"Folk je treba naučit, da so tipke na unem daljincu..."

Ko že misliš, da si videl in slišal vse, ti prileti v večer kakšna taka cvetka, da ti slabo postane...

Nocojšnja Trenja so obravnavala ogroženost človekovih vrednot, kot je razvidna iz nekega neslavnega "resničnostnega šova" na slovenski televiziji, v katerem so, sodeč po uvodnem prispevku, ravnali z dostojanstvom sodelujočih (če vprašate mene, pa tudi z dostojanstvom živali) kot svinja z mehom. (Več konkretnih podatkov si lahko najdete sami.)

Povod za oddajo pa ni bilo omenjeno ravnanje samo po sebi, temveč dejstvo, da se je uradna varuhinja človekovih pravic takšnemu ravnanju javno uprla in protestirala proti njemu. V ta namen so priredili običajno soočenje raznih javnih osebnosti, ki so izrazile svoje mnenje o ravni človekovega dostojanstva na slovenski televiziji (kar je pravzaprav enako kot v javnosti, a to je že druga snov).

Neka gospodična, ki je - tako sklepam - nekoč nastopala v omenjenem "šovu", je ekscesno ravnanje pojasnila približno takole:

"Zanima ga (najbrž režiserja, op. P.), do kam lahko gre človekova psiha..."

In je pač videl, aha, tole si še lahko privošči...

To, kar je rekla, je seveda čista resnica.

(Sicer banalna in ne posebno globokoumna, a vendarle čista.)

Kar je bilo srhljivo, je bil prostodušni, lahkomiselni ton, v katerem je to razlagala.

Do kam lahko gre človekova psiha, je pokazala že nacistična Nemčija.

(In to ni floskula.)

Nekoliko pozneje, že dolgo po koncu vojne, je to pokazal tudi znani Milgramov eksperiment z elektrošoki.

Človek bi mislil, da bo v tako civilizirani državici, kot je ljuba Slovenija, vsaj človekovo dostojanstvo - če že druga živa bitja ne - zavarovano s konsenzom javnega mnenja, da je človekova "psiha" dejansko zelo šibka in ranljiva entiteta.

Kakšna zmota!

Nocojšna Trenja so znova pokazala razsežnosti fašistoidne miselnosti, ki je sicer značilna za človeštvo na splošno (gl. spet Milgramov eksperiment) - vendar si je številčno tako šibek narod kot je slovenski ne more privoščiti brez usodne škode za svojo "dušo" in nadaljnji obstoj na ravni civilizacijsko koristnega dejavnika.

To fašistoidno moralno strahopetnost je dobro povzel en sam odlomek iz soočenja.

Gospodična Nina Osenar (ex "sanjska ženska") je omenila, da se ji je kot vegetarijanki zdelo strašno, da so v oddaji Kmetija (spet "resničnostni šov") bojda klali prašiča.

Tega pač ni težko verjeti.

In vsega spoštovanja je vredno njeno vegetarijanstvo, zlasti ker je slišati, kot da izhaja iz moralnih, etičnih (ne osebnih "zdravstvenih") razlogov.

Manj spoštovanja vredno je, da ni kratko malo sedla za računalnik ali za pisalno mizo in protestirala na instanco, ki bi se ji pač zdela najprimernejša – magari v časopise. Prav gotovo bi dosegla najmanj toliko kot z ne-delovanjem, ne...?

Tako pa je ravnala, kot je ravnalo pred njo že na milijone ljudi v krvavi zgodovini človeštva: pogledala je stran.

Ključni stavek pa je - v odziv na njeno razmišljanje - izrekel gospod Max Modic:
"Pa si obrnila stran, a ne? Pač nisi gledala!"

In nato še osrednjo maksimo, ki jedrnato zgosti vse, o čemer tule pišem:

»Večino folka je treba naučit, da so tipke na unem daljincu...«

Tako je: obrni kanal.

Obrni pogled stran.

Ne glej.

Pusti zlo, naj deluje.

Če ti ni všeč, ga pač ne glej.

In moli, da boš pod zemljo, ko bodo tvoji potomci pljuvali čez tvoje ime in se spraševali, kako si lahko bil tako strahopeten, da si v soočenju z zlom raje pogledal proč.

Ljudje se pogosto zgroženo sprašujejo, zakaj je danes svet toliko bolj nasilen kot nekoč, ko so bili sami otroci.

