Ptičja pamet ali Nikoli se ne zameri vrani

Priznam, vrane so mi pri srcu. Vse živali so mi, predvsem pa jih vse globoko spoštujem. In vse po vrsti se mi globoko smilijo, ker morajo živeti v svetu, v katerega so se rodile popolnoma enakopravne s človekom, pa so odrinjene na rob - in človek jim zameri celo njihov boj za tisto malo zemlje in neba, kolikor jim ga je še ostalo.

Vrane pa se mi smilijo še malo bolj. Smilijo se mi na enak način, kot se mi smili kak Quasimodo, ki je osovražen samo zato, ker njegov videz ljudi straši. 

Da ne bo pomote, moč in napadalnost vran sta zelo resnični; ampak tako kot vse živali (razen človeka) napadajo le takrat, ko se čutijo ogrožene - upravičeno ali neupravičeno - ali ko preprosto nimajo česa dati v kljun, svoj ali svojih mladičev. Mesta se širijo, ostanke hrane odvažajo smetnjaki, na poljih - kjer že sicer niso dobrodošle - pa je veliko poljščin dobesedno strupenih... Kje naj vzamejo hrano? Naj kar crknejo?

Ja, res so močne in res so napadalne. Pa tudi inteligentne.

To že vemo. Kako inteligentne so - in zakaj se jim ne smeš zameriti - pa najbrž marsikdo še ne ve.

Sledi nekaj zanimivih ugotovitev o vranji pameti, pobranih tule. 

1.) Zapomnijo si človekov obraz. 

Ne samo to, temveč opravljivke sloves o tebi razglasijo na vse štiri vetrove!

(Kaj pa misliš, da se pogovarjajo, ko navsezgodaj krakajo v bližini tvojega okna...? :))

Čisto zares. Nek poskus je pokazal, da vrane prepoznajo obraz človeka, ki se jim je zameril (najbrž tudi tistih, ki so pri njih dobro zapisani) - čez čas pa ga prepoznajo celo take, ki ga nikoli niso videle.

2.) Zamerljive so. 

 Hudoooo zamerljive!

Vrane zamere pomnijo kot... no, kot vrana. Slonov spomin je v primerjavi z vranjim očitno prava ničla. In celo to še ni vse! Povrhu tudi kujejo zarote.

Če se jim je kdo zameril, tega ne bodo razkrakale le vsemu vranjemu rodu, temveč celo svojim potomcem. In ti bodo "krvno maščevanje" gnali naprej.

3.) Izredno prilagodljive in odlične strateginje so.

V nekem poskusu, kjer so pred vrane postavili globoko posodo vode, v kateri je bil slasten črv (ki ga niso mogle doseči), pa kup kamenja in grušča, so vrane mimogrede rešile zadevo tako, da so vrgle v vodo nekaj kamnov in se je gladina vode, s črvom vred, dvignila. Pa ne le to: raziskovalce je najbolj presenetilo, da so hitro preračunale, kakšen postopek bo najhitreje prinesel rezultat, in so v vodo vrgle samo velike kamne - in sicer samo toliko, kolikor je bilo nujno potrebno, da se je voda dvignila. Mala malica!

V luči zgornjih ugotovitev pač ne preseneča, da so zmožne (za človeka) kar neverjetnega strateškega načrtovanja. Če, recimo, ne morejo do hrane, ki je v smetnjakih, si preprosto zapomnijo urnik smetarskih kamionov (in najbrž tudi obraze smetarjev). Ob uri pobiranja smeti pridejo, da ulovijo, kar pri pretovarjanju v kamion pade iz smetnjaka.

(To je seveda samo en primer, in niti ne najbolj osupljiv.)

You talkin' to me? You talkin' to me?

Za konec pa še ameriška domorodska modrost, ki jo redko najdeš v člankih o vranah (ampak v luči zgornjih ugotovitev ni prav nič presenetljiva): vrano lahko ogovoriš - in odgovorila ti bo. Ne tjavdan; odgovorila bo konkretno tebi, tvojim besedam. 

Ali bo človek razumel njen odgovor, je druga pesem.

"Ptičja pamet" iz naslova je namreč človekova.

Ne moreš?

Res? Kako veš?

Ker so ti drugi povedali.
Ker drugi - toliko drugih - tako živijo.

Življenje teh drugih poglej, preden sprejmeš njihov pogled na svet. 
Njihov obraz, njihove dosežke poglej.
Ti je dobro v njihovi družbi?
Širijo srečo? So zdravi?

Voda vedno najde svojo raven.

Blato tudi - če se mu pustiš zvleči
na raven najnižjega skupnega imenovalca,
inercije bede,  lahkotnosti cinizma, brezvolje in brezupa.

Tao Porchon-Lynch (r. 1919), v intervjuju l. 2006

(tri leta po popolni zamenjavi kolka).

"Stvarnik življenja je v meni,

in dokler bom v sebi čutila to moč, bom v dobrem stanju

in bom lahko  pomagala drugim.

Drugim ne moreš pomagati, če si negativen in če se bojiš.

Nikoli se ne boj."

Tao Porchon-Lynch, 2010

Banane so prišle!

Skoraj eno leto - eno leto! - je minilo, odkar je bil na teh straneh skrivnostno obljubljen zapis o bananah... in še zmeraj ga ni.

No, zdaj je.

Pa ne rečem, če bi bilo kaj blazno revolucionarnega ali, hm, mističnega!

Ne. Čisto preprost nasvet je, ki je najbrž marsikomu že znan - marsikomu pa gotovo tudi ne.

Kratko in jedrnato: če vas boli glava, ne posezite takoj po tabletah. Če imate doma bananin olupek - in sodeč po gigantski prodaji banan v Sloveniji, ga najbrž imate - najprej poskusite z njim.

Naalepite ali privežite si ga na čelo in/ali na tilnik, na sence, kjerkoli že. (Notranja stran olupka naj bo neposredno na koži.)

Če morete, lezite, ni pa nujno.

Mogoče vam ne bo pomagal. Meni je, že velikokrat.

To ne more biti placebo, ker če bi bil, bi mi pomagali tudi razni praški, ki da "garantirano" zavrejo glavobol.

Pa se je že zgodilo, da mi niso.

Prav tako ne more biti štos v tem, da "moraš", kot modrujejo nekatere kar ganljivo samovšečne brihte, za pridobitev olupka najprej pojesti banano.

To je seveda larifari.

Banane so za marsikoga celo sprožilec glavobola (bolje rečeno, migrene), tako kot vino ali čokolada.

In v mojem primeru je bil olupek star že en dan, ko mi je ozdravil glavobol.

