pa si?
PD: Iz Milana. (Ampak trenutno živim v Bariju.)
SB: S čim pa se ukvarjaš?
PD: Z neko nepremičninsko zadevo [...] ne gre preveč dobro, ker sem sama, tako da je malo težko.

KONEC DRUGEGA PREPISA


TRETJI POSNETEK
Palazzo Grazioli, dva tedna pozneje, 4. november 2008.

SB: Tale [knjiga] ? Jaz sem jo oblikoval.
PD: Zelo lepo si jo naredil.
SB: Si jo prejšnjič imela?
PD: Ja.
SB: Si bila prejšnjič že?
PD: Ja.
SB: [...] Kaj pa tale? Na, vzemi.
PD: Ne, te pa ne.
SB: Ta je najlepša.
PD: Ta je prekrasna.
SB: Tole vzemi, lahko jo daš komu za darilo.
PD: Ne.
SB: Ne, zapravljanje bi bilo.
PD: A si tudi tole ti oblikoval?
SB: Tale je moja zamisel, ampak je nisem jaz oblikoval ... Samo poglej si to izdelavo, kakšna je. Prijatelj mi jo je naredil. Vse mi on naredi ... tudi jaz se grem tuširat ... me počakaš tam, v ta veliki postelji, če ti prej končaš?
PD: V kateri? V Putinovi?
SB: V Putinovi.
PS: O super ... tista z zavesami.

Sliši se glasba: najprej "Gente magnifica gente", potem "Zoccole zoccole", oboje Sal da Vinci, musical 'Scugnizzi'.



A še ne spite?
OK, nadaljujemo... Ampak jutri.
Ker nas namreč je uspavalo. ;)

Od kod našim novicam... novice?

Čudna reč...
Danes je pogovor (z osebo tujega rodu) nanesel na "poštenost". Človek je namreč pred kratkim pozabil ali izgubil denarnico, pa se še vedno nadeja, da jo bo našel: po možnosti z nedotaknjeno (ali vsaj minimalno "dotaknjeno") vsebino.

Meni se, odkrito povedano, to ne bi zdelo nič posebno čudnega. Zelo mogoče je, da je ne bo dobil nazaj - a če bi jo, me ne bi posebno presenetilo. Navsezadnje se je v moji družini že večrat zgodilo, da smo našli kako denarnico ali celo aktovko z dragocenimi papirji, pa so se vedno nedotaknjene vrnile k lastnikom. Gotovo nismo edini, ki tako ravnamo.

In sploh, ga hočem potolažiti, pred kratkim, okoli Božiča, so na TV poročali o primeru neke ženske, menda Nizozemke, ki je med nakupovanjem v Švici, menda v Zuerichu, pozabila torbico s kar 20 000 evri (ali nekaj takega), pa jo je že naslednji dan dobila nazaj - nedotaknjeno.

Človek je bil videti potolažen. Ni mu sicer posebno dvignilo upanja, da svojo lastnino dobi nazaj, vseeno pa je, priznajte, take stvari prijetno slišati.
"Kako to, da pri nas niso o tem poročali?" me vpraša - pravzaprav bolj sebe. "Take stvari je treba poročati, ne pa stalno klanje in take reči ..."

Da bi se razvedril, mu torej sklenem poslati še kako angleško verzijo te novice. (Surfam namreč hitreje od njega - sploh ni primerjave!) Ni važno, koliko verjameš drugim - prebrati take stvari na lastne oči vseeno najbolj zaleže.

In tako vtipkam v Googlovo vrstico par osnovnih (angleških) iskalnih pojmov: Zurich (splošnejša varianta: Switzerland) + Dutch (varianta: brez narodnosti) + woman (varianta: shopper, dodatna varianta: tourist) + shopping (varianta: Christmas shopping) + handbag (varianta: purse) + forgot (varianta: forgotten, dodatna varianta: lost) + clothes (varianta: brez navedbe oblačil) + money + found + returned... in tako naprej.

Nič.

??!

Kako pa je to mogoče, si mislim. In grem preverit najprej slovenske verzije te novice. Najdem jo na POP TV, pa na dveh ali treh spletnih straneh. Ena od njih navaja tudi vir: STA, 26. decembra 2008. Takole piše:

Turistka v kabini za pomerjanje pozabila 20 000 evrov

26. 12. (STA) - Neka nizozemska turistka je med nakupovanjem v najbolj prestižni ulici švicarskega Züricha v eni izmed trgovin z oblekami pozabila torbico z več kot 20.000 evri.