Ob upoštevaju raznih faktorjev, med drugim tudi subjektivnosti pogleda, je vendarle treba priznati, da »nekoč« ni bilo potrebe po razoroževanju osnovnošolcev; otroci se niso pobijali med seboj (vsekakor ne na taki ravni); samoponiževanje ljudi v obliki pornografije in ekshibicionizma v drugih »ekstremnih« pojavnih oblikah ni bilo sprejeta kulturna norma.

Kaj je vse to spremenilo?

Kdor je zmožen pogledati resnici v oči, pozna pravzrok: televizija.

Natančneje, nazorno predočanje najnižjih človeških nagibov.

Človek se uči z zgledom (pazi na to besedo: z-gled = »z gledanjem«).
In če mu nekaj, kar je bilo zanj prej nesprejemljivo, dovolj dolgo kažejo, ga bodo lastne oči - in šibkost človeka kot družabnega bitja - zapeljale v prepričanje, da je njegova moralna trdnost pravzaprav "togost", da je morda vendarle "prenapet", celo "mračnjaški" – ali pa vsaj v socialno osamo. (Še več: če človek obdrži svoje poglede, ki so v nasprotju z z-zgledi, in vztrajno vidi v teh dovolj močno zlo, utegne prevzeti celo radikalno »antisocialno-» vedenje, kot je terorizem.)

Gospod Modic in kar je njegovih somišljenikov (beseda "somišljeniki" je gotovo pretirana, saj se lahko nanaša le na ljudi, ki imajo dejansko mišljenje, ki torej mislijo) bi gotovo glasno - in s ceneno, plehko ironijo - ugovarjali slehernemu enačenju svojega svetovnega nazora s fašizmom in pripadajočo moralno strahopetnostjo.

Oni pa že ne!

Fašisti, nacisti, strahopetci itd. so namreč le tisti, ki jih je uradna zgodovina - torej beleženje davno minulih dogodkov - označila z ustrezno nalepko.

Nekdanji ljudje namreč niso bili tako razgledani kot smo mi danes. Oni se niso zavedali, da ravnajo strahopetno, ko izkazujejo svojo človeško šibko naravo, za kar bodo nekoč grdo ožigosani. To pa zato, ker niso imeli nostradamovsko daljnovidnih zgodovinarjev in Stevenov Spielbergov, da bi razvsetlili njihov srednjeveško mračni um.

Mi pa živimo danes. Za nas to ne velja.

Naše ne-gledanje je prostovoljna izbira modernega, razsvetljenega človeka.

Človeka z daljincem v roki.

"Mesto stolpnic" ali posilstvo Ljubljane

Slabega ljubimca prepoznaš po agresivni vožnji in po prehitrem ali prevelikem (po možnosti rdečem) avtu.

Povzpetnika (vulgo "hohštaplerja") prepoznaš po v oči bijočem blišču, po pavjem perju, ki mu pristaja toliko kot zajcu boben.

Kmetavza prepoznaš po tem, da kakovost meri količinsko: veliko je "bolje" kot majhno, več je bolje kot manj.
In po tem, da vedno ceni samo tisto, kar raste za tujim plotom, pa če je še tak plevel. (To je tip človeka, ki se mu celo imenitno zdi, če ne zna prav slovensko.)
In po tem, da je zanj novo samoumevno boljše kot staro.

Ljubljano prepoznaš po vsem zgoraj navedenem.

V nebo štrleče stavbe so falični simboli, pravijo antropologi in sociologi kulture...
To bi pojasnilo aspiracije župana Ljubljane in njegovega enako nedomorodnega mestnega sveta, da uniči še tisto malo ljubljanskega obzorja, kolikor ga je ostalo.

To obzorje namreč ni njegovo, ni njihovo - nikoli ni bilo, nikoli ne bo. (In si, kolikor je videti, sami tega tudi ne želijo.) Njihovih čevljev se še drži blato, njihov kompas je denarnica.

Hja, v luči teorije o falični arhitekturi bi se najnovejše "urbanistične" načrte dalo razlagati celo kot - posilstvo Ljubljane: mesta, ki te ne spusti vase (ker ne znaš najti poti do njenega srca, kolikor ga je še ostalo).


Se še nadaljuje...
Brez skrbi.

Prav vsi pa vendarle ne spimo.

Bentiš čez bedo slovenskega filma?

OK, v zadnjih nekaj letih se je majčkeno popravil (Metod Pevec itd.), ampak na splošno bi se najbrž malo kdo spontano razveselil, kadar je na sporedu film, zrasel na zelnikih naše rodne grude... Ljubitelji dobrih dialogov in netendencioznega slikanja stvarnosti gotovo ne.