Pravzaprav je vseeno, kako deluje, ampak tule je kar zanimivo mnenje nekega nevrologa (v angleškem jeziku).

Sodeč po napisanem - da namreč blokira živčne dražljaje - je bananin olupek uporaben tudi za druge bolečine, recimo za boleč trigeminus, kolena, kosti, nevralgije in tako naprej.

Skratka, če imate doma banane, imate tudi bananine olupke.

In če imate, bognedaj, tudi glavobol... kaj vas stane poskusiti?

Josephine Baker v bananinem krilcu, 1927.

(Iz varietejske predstave Un vent de folie.)

Pa še en zanimiv utrinek iz zgodovine: leta 1983 v SR Sloveniji (če drugih SR ne omenjamo) ni bilo naprodaj banan.

Tu in tam jih je v nekaterih turističnih letoviščih prodajal kak Albanec.

K sreči so oblasti modro poskrbele, da tistega leta tudi čokolade ni bilo (če ne štejemo rožičevih nadomestkov), tako da je bilo vsaj migren veliko manj.

(Kako leto pozneje je bilo oboje spet naprodaj.

Še dobro: po trgovinah je namreč zmanjkalo toaletnega papirja, banane in čokolada pa zapirajo...)

Sicer pa sodeč po obujanju spominov nostalgikov tako in tako ni bilo razlogov za glavobole.

Tedanji lastniki avstrijskih in italijanskih obmejnih trgovin bi se gotovo navdušeno strinjali... :)

Čudo : boljši spomin in zbranost v... 1-3 minutah na dan?

Tale vaja od marca letos kroži okoli sveta... in ta hip je prispela v Slovenijo. :) 

Saj ni čudno: zelo preprosta je, delaš jo od 1 do 3 minute vsak dan (in grem stavit, da bo celo to za marsikoga preveč), njeni učinki pa naj bi bili osupljivi. Pomagala naj bi odpraviti slab spomin, izboljšati koncentracijo in zmožnost učenja, pa tudi umsko in telesno ravnotežje. S tem naj bi posredno delovala proti čustveni nestabilnosti in celo avtizmu, Aspergerjevemu sindromu in podobnih stanjih. (Pa seveda tudi proti oslabelemu spominu in koncentraciji - morda tudi depresiji - pri starostnikih.)

Preden začnete zavijati z očmi (a za to opozorilo je najbrž že prepozno, kaj?), naj vam povem, da sodeč po izvidih elektroencefalograma bojda dejansko sinhronizira možganski polobli, kar optimizira delovanje uma in telesno ravnotežje.

Vaja se izvaja v STOJEČI drži; noge so ločene približno za širino ramen, stopala so usmerjena naravnost naprej.  

* S palcem in kazalcem in LEVE roke primi mešiček DESNEGA ušesa. 

* S palcem in kazalcem DESNE roke primi mešiček LEVEGA ušesa. (Roki sta zdaj torej prekrižani na prsih in  v tem položaju seveda ostaneta ves čas vaje.)

*  Počasi POČEPNI, kolikor pač gre - ne sili se po nepotrebnem, vaja mora biti udobna, brez hudega naprezanja -  in obenem VDIHNI.

* Potem se počasi spet VZRAVNAJ in obenem IZDIHNI.

Da ne bo pomote: vdihuj pri spustu, izdihuj pri vzravnanju (torej obratno od tistega, kar morda narekuje "nagon").

To počni od ene do treh minut vsak dan.

Ker osebno nimam nobene od zgoraj navedenih težav, ne vem, ali res deluje - čutim jo pa (prav prijetno) v stegenskih mišicah. :)

Ne bi pa me presenetilo, če res deluje tako močno, kot trdijo. V jogi - izrednem sistemu za obvladovanje uma in telesa - je prav nadzor nad vzorci dihanja bistvena komponenta. Akupresura - pritisk prstov - na občutljive točke ušesnih mešičkov pa menda dokazano spodbudi nevralne poti v možganih.

Če znate angleško, si tu oglejte video ameriške postaje NBC, v katerem nevrobiolog z univerze Yale dr. Eugenius Ang in losangeleški zdravnik dr. Eric Robins, ki to vajo menda redno predpisuje, govorita o koristih te preproste vaje. Ta je tudi nazorno prikazana.

In ne pozabite: ni res, da morajo biti vse dragocene stvari in cilji dosegljivi le z veliko krvi, znoja in solza, če parafraziram Churchilla.

Že če (za začetek) usvojite samo to misel, ste napredovali bolj, kot si mislite.

P.S. Ne zamudite tega zapisa!


P. P. S. In tega, ki vam bo povedal, kaj vse zamujate, če ne uživate kokosovega olja.

NE

NE.

Ali sv. Jurij varuje Ljubljano?

Moral bi jo. Navsezadnje je njen zavetnik.

Naloga zavetnikov je, da varujejo svoje varovance.

Pa saj jo dobro varuje, že stoletja... pred naravnimi nesrečami in podobnim.

Pred človeško brez-dušnostjo je ne more.

Hočem povedati samo to, da je danes, 23. aprila, starodaven ljubljanski praznik: praznik sv. Jurija, zavetnika tega mesta.

Ste to vedeli?

In če niste - kje in koga boste vprašali, zakaj ne?

A, nepomembno je, pravite?

Očitno res.

Kajti izražanje spoštovanja lastnega kulturnega in duhovnega izročila, svojih prednikov, je izraz spoštovanje sebe. Zato pa vsako mesto in dežela, ki da kaj nase in na svojo kulturo, sebe in svojo kulturo jemlje resno.

Pa smo tam, ne...?

Mimogrede, praznik sv. Jurija marsikje (recimo v Angliji in v Kataloniji) tradicionalno slavijo z vrtnico v zavihku suknjiča ali pripeto na obleko.

Glavno je, da ga slavijo.

Kako in kje, si oglejte tu.

(Žal, slovenskega gesla ni. 

Kakšno presenečenje...)

Sijajna novica za ljubitelje svežega mleka

No... zaenkrat vsaj za tiste v Ljubljani.

Še natančneje, za tiste v Šiški.

Je pa novica res sijajna.

Predstavljajte si: sveže mleko s kmetije, na voljo 24 ur na dan, in to v kakršni koli količini - tudi samo po deciliter, če tako hočete.

Če mislite, da je kje parkirana krava, se motite.

Je pa skoraj tako, kot da bi bila: od danes naprej namreč ob trgovini Tuš na Celovški (nasproti McDonaldsa) deluje avtomat za sveže mleko, ki ga dobavlja kmetija Pr' Pevc. In ko pravim "sveže", mislim sveže: surovo, neposneto, kemično neobdelano. Zamenjano bo vsakih 24 ur, oddelek v avtomatu, kjer si ga natočite, pa se avtomatično čisti z vročo paro.