Kot so sporočili s policije, je Nizozemka torbico pozabila v kabini za pomerjanje, kjer jo je nato našel čistilec, ki jo je tudi odnesel na policijo. Nizozemska turistka se je sicer izgube zavedla šele naslednji dan, vendar je brez težav prevzela izgubljeno blago. Poštenemu delavcu pa je tudi obljubila nagrado.


Pa grem še na STA. Temeljito preverjanje je bistveno za poročanje - pa čeprav "samo" svojim prijateljem (ali bralcem bloga ;).

A glej zlomka: dne 26. decembra te nedvomno zanimive novice ni med "zanimivostmi".
Prav tako ne med "zanimivostmi" 24., 25., 27. in 28. decembra. Še več, sodeč po njihovem iskalniku STA sploh nikoli ni poročala o čem takem! (Če je iskalnik defekten, bi že to morala biti "novica" - ali pa vsaj "zanimivost" - za STA samo ...)

Ti šment... Zdaj mi je zadeva že malo smrdela.
Pa si mislim: če kje, bodo za to najbrž vedeli v Zuerichu - ali vsaj v Švici, ne?

Spet vtipkam par relevantnih iskalnih pojmov, ki me pripeljejo na TOPIX za novice o Zuerichu.

Nič!

"So mar ljudje postali taki ciniki, da se jim ta novica sploh ne zdi več zanimiva?!" si mislim. Pa se spomnim, kako površni zanjo biti novičarji v naših logih, in vržem "Zurich" ven. Mogoče ni bilo tam, ampak kje drugje v Švici.

Mogoče res - ampak Swiss Daily (kar temeljit kompendij novic iz Švice, odsek World News) nič ne ve o tem. Ne v angleščini, ne v nemščini, ne v italijanščini, ne v francoščini.

Za oddih - takrat že krvavo potreben! - pokukam na SKY (nič), na BBC (o, pa ja ...!), celo v hrvaški INDEX, ki take novice izredno rad objavlja - ki pravzaprav najraje objavlja ravno take novice.

Nič.

Že se nameravam odpraviti direktno v virtualno Švico - ko me pokliče mama.
In se ozrem ven: prijeten, jasen dan je zunaj.
Jaz pa naj sedim tu in celo URO raziskujem izvor neke kvazi novice - kar je (dobro plačano) opravilo in dolžnost tistih, ki jih sploh objavljajo?!

Figo.

Ampak če ste vi že bili zunaj ali se vam sploh ne da ven in ste poliglotski - kako ne bi bili, če ste Slovenci? ;) - mi lahko pomagate. Žal, brezplačno.

A saj je dobro opravljeno delo v splošno korist samo sebi nagrada, ne? ;-)

2009 - kratko in jedrnato

Dragi moji, moje iskrene in od srca pri-srčne želje za vse in vsakega posebej:

NAJ SE VSE, KAR ŽELITE IN PRIVOŠČITE DRUGIM, ZGODI VAM!

Na zdravje! ;)

Dan , ko so zvonovi zvonili ob 11h zvečer ...

Dan, ki ga nihče, ki je bil tedaj živ in ki mu je bilo kaj do Slovenije, ne bi mogel pozabiti, dokler živi (pa mogoče tudi pozneje ne, kaj se ve ;).

In kakorkoli je bilo praznično v središču mesta, je bila nenavadnost, magična usodnost tistega poznega večera morda najbolj občutna v predmestjih, po vaseh. V globoko zimsko tišino in megleno temo nad polji in gozdovi so se namreč tam okoli enajste zvečer oglasili cerkveni zvonovi. Prevzeli so svojo starodavno "civilno" nalogo in opomnili prav vse, da ni čas za spanje.

(Kakor da je tistega večera kdo spal!)

Kdaj se je kaj takega nazadnje zgodilo?

Ne vem.

Zakaj nam ni kdo povedal?

Zakaj nam kdo ne pove?

Take "trivialne" podrobnosti povedo več o zgodovini in o narodu kot cela poglavja v učbenikih.

Vsak narod, ki kaj da nase, jih pozna in neguje spomin nanje.

Zgodovina - in narod - sta sestavljena prav iz njih.

Zgodovina - in narod - se izražata skoznje.

Predvsem pa so takšne "trivialnosti", ki izhajajo iz človekove duše, "meso" na zgodovinskem okostju praznikov.

In ko smo že pri tem: 23. december je dan, ko bi morali slaviti Dan državnosti - ne pa 26. december (ali kdaj je že).