No, danes mi je prišel pred oči najnovejši razpis Filmskega sklada za "sofinanciranje razvoja scenarijev" (izteče se 14. marca). Če ga bere nepoučen ali vsaj nepripravljen človek, je prvi vtis, da je razpis sam mogoče napisan v duhoviti, izvirni obliki scenarija (in to zelo črnega) za film, kakršne so nekoč Italijani samokritično snemali o blodnjakih svoje slovite birokracije...

Razpisna dokumentacija je seveda v ZIP obliki (bognedaj, da bi bila pregledno ali celo všečno dostopna v obliki HTML).
Priložiti je treba sedem "obveznih prilog", med drugim tri "izjave", potrdilo o stalnem prebivališču (?!) in... ne, raje preberite kar sami, na svoje oči (rdeče poudarjeni del):

5. izpisek iz sodnega registra oziroma registra društev oziroma evidence ustanov, ki ne sme biti starejši od šestih mesecev in s katerim se dokazuje registracija prijavitelja za opravljanje filmske in video dejavnosti. V primeru prijave fizične osebe, mora le-ta predložiti potrdilo o stalnem prebivališču, ki ne sme biti starejše od šestih mesecev.

??!

Žal nikjer ne piše, kaj je predvideno za primer , da bi dobili odličen - ali vsaj povprečno slovenski - scenarij, katerega "prijavitelj" ne bi bil "registriran za opravljanje filmske in video dejavnosti"... Kaj bi bilo, če bi recimo kak glasbenik ali bančna uslužbenka ali poštar ali študentka ali upokojena oseba iz kakega drugega "registra" dobili krasno zamisel za scenarij in bi jo tudi razvili...?

Ne, res me zanima: kaj bi bilo?

Sicer pa je očitno jasno kot na dlani, kaj se zgodi v takem primeru. Samo slovenske filme si oglej...

Pa ne samo filme.

To spominja tudi na vsakoletne tekmovalne razpise za oblikovanje toalete Miss Slovenije, v katerih je birokratska "registracija" za opravljanje "ustrezne" dejavnosti prav tako eden glavnih pogojev za udeležbo.
(Pustimo ob strani dejstvo, da bi se takega razpisa mirne duše udeležil samo Nostradamus ali pa popoln amater - tak, ki mu ni jasno ali pa se ne zmeni za dejstvo, da toalete ni mogoče kreirati brez upoštevanja konkretnih fizičnih značilnosti izbranke, torej vnaprej.)

Spominja pa tudi na enega od današnjih prispevkov sicer preverjeno bedne TV oddaje Preverjeno: tistega, v katerem se izkazalo, da birokracija te države že deset let izsiljuje in trpinči neko gospo zaradi dolga v višini okoli 500 evrov, ki ga je omenjena gospa sicer dvakratno preplačala že pred leti... Na čelu njenih preganjalcev pa sta odvetnik banke - ki mu, sodeč po prispevku, ne manjka denarja, pač pa čisto in popolnoma vse drugo v življenju - in sodišče. Sodišče Republike Slovenije.
Ali niso sodišča poklicana, da delijo pravico?

Skratka, zdaj veš, zakaj slovenski film - še več, slovenska država na vseh svojih področjih - navidez ne rodi nobenega genija...

Saj jih - ampak zaduši jih že ob rojstvu.

Avtizem da je neozdravljiv? Res?

V oddaji 24 ur so se drevi spomnili pripraviti prispevek o avtizmu.
Pustimo ob strani dejstvo, da je imel deček iz prispevka že na pogled (in ravno pogled je pomemben) sumljivo malo "tipičnih" znamenj t. i. avtizma - da o vprašanju in dokaj bornih pojasnilih, zakaj avtizma nekoč ni bilo (se mogoče spomnite kakega takšnega otroka iz svojega otroštva?), ne govorimo... Skratka, pustimo ob strani dejstvo, da se dohtarjem niti sanja ne, kaj povzroča to domnevno bolezen - če pa se jim, so raje tiho. (Že vedo, zakaj.) Marsikdo bi celo posumil, da so si jo, tako kot še marsikatero novodobno "bolezensko stanje" (ponavadi imajo kratice, da so čim težje razumljive :), izumili taki, ki bi radi služili z "zdravili" zanje...

Tiste, ki jih ta tema resno zanima, bo brez dvoma resno zanimal tudi tale prispevek (sorry, v angleščini), ki je na svetovnem spletu sicer že dolgo znan:


Kako je Max ozdravel


Tule pa je curriculum vitae njegove matere (in avtorice članka):


Amy Lansky



Razmislite.
(Sami. Brez "pomoči" takih, ki nimajo pojma - samo prazne naslove.)


Pa srečno!