Pokusili smo ga: odlično je, po okusu in vonju v ničemer drugačno od "zadružnega", ki je naprodaj v trgovinah. Pač pa je menda zelo pripravno za domačo pripravo kislega mleka.

Največja razlika pa je seveda v priročnosti in ugodnosti, ki jo pomeni poljubna količina nakupa.

Avtomat sprejema kovance od 10 centov naprej - in za 10 centov že dobite deciliter tega mleka.

Škoda, da je bila "otvoritev" ravno danes, ko je bilo peklensko mraz in je bilo na cesti bolj malo ljudi. Promocijska cena mleka je bila namreč - 0.00 evra. (Moja malenkost je za imenovano "ceno" prejela cel liter mleka.)
Poleg tega so bili na mizici poleg avtomata razpostavljeni domači piškoti, sok in tako naprej.

Najbolj od vsega pa mi je vendarle ogrelo srce prikupno, super simpatično dekle, ki je nevsiljivo in vendar podjetno predstavljalo to dobrodošlo novost in točilo mleko.

A to ni bilo edino, kar mi je ogrelo srce.

Najbolj me je razveselila ta nepričakovana podjetnost.

To je namreč prava podjetnost, kakršne pri nas na splošno krvavo primanjkuje: podjetnost, ki dejansko upošteva potrebe in želje porabnikov, ne pa da jih prikrito narekuje in umetno ustvarja. Podjetnost, ki ima posluh za ljudi.

Le upamo lahko, da je nalezljiva.

(Če me slučajno bere kak sezonsko upokojeni kostanjar, imam zanj zastonj predlog, ki bi osrečil mnoge - tudi njegov žep: čemu ne bi skozi vse leto prodajali na tanke rezine narezanega sveže pečenega krompirja...?)

Centralno ogrevanje drugačne sorte

Vem: obljubljeno je bilo, da bodo tokrat na vrsti banane.
Ker pa je, kot slišim okrog sebe, sneg presenetil (?!) toliko ljudi, naj najprej pade beseda o gretju.
Pa ne o pečeh in radiatorjih.
Tudi o prijetnejših "alternativnih" metodah medosebnega gretja ne. (Za kaj takega pa imate menda ja dovolj domišljije sami, ka-li?)

Ne: tokrat vam bomo predstavili metodo oralnega ogrevanja, ki jo pogosto uporabljajo raziskovalci na polarnih postajah, že pred njimi pa so jo stoletja, če ne še dlje, uporabljali naši predniki, od Alp do Tibeta...

Maslo.
Tisto, ki ga po domače imenujemo puter.

Ponavadi na teh straneh ponudimo povezave na razne raziskave, za podporo svojim trditvam.
Tokrat se nam mudi, zato nam - bolje rečeno, polarnim raziskovalcem - boste morali verjeti na besedo. Maslo menda ogreje organizem sedemkrat bolje od vodke (in lahko si mislite, od kod so raziskovalci, ki jim je prišla na misel ta nenavadna primerjava...).

To je glavni razlog, da Švicarji pozimi že od nekdaj mešajo v čaj - ali v vroč rum - maslo.
Podobno navado pozna tudi marsikatero ljudstvo na Vzhodu.
Pijača dobi prijeten kremast priokus, obenem pa močno segreje organizem.

Pa ne le to: ljubitelji ptic - in upam, da vas je takih veliko - ga mirno lahko ponudite našim pernatim sosedom, namesto da kupujete tiste lojeve krogle (ki niso naprodaj v vsaki trgovini). Ptice obožujejo maslo (pa tudi sir, ko smo že pri tem), in v tako mrzlih dneh, kot so tile zdaj, jim lahko reši življenje.
Pregnetite kepo masla s koruznim zdrobom (če jih želite posebno "pocrkljati", dodajte še sončnično seme) in ga postavite v ptičjo hišico ali kamor koli že nastavljate hrano pticam. (S tistim, kar vam ostane na prstih, se podrgnite po obrazu in vratu: krasen peeling je, pa še plačati ni treba zanj; nekaj minut pozneje se obrišite in umijte obraz.)

Pri vratih zvoni: treba bo iti. Za konec torej le še tale predlog: čajna žlička masla, pomešana z zrnatim rjavim sladkorjem - pa, po želji, kako kapljico pomarančnega ali limoninega soka - je takoj pripravljena, zelo nasitna in okusna slaščica (zaradi zadoščenja, ki ga ponuja že v zelo majhnih količinah, je v bistvu veliko manj kalorična - in precej bolj zdrava - kot razne "lahke" slaščice).

Uživajte!
Pa na ptice in druge živali nikar ne pozabite.

P.S.

Tokrat samo pripis k prejšnjemu članku:

Najglasnejši - in sploh edini "glasen" - zagovornik dr. med., omenjene v prejšnjem zapisu (izraz "zdravnica" in "zdravnik" raje prihranimo za take, ki zdravijo) - je dr. med., ki je pred nekaj leti zagovarjal notorično verbalno surovost in brezdušnost prenekaterega zaposlenega v slovenskem zdravstvu, češ da "zdravniki niso plačani za prijaznost"... Drugače povedano, človek, ki bi mu morali ekstra plačati za to, da se do ljudi - in celo trpečih ljudi (to pomeni pacient) - vede človeško.

Kaj vam to pove?



P.S.: Naslednjič pa o bananah.
Čisto zares.

Kako je, če gnusiš 2 milijonoma ljudi?

Mogoče Zlatka Kanič, dr. sc. med., danes to ve.
Ali pa tudi ne.
Najbrž ne.

"Bila je edini človek, ki se mi je kdaj gnusil," je med solzami izrekel oče Bora Nekrepa, male žrtve (le ene izmed mnogih!) slovenskega zdravstva, potem ko se je zdravniški ceh odločil postaviti se na stran svoje stroke - ne človeškosti - in še zmanjšati že sicer zgolj simbolični krc po prstih malomarne zdravnice. "Upam, da se zdaj gnusi dvema milijonoma."

Tudi jaz to upam.
Ne zaradi osebe, ki si je s svojo malomarnostjo in človeško brezdušnostjo prislužila te besede - taki so ponavadi neobčutljivi na vse, razen na svojo denarnico, pa mogoče na svoj zunanji "ugled" -, temveč zaradi tistih dveh milijonov, ki desetletja plačujejo - pa če to hočejo ali nočejo! - za storitve, ki jim ne jamčijo niti najosnovnejše človeške pozornosti v trenutkih ogroženosti, stiske, bolečine.
Kajti "gnus" teh dveh milijonov bi utegnil pomeniti, da bo samopašnosti zdravniškega ceha vendarle zapel navček.