To je namreč datum, ki ga hrani spomin - ki NAJ ga hrani spomin, če nam ta datum in spomin nanj res kaj pomeni.

To je datum, ko ima naš spomin res kaj slaviti.

To je pravi praznik.

Datumi, ki se samo formalno, ne pa v srcu, navezujejo na neki zgodovinski datum, so prazni, ne pa prazniki.

Taki prazni prazniki razvrednotijo čustveno vrednost datuma, ki ga obujajo - in vendar je prav čustvena vrednost tista, ki določa prazničnost, pomen dneva v skupnem spominu.

Čustvena vrednost - legitimna spominska navezava na dan - je tista, ki določa obstoj, trajnost praznika v zgodovinskem spominu naroda.

Vse drugo je banalen, pritlehen merkantilizem.

Se ga spomnite, tistega poznega večera, 23. decembra 1990?

Srečno, Slovenija!

Pred decembrskimi nakupi poglej SEM ...

Osebno sicer ne vidim smisla v nakupovanju daril za Božič, še manj za Novo leto (Za Miklavža že - samo za otroke, seveda.)

Ampak poanta tegale zapisa ni (začuda, vas slišim... ;) negodovanje nad navadami, pa če so še tako nesmiselne, mogoče celo škodljive.

Sploh pa ima poraba tudi pozitivno plat - za ekonomijo države, seveda.

Ampak "država" - mi vsi - ima korist od naših nakupov vse leto.

Kaj ko bi tokrat kupili - če že morate - kaj res lepega, res izvirnega, kar bi povrhu prineslo veselje (in hrano) tudi tistim, ki nakupljeno izdelujejo? Izdelke, ki so res fair trade - ki torej spoštujejo načelo "pravične trgovine"?

V Ljubljani, na Starem trgu, je za takšne nakupe na voljo imenitna trgovina s posrečenim imenom: Tri Muhe. Bogato izbiro ima, in od vsega, kar boste tam kupili, bodo imeli korist tudi izdelovalci oziroma pridelovalci.

Tudi sicer se zadnje čase že marsikje dobi razno blago - čokolada, kava, čaj in podobno - z oznako FAIR TRADE. Samo pozorni morate biti.

Če pa želite še malo bolj razširiti obzorje - in ves čas nakupovanja udobno presedeti doma - vas bo tole morda zanimalo (več podrobnosti na dnu strani):

Igrače

Oblačila

Nakit

Za dom

Za vrt

Tule odprodajajo (po zelo znižani ceni) izdelke, ki ne bodo več v prodaji.

Tule pa je vsakdanja "posebna ponudba".

(Ponudba je seveda vsak dan kaj drugega.)

Na voljo pa so tudi drugačna - nematerialna, dolgoročnejša, zelo tehtna - darila.

Od vseh izdelkov imajo korist vsi, udeleženi v procesu njegove izdelave, pa tudi dobrodelna akcija, na katere spletni strani boste opravili nakup* - pa vi, seveda. Če prejemnikov vaših daril niti ne omenjamo.

V vsaki kategoriji je na stotine izdelkov. (Ne pozabite na dnu strani klikniti "next", da obiščete naslednjo stran.)
In jamčim, da boste zagotovo našli kaj, kar bo všeč vam ali prejemniku darila.

Za Miklavža je že prepozno, za Božič in za Novo leto pa ne.

Srečno nakupujte - in naj vaši nakupi prinesejo veselje in srečo (ali vsaj hrano) tudi drugim po svetu. ;)

* Če bi radi s svojim nakupom prispevali k natanko določeni dobrodelni akciji (tj. proti lakoti, za živali, za otroke itd.), kliknite na jeziček spletne strani, ki jo želite, in nakup opravite tam. Večino izdelkov je mogoče najti v "trgovinah" vseh akcij:

Proti lakoti:

The Hunger Site

Za živali:

The Animal Rescue Site

Za pragozdove in ogroženo naravno okolje:

The Rainforest Site

Za zdravje otrok:

The Child Health Site

Darovanje knjig otrokom:

The Literacy Site

Pa ne pozabite na zastonjski "klik" na vsaki od domači strani!

Kdo se javi za poskusnega kunca?

Mojega, namreč.

Če "poskus" uspe, bo nagrada - moja in vaša - vaše izboljšano zdravje in videz.
Če ne uspe, boste ob nekaj evrov - a bogatejši za izkušnjo.

Vas zanima?
OK. :)

Za poskus potrebuješ jušno žlico sezamovega ali sončničnega (po možnosti hladno iztisnjenega) olja in 15-20 minut časa (lahko med gledanjem TV), in sicer vsak dan.