Takojšnje zdravilo za Alzheimerjevo bolezen?

Držimo pesti - samo to rečem:

Science Daily


(No, pa jezike nabrušene - ker če je res, se zna zgoditi, da bodo farmacevti in njihovi vazali hitro izračunali, koliko bi izgubili s takim zdravilom... Denarja, namreč.)

Te motijo petarde?

Koga, razen retardiranih revšet, pa ne?
A žal je že malenkosten odstotek retardiranih revšet dovolj, da ustrahuje vse druge… sploh, če se jim ti pustijo.
In če zakon sploh dovoljuje metanje petard, pa čeprav “samo” v omejenem času.

Hecno pa je, da imaš najboljše orožje proti njim gotovo ves čas pri sebi - pa se morda še spomniš ne nanj…

Včeraj popoldne grem po domači ulici. Naproti mi prihaja soseda, starejša gospa. (Kar je sicer nepomembno, a naj bo - za nazoren opis…)
Tedaj se razleže nekaj glasnih pokov. Ulica zasmrdi po žveplu. Gospa se vidno zdrzne, ustavi in začne glasno negodovati nekam v svoj rokav… Ko pridem bliže, vidim, da govori v svoj mobilni telefon. Nekomu, najbrž sinu ali snahi - obenem pa, to vidim po pogledu, tudi že meni - razjarjeno vpije, da se “niti normalno pogovarjati ne da”. Kaj to - niti na cesto si ne upa več! To zadnje reče že meni. Ustavim se, ker je navsezadnje edino olikano, da tudi njej omogočim, da si privošči kratko “salvo”, pa čeprav sem tako rekoč “tramvaj komanda”…
V tistem spet glasno poči.
“Ti mulc! Baraba!” ogorčeno zavpije gospa. Ozrem se. Par pobov se smeje. Ni jim težko brati misli: “Kva mi pa more, ta stara!”

Obrnem se k njej in ji, že bolj z gesto kot z besedami, rečem: “Mi dovolite, gospa? Samo za trenutek, prosim,” in ji obenem že nežno izvijem telefonček iz roke. Osuplo me gleda. “A boste policijo poklicali? Saj jih ne bo več, barab, ko bodo prišli. ČE bodo sploh prišli… Saj jih nikoli ni!”
A jaz medtem že brskam po komandni plošči njenega telefonina… Aha! Kamera - video - nočno snemanje… ne, to še ne bo potrebno… Pritisnem na SNEMAJ - in snemam… “Se ti zdaj še zdi tako smešno?” s privoščljivo nežnim glasom pobaram mulca, ki se je prej hehetal. Eden začne kleti, drugi - zelo mladi so še, ni kaj - kratko malo poberejo pete in se skrijejo v prvo stopnišče.

Ampak moja sadistična lovska žilica - ki se resda sproži samo v bran pravice, reda, miru in kar je še takih vrlin - mi ne da miru. Odpravim se za njimi, do vrat. Namenoma jih ne odprem, ampak samo skozi zaprta vrata predvajam posnetek - salva je izredno razločno slišna, tudi oni so lepo vidni, pa čas je natančno zabeležen - potem pa jim rečem, še vedno ljubkujoče in še vedno privoščljivo: “Kar je posneto, je že posneto. Ne da se odsneti. In zdaj bo šlo lepo po elektronski pošti na policijo… Srečno, fantje.”
Čista tišina, le nekakšno podrsavanje z nogami ali prerivanje.

Vrnem se h gospej.
“Izvolite, gospa. To lahko zdaj pošljete na elektronski naslov policije - ali pa izbrišete. Kakor vam je drago.”

Sledil je sicer še krajši pogovor, v katerem je gospa hvalila mojo “prebrisanost” in celo moje tehnične vrline - pri tem, da so omenjene tehnične vrline vgrajene že skoraj v vsak mobilni telefon. Samo uporabiti jih je treba.
Pa ni težko, veste.

A to je že druga zgodba.

Najstarejša lepotica Evrope

Ni in nikoli ni bila miss - kvečjemu lass.

Ime pa ji je Fortingall Yew.
(Po angleško, namreč.
A saj je navsezadnje doma v angleško govorečih krajih.)

Lepo zveni, ne?

Jo poznaš?
Ne?

Pa bi bilo dobro, če bi jo.
(Sicer pa jo vsak hip tudi boš. :))

Verjetno najstarejše živo bitje v vsej stari Evropi je.


Tule je njen portret:





Po poklicu je tisa (to namreč pomeni “yew”), Fortingall pa je ime vasi na Škotskem, kjer se je rodila pred približno 5000 (pet tisoč) leti in kjer še danes živi.