Ne verjamete?
Potem ste del problema.

Koliko časa še?

Srečni november

Za naše nogometaše, namreč.
In za vse, ki nam je kaj mar tudi za "nepomembne" male radosti.

Marsikdo med nami je menil, da se 14. november 2001 še dolgo - če sploh kdaj - ne bo ponovil.

Pa se je.

Slovenija gre naprej! :)

Tomaževa pot v Šambhalo

Upam, da si našel, kar si iskal, Tomaž.

Si sam vedel, kaj si iskal?
Tvoj razum gotovo ne, pač pa srce - srce ima razloge, za katere pamet ne ve, je rekel Pascal, in prav je imel.

Tam nekje, za tistimi gorami, kjer si obležal, leži čarobna dežela Šambhala, pravijo.
Najde jo samo tisti, ki ima čisto srce.

Srečno hodi, Tomaž.
Naj te večno spremlja svetloba.

Vzeto od tod.

*********************************************************************************

Mrhovinarji prihajajo

Nekateri slovenski mediji so se sinoči usajali nad oderuštvom, ki da razsaja po Sloveniji - konkretno, nad novim instant posojilodajalcem, ki vam nemudoma nakaže na račun vsoto, ki jo želite - dva tedna pozneje pa morate vsoto vrniti, skupaj s 40% obresti.

Mrhovinarji krožijo nad trupli - to menda ve vsak otrok?

Namesto da bi se dobro plačani novinarji in še bolje plačani gospodarstveniki, sindikalisti in kar jih je še "javnih delavcev" hinavsko zgražali nad takšnim ravnanjem oportunistov, bi bilo pametneje - in veliko bolj pošteno - ko bi se najprej in predvsem vprašali:

Kdo je kriv za "trupla"?

Pa s tem ne mislimo nezaposlenosti in drugih primarnih vzrokov za pomanjkanje denarja (ki jih poznajo povsod po svetu).

Ne: v mislih imamo poti, po katerih človek, ki je v trenutni finančni stiski, lahko pride do gotovine, ko jo najbolj nujno potrebuje.

A ne, kje pa: tisti mediji, ki smo jih slišali, niti toliko pameti in človeškega poštenja niso premogli, da bi namesto občajnih puhlic ("v teh časih" itd. - saj jih poznate na pamet!), postavili vprašanje: zakaj ljudje to počno?
Zakaj bi kateri koli človek privolil v posojilo, če ve, da bo moral(a) petnajst dni pozneje plačati 40% več kot je dobil(a)?
KJE naj človek, ki je v nujni stiski, dobi denar - in sicer takoj?

V banki?

(O teh dobro vemo, da praviloma posojajo denar le tistim, ki dokažejo, da ga ne potrebujejo.

In nismo vsi študentje.)

V zastavljalnici?

Človek, ki ga dobro poznamo, je pred nekaj meseci sredi najhujšega poletnega naliva obupano taval, iščoč kako zastavljalnico, kjer bi v zameno za nekaj manjših dragocenih predmetov dobil denar, ki ga je potreboval, da bi sploh jedel (kaj šele plačal položnice!)

Zato pa iz prve roke vemo, da - verjemite ali ne - v Ljubljani, prestolnici evropske države, ni najti zastavljalnice. (Če pa, je očitno "v ilegali" ali pa ne pozna osnovnih pravil oglaševanja - kajti mi je nismo našli.)

Pri "organih", pristojnih za socialno pomoč?

Če tako mislite, jih očitno nikoli niste potrebovali.

Kje torej?

Kje naj slovenski človek dobi pomoč, ki jo potrebuje - in sicer takoj - če ne pri oderuških posojilodajalcih?

Na to vprašanje nimamo odgovora.

Da bi ga iskali, pa nismo plačani.

Gotovo vsak mesec plačujete naročnino za televizijo, tako kot mi.

Naj odgovor torej poiščejo tisti, ki jim plačujemo za obveščanje.

Ali pa naj vsaj držijo jezik za zobmi.

Nedolžnih otročičev kratki dan

Ja, malo zgodaj je še: dan Nedolžnih otročičev (uveden v 10. stoletju - v civiliziranem 20. stoletju pa menda odpravljen) je šele 28. decembra.
A nič zato: saj vas bomo takrat spet spomnili, brez skrbi.

Pač pa bodo že čez nekaj dni nekateri - prenekateri - pri nas "praznovali" tujo folklorno domislico - tako tujo, da je niti s slovenskim imenom ne bi znali poimenovati: Halloween.

Poleg tega je le dva ali tri dni pozneje dan Vse svetih ali Dan mrtvih, kakor vam je ljubše. Spet priložnost za nakupovanje "aranžmajev" in plastičnih sveč - no, pa za druženje, seveda. (In proti družinskim srečanjem, če so le prijetna, pa res nimamo nič... :)

Ker nekateri ne obiskujemo pokopališč - razen turistično, v tujih krajih - ne vemo niti tega, ali se na ljubljanskih Žalah še upošteva stara, lepa navada, da se okoli cerkve prižigajo sveče za vse tiste, ki so pokopani drugod ali neznano kje.

Lepa navada je (bila): lepo je bilo videti tisto množico drobnih, plapolajočih, kar trepetajočih plamenčkov, ki so drug drugemu dajali moč in zanos, da niso mrknili, da so skupaj zasijali v veličasten, igriv kres.

Prižgana sveča ni vraževerje: resnična luč je, ki resnično - pa čeprav v malem - poveča "svetlobo" sveta in pomaga premagovati temo. In še tako majhna, še tako šibko brleča svečica ne ostane brez učinka: ko je namreč takih svečic dovolj na kupu, njihov soj ožari vse nebo. Oblaki sami, ki sicer zastirajo jasnino, jim pomagajo širiti svetlobo.


Če boste tudi vi prižgali svečo za vse "brezdomne" pokopane, vam prijazno predlagamo, da tokrat kupite še posebno veliko in jo prižgete v ljubeč spomin na vse otroke, ki jih ne poznate in ki jih nikoli ne boste poznali, ker so umrli strašne smrti - pod rokami tistih, ki naj bi jih varovali.

Kupite še eno, še večjo, in jo prižgite v opomin na vse tiste, ki so ta hip še živi - pa čeprav morda le še za silo - pa svet ne ve za njihovo trpljenje ali se ne zmeni zanj.


Te dni je bilo po internetu, predvsem na angleško pišočem delu, precej govora o šestnajstletnem dekliču, imenovanem Sylvia Likens.