Olje zlij v usta - po možnosti na tešče - in ga žvrkljaj po celi ustni votlini, karseda energično, med zobmi, levo, desno, spet med zobmi, da se kar peni...
Potem ga izpljuni. (Mlečno bele barve bo.)
Nikakor ga ne pogoltni, pač pa dobro splakni usta, po možnosti s soljo ali sodo bikarbono, da uničiš bakterije, ki so ostale v ustih.

Ta starodavna tehnika, zelo priljubljena v ajurvedi, naj bi izredno temeljito in učinkovito razstrupljala organizem. In v zadnjih letih postaja zelo priljubljena tudi na Zahodu, zlasti po zaslugi ukrajinskega zdravnika dr. Karacha, ki je svoje domnevne izsledke predstavil na konferenci onkologov in bakteriologov nekdanje SZ. Zanjo se je navdušil potem, ko je menda z njo ozdravil svojo kronično krvno bolezen in 15 let trajajoč artritis.

Po njegovem mnenju naj bi s temeljitim razstrupljanjem organizma ne le ozdravila marsikatero bolezen - pa zelo okrepila zobe in dlesni - temveč celo podaljšala človekovo življenjsko dobo tja do... 140 let. (Ne linčajte sla!) Toliko naj bi namreč znašala človekova naravna življenjska doba.

KAKO natančno deluje?
Menda tako, da iz telesa potegne sluz, v kateri kar mrgoli razne flore in favne, ki se potem razraste v vse mogoče bolezni.

Nekaj je gotovo: Karach (Karač?) je morda pri tem zaslužil slavo (ali posmeh, odvisno od zornega kota) - ampak očitno mu ne gre za DENAR... tako kot nekaterim drugim, ki so v službi farmacevtske narkomafije. Človek namreč ničesar ne prodaja; in postopek je zelo preprost, nobenih pripomočkov ni treba kupiti - razen olja.

Mislim, da se vsekakor splača poskusiti.

Dejansko je bila ta oljna terapija nekoč že redni del mojega urnika, potem pa je, kot se rado zgodi, kar na lepem to nehala biti... dokler me ni včeraj spomnila nanjo oseba, ki jo zelo spoštujem zaradi razgledanosti in globine.

Kako in zakaj se je pravzaprav nehalo pri meni?
Mogoče zato, ker nisem posebno bolehna oseba - mogoče se zato ne spomnim kakih posebnih prednosti.
No - pa najbrž igra vlogo tudi to, da je bilo tistih "15-20 minut" v resnici bliže kakim 5 minutam... pa še to ne vsak dan.

Če ste torej za to, začnite - tudi jaz bom - in mi čez kak mesec pošljite svoj odziv.
Važno je, da se natančno držite navodil: žvrkljajte vsak dan, vsaj 15 minut (čeprav nekateri menijo, da bi zelo "zastrupljene" osebe morale začeti s samo 5 minutami, ampak to so popolnoma osebna mnenja, utemeljena na strogo osebni izkušnji in interpretaciji te izkušnje).

Idealno bi bilo, če bi si pisali dnevnik, v katerega bi beležili počutje.
Marsikdo se namreč po začetku terapije začne počutiti precej slabo; nekateri dobijo celo diarejo, izpuščaje in podobno... kar je sicer lahko značilen simptom razstrupljanja. In v takem primeru je seveda prehoden, mine že po nekaj dneh. (Sploh pa nekateri menijo, da se to zgodi samo takim, ki pogoltnejo olje oziroma si ne očistijo ust dovolj temeljito.)

Več o tem - med drugim tudi zelo zanimive izkušnje bralcev - si lahko preberete (v angleščini) tule.

Saj res: če kdo kje opazi žafrankino olje (angl. safflower oil), naj mi sporoči.
Sodeč po strogo subjektivnih izkušnjah nekaterih pacientov naj bi žvrkljanje tega olja po ustih presekalo težave s spanjem - kot bi mignil...

Če nič drugega, bo to okusen poskus. ;)
Sezamovo olje ima izredno prijeten okus - ampak ne kupite tistega temnega, ki se dodaja za začimbo - in sedemkrat več kalcija kot mleko. Pa še na obraz in vrat si ga lahko namažeš. V zimskih dneh je sijajna zaščita pred mrazom in vetrom.


P.S. Tale spisič je samo napol končan in še zelo neurejen.
Če te zanima, pridi kdaj nazaj pogledat. ;)