Če znate angleško, lahko o njeni strašni smrti (26. oktobra leta 1965, Indianapolis), ki je pobudila sprejem ustrezne zakonodaje glede zlorabe otrok v ameriški zvezni državi Indiana, berete marsikje.
Če ne... smola, mi vam namreč takih grozot ne mislimo prevajati.

Še manj vseh drugih, ki niso nič manj strahotne, zaradi starosti otrok pa delujejo kvečjemu še bolj grozovito.

Navedli bomo le nekaj imen, peščico medijsko bolj znanih iz oceana tisočev, stotin tisočev trpinčenih malčkov:

Victoria Climbie



Dete (Baby) P



Dete (Baby) Woods (Woods & Hardin)



Dete (Baby) Grace



Talha Ikram



Jamie Bulger

Pa tisti brezimni, davno pozabljeni (a ne od vseh) dojenček, ki je pred skoraj tridesetimi leti, ne kriv ne dolžen, prišel na svet nekje na avstrijskem podeželju, kjer je potem preživotaril edino leto dni svojega življenja v nepredstavljivih mukah in strahu, dokler ga poškodbe niso pokončale in se ga je smrt - ne človek - usmilila.

A zakaj bi te zgodbe sploh prevajali? Saj imamo tudi slovenskih "verzij" kar nekaj.

Torej počastimo te male mučenike vsaj z besedo, vsaj z omembo.

Da ne bi koga izpustili, vas prosimo, da nam pošljete imena otrok, za katere se spomnite, da so jih pokončali njihovi starši ali skrbniki - pa letnico dogodka in kraj, po možnosti. Sproti jih bomo dodajali v ta zapis, na seznam, ki naj sčasoma sam od sebe zgovorno pokaže, koliko se naši ljudje zmenijo - in pomnijo - trpljenje okoli sebe. (In redno ga bomo "osveževali", brez skrbi - ne glede na to koliko imen bo na njem ...)

Mi se, priznamo, po imenu spominjamo le nesrečnega malega Arnesa, ki je dotrpel v zgodnjih 1990-tih letih. Seveda smo hoteli izbrskati tudi njegov priimek, pa čeprav ga je dobil po ljudeh nevrednih tega imena...

Iskanje po slovenskem zalivu interneta pa je – po pričakovanjih – prineslo v glavnem rezultate, ki se nanašajo na znano akademsko raziskovalno mrežo. O malem trpinu smo zasledili le dve omembi – od tega je bila ena naša. In obe sta bili brez priimka, kajti njegovega priimka –večina pa niti njegovega imena –se očitno ne spominja nihče več.
(Saj res: kje neki živita njegova »starša«? Gotovo sta že zdavnaj zunaj - kako ne bi bila, če sta bila obravanavana pri nas...?)

Se ga vi spomnite, Arnesovega priimka?
Pošljite nam ga. Naj bo to bo vaša svečica v spomin nanj in na vse druge, mrtve in še žive, male mučenike ravnodušnosti in pritlehne strahopetnosti tistih, ki bi jih morali varovati - odraslih.
(Pa ne le njihovih staršev ali drugih "skrbnikov" - tudi in predvsem vseh tistih, ki vedo za nasilje na njimi, ali pa ga slutijo, pa raje molčijo. Da se njim - njim, dondežem! - ne bi zgodilo kaj "hudega": recimo to, da bi jih otrokovi "starši" grdo gledali na cesti ali, bognedaj, celo kako ostro rekli - nemara jim celo zagrozili! Ja, to bi bilo hudo...)

Odprite oči.
Pazite nase. Prižgite sveče.
Pa ne pozabite, da ste - pa če hočete ali nočete - varuh svojega brata.
In da tisti, ki ne varuje najšibkejših, pomaga njihovim mučiteljem in krvnikom.

Za napol (niti ne, prej četrt - ali pa še to ne) črno-humoristični zapik pa še tale nepozabno zagovedni naslov, ki nam je skočil v oči med iskanjem ...

NA LETO UMRE 25 000 NEDOLŽNIH OTROK

(Saj, saj: saj smo hoteli pustiti logično vprašanje – koliko pa umre krivih? – a bi bilo treba, spet po značilno slovensko birokratskih šegah, ustvariti »račun« - in odkrito povedano, tistih deset minut časa pa že raje porabimo za kaj drugega... za KARKOLI drugega.)


* Če vas neprižgana sveča skeli... kliknite nanjo. ;)

Vichy: sramotna razmejitev Evrope

(Če menite - načeloma kar upravičeno -, da bo tu govor o zgodovini, bo vaš obisk karseda kratek... ampak vseeno dobrodošel! ;))

Beseda Vichy je že dolgo pojem - za dobro mineralno vodo, za francosko nacionalno sramoto leta 1940 (čeprav zgodovinske resnice nikoli niso tako skrajno črno-bele kot v učbenikih), zadnjih nekaj dolgih let pa tudi za odlično nego kože.

Izdelke znamke Vichy (imenuje se po slavni mineralni vodi, ki je menda edini vir vode v njihovih kozmetičnih preparatih... pa dvomimo, daje to posebno pomemben razlog za njihovo kakovost) že od nekdaj prodajajo samo v lekarnah. Zakaj je tako, lahko samo ugibamo... Da bi spodbudili zaupanje - in s tem večjo aktivnost denarnice - pri takih, ki (še vedno) menijo, da so lekarne hram vsega dobrega in zdravega, skratka, "ziher je ziher"?
Najbrž.
(Pa najbrž tudi še kaj drugega.)

Glede na to, da morda računajo predvsem na konservativnejši tip kupca, se človek vpraša, čemu sploh investirajo v spletne strani. A dejstvo je, da to počnejo. Tudi Vichy ima - kajpada - svojo spletno stran, in to v vsaki državi posebej.
Te spletne strani po skromnem (a vendarle strokovnem) mnenju tu (ne)podpisanih niso posebno posrečene, zlasti če res računajo predvsem na konservativnejše kupce (kar pa je le meglena domneva): precej okorne in nepregledne so, prav po nepotrebnem uporabljajo Flash, njihova "skrb" za potrebe obiskovalca pa je za kanček malo preveč pokroviteljska in tudi ne upošteva zares njegovih ali njenih dejanskih potreb (v mislih imamo predvsem "test" ki ga ponujajo za ovrednotenje potreb vaše kože, a je zadeva predolga - in preveč trivialna - da bi se tu spuščali v podrobnosti).

A pustimo zaenkrat to temo; še se bomo vrnili k njej. Vprašanje, ki je nagnalo eno od sodelujočih prangerleinov k temu pisanju, je nemilo odkritje, da nekateri - očitno celo najboljši - Vichyjevi izdelki v Sloveniji sploh (še) niso naprodaj.

Konkretno imamo v mislih novo žavbo, imenovano Neovadiol GF. (Ključen je tisti GF; druge izdelke linije Neovadiol pri nas že dolgo prodajajo.)
Marsikomu v naši skupinici so se zasvetile oči ob branju njenih domnevnih učinkov (na tuji spletni strani, najdeni po naključju). "Joj, joj, to je pa kot zanalašč za XY, za rojstni dan!" je vzkliknila ena od nas, mahaje z rokami kot hrček na spidu.
XY ima rojstni dan oktobra, torej je informacija o tej zadevi res padla kot naročena za darilo osebi, ki upravičeno skrbi za mladost svoje polti. "Takoj jo grem iskat!" je še rekla, vsa vesela, da je odpadlo mukotrpno razglabljanje o primernem darilu. (Kdo ne pozna tega občutka?!)

"Jok," je prišla nazaj vsa poklapana. (To je turško za "ne", če slučajno ne veste. :))
"Kaj? Nimajo?"
"Nimajo."
"Pa v kakšni drugi lekarni?"
"Jok. V dveh sem bila, pa še slišali niso zanjo."

OK, jok gor ali dol, bomo pa še mi malo pobarali naokrog, ne?
In smo.

Pa smo žavbo našli?

Jok.

Oh, pa kaj, si najbrž mislite: saj je logično, da zadeva pride k nam majčkeno pozneje, ne...?
Mogoče majčkeno pozneje kot v državi izvora (čeprav ta logika po našem ne zdrži) - ampak dejstvo je, da je, sodeč po spletu, taisti izdelek že na voljo v drugih državah EU, mdr. na Madžarskem, Slovaškem, Češkem, v Avstriji Nemčiji, Italiji, GB in seveda Franciji. (Te smo preverili - za morebitne druge države še ne vemo, čeprav nam je znano, da je ali bo vsak hip naprodaj tudi v ZDA.)

Naše lekarne pa, sodeč po zelo svežih informacijah (napaberkovanih 15. septembra 2009, na različnih ljubljanskih lokacijah), ne le ne znajo povedati, kdaj bo izdelek na voljo: zanj še niti slišale niso. (No, do danes, ko smo jih mi prišli gnjavit s tem.)

OK, si mogoče mislite, ampak zakaj zdaj NAS gnjavijo s tem....?

Zato, ker odseka Vichy Slovenija ne moremo.
Njihova spletna (na kateri navedeni izdelek ni omenjen) stran ni samo še precej bolj okorna in nepregledna od "matične" - povrhu jo krasi še prav sarkastično zveneče vabilo ZANIMA NAS VAŠE MNENJE! Preberite komentarje drugih in dodajte svoje mnenje.

K sreči je to vabilo tako temeljito skrito, da ga najbrž malokdo opazi ali se potrudi priklikati do njega.
Mi smo se. A naj smo še tako klikali - v Firefoxu, v Operi, v Safariju, v Chromiumu (vse seveda s primernimi aplikacijami in nastavitvami) - se dotični kotiček spletne strani na naše trkanje ni odzval. (Skratka, ne dela. Komentarja - ali v našem primeru vprašanja o dobavljivosti omenjenega izdelka - ne morete oddati, in pika.)

In, mimogrede, to ni edina razlika med izpostavami Vichy drugod in pri nas. Iz prve roke vemo, da je v večini lekarn na tujem marsikateri izdelek mogoče dobiti v "poskusni" količini (torej precej manjši od standardne, a dovoljšnji za kak teden uporabe) - kar ni isto kot tiste blazinice ("testerji") za enkratni ali dvakratni nanos izdelka, ki jih lahko dobite ob malo večjem nakupu (ali če izrecno prosite zanje).

Zakaj?

Zakaj naše lekarne dovoljujejo, da nas tretirajo kot drugorazredne kupce (ali mogoče celo same - z malomarnostjo pri nabavi - spodbujajo takšen odnos)?

Ha, vidite - pa vendarle gre pri tem zapisu (tudi) za zgodovino.
In niso prav vsega krivi samo Turki...

Japonska sramota - naša sramota

Po svetu buri duhove dokumentarni film The Cove, ki nazorno kaže (skrivaj posneto) ravnanje japonskih ribičev z delfini in kiti.

(Tiste, ki jih film morda zanima s strogo "strokovnega", kinematografskega vidika, bo najbrž tudi zanimalo, kaj pravi o njem Roger Ebert.)

Ta zadeva je tako gnusna, da je tu sploh ne mislimo komentirati.

In Japonci sploh niso edini, ki tako ravnajo. Res pa je, da so najbolj notorični - in najbrž kar pravšnji cilj za začetek akcije, ki naj takšnim grozotam naredi konec enkrat za vselej.

Kako lahko pomagate?

Veliko načinov je. (Našli jih boste na zgoraj navedeni spletni strani.)

Podpišite katero od peticij, naslovljenih na predsednika ZDA in japonsko vlado.

Povejte o tem drugim.

In vprašajte se: če že jeste konservirano tunino (in s tem odžirate hrano morskim bitjem, ki so jim ribe naravna in edina hrana) - ali vsaj kdaj pogledate, ali nosi oznako DOLPHIN FRIENDLY (ali SAFE), na kateri je silhueta delfina?

(RioMare, recimo, ima nekatere svoje izdelke ustrezno označene - druge pa NE.)

Če ne - ali če vam je vseeno - najverjetneje sami posredno zelo aktivno sodelujete pri moriji delfinov.

Mahatma Gandhi je nekoč rekel: "Civiliziranost neke družbe se meri po tem, kako ravna z živalmi."

Sveta resnica.

Kajti stopnja civiliziranosti družbe - in posameznika - se meri po tem, kako ravna z najšibkejšimi.

V človekovem svetu pa so tudi najmočnejše živali šibke, odrinjene in nedostojno zasužnjene.

Dežela prijaznih ljudi? (1)

Že dlje časa razmišljamo o tem, da bi tale spletnik, ali vsaj nekatere dele, preselili na posebno spletno stran, ki bi omogočala izdelavo spletnih obrazcev in podobnega. Zakaj? Zato, ker je eden (ne pa edini) od namenov tega bloga opozoriti na splošne škodljive težnje pa tudi čisto konkretne primere nekonstruktivnega obnašanja v slovenski javnosti (zakaj pa mislite, da se imenujemo pranger?) In da ne bo pomote: namen tega "sramotilnega stebra" je po naših najboljših močeh prispevati k izboljšanju kulture bivanja v Slovenij, zlasti v Ljubljani.

Dokler takšne spletne strani, ki bi omogočala sistematiziran pregled kakovosti storitev, izdelkov in podobnega, ne odpremo, vas vabimo, da nam sporočite takšne primere, in objavili jih bomo na tej strani. (Brez skrbi, vaši podatki bodo varno spravljeni pred tujimi očmi, razen če bi sami zahtevali drugače.)

Zakaj smo se spomnili tega ravno danes? Zato, ker je žena nekega prijatelja (super baba, v vseh pogledih :) malo prej povedala frišno, današnjo zgodbico iz Mercatorjevega hipermarketa ob Celovški cesti v Ljubljani.

Verbatim v celoti:

"Iskala sem kaj, kar bi odmašilo WC, po možnosti kako dobro mehansko napravo. (Naprej sem se ustavila pri Hoferju, kjer so menda prodajali nekakšne pištole za odmaševanje školjk, pa mi je prodajalka rekla, da če so jih, je bila to najbrž kaka posebna promocija, v stalni prodaji pa jih nimajo. [PRANGER komentira: kakšen je namen promoviranja nekega izdelka, če ga ne misliš prodajati...?!]) Potem sem šla do Mercatorjevega hipermarketa. Imeli so samo metlice, in trajalo je nekaj časa, da je prodajalec, ki sem ga povprašala po tlačilkah, razumel razliko med tlačilko in navadno metlico. Ampak OK, bil je čisto spodoben. Rekel mi je, da bi to mogoče imeli pri čistilih, na drugem koncu. Pa sem šla tja. Tam so imeli samo navadne gumijaste tlačilke, tiste v obliki rjave gobe. Tako že imamo, pa sem se odločila, da pač kupim kemično sredstvo za odmaševanje. Mr. Muscolo že poznam, ker sem pa videla, da ima WC Net neko novo sredstvo posebej za odmaševanje odtokov, sem začela razmišljati o tem, da bi kupila. Za vsak primer sem se odločila, da se raje posvetujem še s kakim prodajalcem. Nekaj polic naprej sem zagledala prodajalko, ki je zlagala blago na police. Šla sem do nje in jo prijazno [PRANGER komentira: ta pripomba je za tiste, ki pripovedovalko poznamo, čisto odveč. Tako ljubeznivih in dostojanstvenih bitij ni veliko.] vprašala: 'Dober dan. Če dovolite, bi vas nekaj vprašala ...' 
Niti pogledala me ni; mislila sem, da je mogoče naglušna. In sem kar nadaljevala: 'Mogoče veste, je tole' (plastenko sem držala v roki) 'tudi za WC odtoke? To se pravi, za školjke? Namreč, piše res WC, ampak to je ime produkta...' Brez besede se je obrnila k meni in strumno odkorakala proti polici, od koder sem vzela izdelek, jaz pa za njo. Pokazala je neki drug WC Net-ov izdelek, ki sem si ga prej že ogledala in prebrala, ki pa ni bil namenjen odmaševanju: 'Tale je za to.' - 'Ne,' sem rekla zelo prijazno, 'prebrala sem zadaj, originalno specifikacijo, pa nič ne pravi o odmaševanju. Menda samo beli in razkužuje.' Ob tem me je ošinila z zelo čudnim, neprijetnim, kar strupenim pogledom. Potem je pokazala Mr. Muscolo: 'Zakaj pa ne vzamete tega?' Odgovorila sem: 'Ja, Mr. Muscolo poznam, v redu je, ampak vidim, da je tale izdelek nov, in ker se mi WC Net na splošno zdi zelo dobra linija, razmišljam, da bi ga preizkusila ...' Sredi stavka, tam nekje pri WC Net, se je ženska zasukala na petah in strumno odkorakala proč. Mislila sem, da je šla mogoče pogledat kaj v zvezi z odmaševanjem odtokov - ali pa mogoče h kupcu, ki jo je čakal, da mu pove, da se takoj vrne k njemu ali njej. [PRANGER komentira: O, pa ja...!] Ne. Kratko malo mi je sredi stavka brez besede, brez pogleda obrnila hrbet in šla. Nezaslišano. Ji je bilo vroče? Je bila utrujena? Kaj me briga. Vsem je bilo vroče, tudi jaz sem bila zelo utrujena, pa še glava me je bolela povrhu, pa zaradi tega nisem bila nič manj prijazna in vljudna do nje. Pač ni za delo z ljudmi. Ampak dokler ne najamejo takih, ki so za delo z ljudmi, sem bom njihove štacune izogibala, tako kot se že dve leti izogibam Mercatorja na Jami, kjer so imeli neko Jožo ali kako ji je bilo že ime, ki je bila prava karikatura grobe in neotesane blagajničarke, pa še eno drugo, pri kateri so ljudje zelo pogosto dobili vrnjeno premalo drobiža." 

 

Ni kaj dodati.

***

P.S. (7. VIII. 09): Za kratek - a zgovoren - komentar o eni od omenjenih tem gl. tule.   

Silvio rides again ... (2)

(Prvi del lahko preberete tule.)



ČETRTI POSNETEK
5. november 2008. PD govori po telefonu s Giampaolom Tarantinijem (osumljenim - zdaj bržkone vsak čas tudi obtoženim - posredovanja spolnih uslug, po domače: zvodništva.)


PD: Prosim, dober dan.
GT: Dober dan.
PD: Kako si?
PT: Dobro.
PD: Sinoči nisva očesa zatisnila.
PT: Si lahko mislim ... kako pa je šlo?
PD: V redu, ampak nobene kuverte ni bilo, da veš.
PT: A res?
PD: Prisežem. Kako to? Saj si mi rekel, da bo kuverta. Darilček mi je dal, ne vem, eno tako želvico.
PT: Hmmm ...
PD: Pa nekaj mi je obljubil.
PT: Kaj?
PD: Da bo ... No ja, v redu, naj bo, tebi lahko povem, itak imaš vse to čez, rekel mi je, da mi bo poslal ljudi na gradbišče, on sam je to rekel, a misliš, da naj mu verjamem?
PT: Ja, mislim ... no ... če je on sam tako rekel, a ne. A si mu dala svojo številko?
PD: Ja, dala sem mu številko. Danes zjutraj jo je hotel imeti. Pa moj priimek je hotel vedeti, pa rekel je, da mi bo pomagal, da mi bo poslal ljudi na gradbišče.
PT: No ja, to je potem to.
PD: Potem je pa tudi rekel, da bi se rad še enkrat dobil z mano, z eno prijateljico, ker ... v dvoje ...
PT: Čakaj, kako? Kdaj pa si se vrnila?
PD: Zdajle, zdajle, ko te kličem.
PT: Kje pa si, a si že v hotelu?
PD: Ja, zdajle.
PT: Dobiva se na kavi.
PD: Prav, če hočeš. Mi [me?] smo tukaj, v hotelu, niti tega ne vemo, kdaj naj gremo.
PT: Ljub'ca, saj sem ti včeraj poslal sporočilo.
PD: Aja, a je bil tudi urnik zraven, je pisalo, kdaj moramo oditi? Ker Barbara je rekla, takoj ko sem stopila noter, je rekla, a si dobila kuverto? 5000 evrov, je notri, jaz pa sem rekla da ne, nič nisem vzela.
PD: Nekj sem te hotel vprašati, a je o meni kaj rekel?
PD: Ma ... vprašal me je samo, kako dolgo se poznava, s tabo, pa sem rekla, da že zelo dolgo. A sem prav rekla?
PT: Ja, super.
PD: Dolgo se poznava, sem rekla, pa Barbara je tudi moja prijateljica, sem rekla, on pa je rekel, da ima eno prijateljico in da bi rad videl, da me ona zliže.
PT: Ahahaha.
PD: Prisežem, tako je rekel. Zelo ljubeč, celo noč nisva nič spala.
PT: Ja, on je tudi fajn tip.


KONEC PREPISA



PETI POSNETEK
Malo pozneje Berlusconi pokliče PD po telefonu. Na kratko omenita prejšnji večer, potem pa mora on odpotovati v Moskvo.


PD: Prosim?
SB: Kako si danes?
PD: Kako si?
SB: Danes.
PD: Dobro.
SB: Je vse v redu?
PD: Ja. Pa ti?
SB: V redu sem, veliko sem delal, dopoldne sem šel na razstavo, prekrasen govor sem imel, ploskali so mi, pa nič utrujeno nisem deloval.
PD: V bistvu tako kot jaz. Nič nisem spala, samo moj glas je šel.
SB: Kako to, saj nisva nič vpila?
PD: Saj, nič nisem kričala, kdo ve, zakaj mi je šel glas, a veš zakaj?, zato, ker sem se tuširala, desetkrat sem se tuširala z ledeno mrzlo vodo, ker mi je bilo vroče.
SB: Pa si v redu, poslušaj, je vse v redu?
PD: Ja, vse je v redu,
SB: Zdaj odhajam v Moskvo.
PD: V redu.
SB: Pokličem te jutri, ko se vrnem, veš?
PD: Velik poljub tudi tebi.
SB: Ciao.
PD: Ciao.
PD: V redu, enega velikega 'ljučka tudi tebi.
SB: Živjo, ljubica.
ŽENSKI GLAS: Živjo. 'ljubčka.


***

Silvio rides again... (1)

Berlusconi namreč.
In to v Putinovi postelji.
Ahem.

Najbrž že veste, da je ob koncu junija dekle na poziv Patrizia d'Addario izročila sodišču magnetofonske trakove, na katerih so posneti njeni pogovori z Berlusconijem.
Zdaj so trakovi prišli v javnost.
In iz njih iz je razvidno, da se nista ravno (samo) za roke držala. Oziroma če sta se, sta za to potrebovala veliko moči, prho - in "Putinovo" posteljo.

Tu zadeve ne bomo komentirali - še manj vpletenih ljudi.
Ker pa vemo, da nekatere hudo firbec matra in jim mogoče že primanjkuje lahkega poletnega branja, smo vam pripravili eksluzivni zgodnji prevod prepisov, objavljenih na spletni strani časopisa L'Espresso, na kateri lahko poslušate tudi audio posnetek.

Berlusconi je naveden kot SB, Patrizia d'Addario pa kot PD.



PRVI POSNETEK
Patrizia d'Addario vstopa v Berlusconijevo palačo Grazioli. Moškega spremljevalca sprašuje, kako naj se obnaša do SB.

MOŠKI: [...] sem zadaj.
PD: A bomo zdaj najprej večerjali ali kaj? In kdaj potem, recimo ob kakšni uri ... ponavadi ...
MOŠKI: To pa ne bi vedel ... zato ker ... vem, da zna biti predsednik malo vesel, pa kakšno zapoje, pove kakšen štos ...
PD: A tudi mi lahko pojemo?
MOŠKI: No ja, še kaj več ... ampak ... ni problem.

KONEC PRVEGA PREPISA



DRUGI POSNETEK
Berlusconi se na zabavi sreča z dekleti (na poziv). Smeh, šale, zabava se začne.


NEZNAN MOŠKI GLAS: Clarissa ...
SB: Živjo, kako, vse v redu?
DEKLE: Ja, absolutno.
SB: Pozdravljena.
PD: Alessia ...
SB: O, kako luštne ... čestitam.
PD: Hvala.
DEKLE: Vse v črnem!
SB: Aaaa!
MOŠKI: Vse v črnem!
VEČ DEKLET: Vse v črnem!
SB: Tudi to sem mislil ... za našo predstavo sem naročil 22 kostumov, saj veš, tisti kostumi ... narejeni so.
MOŠKI: Si kaj pozabil(a)?
(Spol ni razviden.)
SB: Kaj pa ti... od kod pa si?
PD: Iz Milana. (Ampak trenutno živim v Bariju.)
SB: S čim pa se ukvarjaš?
PD: Z neko nepremičninsko zadevo [...] ne gre preveč dobro, ker sem sama, tako da je malo težko.

KONEC DRUGEGA PREPISA


TRETJI POSNETEK
Palazzo Grazioli, dva tedna pozneje, 4. november 2008.

SB: Tale [knjiga] ? Jaz sem jo oblikoval.
PD: Zelo lepo si jo naredil.
SB: Si jo prejšnjič imela?
PD: Ja.
SB: Si bila prejšnjič že?
PD: Ja.
SB: [...] Kaj pa tale? Na, vzemi.
PD: Ne, te pa ne.
SB: Ta je najlepša.
PD: Ta je prekrasna.
SB: Tole vzemi, lahko jo daš komu za darilo.
PD: Ne.
SB: Ne, zapravljanje bi bilo.
PD: A si tudi tole ti oblikoval?
SB: Tale je moja zamisel, ampak je nisem jaz oblikoval ... Samo poglej si to izdelavo, kakšna je. Prijatelj mi jo je naredil. Vse mi on naredi ... tudi jaz se grem tuširat ... me počakaš tam, v ta veliki postelji, če ti prej končaš?
PD: V kateri? V Putinovi?
SB: V Putinovi.
PS: O super ... tista z zavesami.

Sliši se glasba: najprej "Gente magnifica gente", potem "Zoccole zoccole", oboje Sal da Vinci, musical 'Scugnizzi'.



A še ne spite?
OK, nadaljujemo... Ampak jutri.
Ker nas namreč je uspavalo. ;)