Več o njej lahko prebereš (v angleščini) tule.

Še bolj zanimiv pa je tale članek (sicer iz Telegrapha, a za silo bo že), s skrajno predvidljivim, a vendarle dobrim naslovom:


“The Roots of a Nation”

Korenine naroda


Pa tule je zelo zanimiv članek iz istega vira (še vedno v angleščini):

Iskanje dreves s pomočjo 200 let starih zemljevidov



Prmej, kakšno srečo imajo Britanci, da so pri njih drevesa rasla že pred 5000 leti!


Ni kaj - hudo je, če si “mlad narod”.
Posebno če si stare korenine požagal, novih pa kar ni in ni…

Ali slovenska javnost razvija dušo?

Tisti, ki kdaj pogledamo “ven”, v tujino, smo že vajeni množičnih izrazov ljudske solidarnosti ob medijsko dovolj razglašenih tragedijah neznancev (zlasti, kadar gre za otroke ali kaka druga nemočna bitja) in celo - zakaj ne? - divjega, pristnega ogorčenja nad tistimi, ki so tragedijo zakrivili.

Ni treba, da so nam (in nam osebno res niso) posebno pri srcu medvedki, igrače in drugi simbolni predmeti, ki jih poleg cvetja neznanci prinašajo na kraj tragedije v znamenje svoje solidarnosti.

Nič bolj nam niso všeč plastične nagrobne sveče na krajih prometnih nesreč, kar je menda slovenska posebnost (pa ne ravno najprikupnejša); morbidne so, pa še motijo zbranost voznikov. Še manj všečno pa je prav dejstvo, da se tovrstni vizualni pomniki praviloma (torej ne vedno, a ponavadi) kopičijo zgolj na prizoriščih prometnih nesreč.

Zato pa smo nekateri tembolj presenečeni nad morjem sveč pred NAMO v Ljubljani. Dogodek, ki ga obeležujejo, ni bil prometna nesreča, niti “nesreča” ne, temveč brezdušen uboj, ki meji že na umor. In osebno me tako množičen in odločen izraz ogorčenja ne samo preseneča, temveč tudi zelo veseli - tembolj, ker ga spremlja še veliko pomembnejše (ne)dejanje: bojkot lokala. Tako je prav; to je sporočilo, ki kaže, da tudi v naši družbi nemara ne prevladuje zgolj osebni, strogo materialni interes. Da je človek tudi pri nas še živ.

In vendar se sprašujem… Sprašujem se, kako to, da se ne spominjam takšnih prizorov - morja sveč, ogorčenih mimoidočih - v zvezi z ubogim brezdomcem iz Šoštanja, ki ga niso le zverinsko pretepli do smrti, temveč pred tem še mučili. Nikogar ni bilo, ki bi se ga usmilil ob njegovi zadnji uri; ki bi ga vzel v bran, njega, ki je bil najbrž vse življenje tako ali drugače sam; njega, ki je bil nekoč tudi sam novorojenček, otrok neke matere, nebogljeno upanje in prihodnost. In ko je umrl, enako nebogljen, v mukah in grozi - grozi svoje popolne samosti spričo brezna nečloveškosti okoli njega - sta njegovo ime in javni status - “brezdomec” - postala le statistika, snov za TV prispevek ali dva.

Za njim se ni zgrnilo morje luči prižganih sveč. Nobenega ministra niso obtoževali za njegovo smrt. Nobenih množičnih izrazov javnega ogorčenja ni bilo.

Ali pa se motim?

Kje so bile javne manifestacije srda, kje so bili “medvedki” (pa magari v obliki morbidnih sveč) ob nerazumljivo grozovitem življenju, zlorabljanju in smrti malega dečka Arnesa?
Ne spomnim se jih.

Se jih ti?
Se sploh spomniš, kdo je bil?

Kje sta njegova starša? Kaj počneta?
Ker sta imela srečo, da sta živela v Sloveniji, pravno-zakonskem raju za kriminalce in mučitelje vseh vrst, kjer za človeško življenje dobiš kako leto dni zapora (za živalsko pa še to ne), si lahko predstavljam, da mirno živita naprej in ju sosedi celo pozdravljajo.
So ju nemara pozdravljali celo še takrat?

Morda pa se mi je o vsem tem le sanjalo…?
Morda živim v deželi, kjer takšnih grozodejstev sploh ni, zato pa tudi ne potrebujemo javnega srda in eksemplaričnih zakonov?
Morda se jutri zbudim in ko grem mimo NAME, zagledam morje sveč in pomislim, kako tragična je ta zgodba - in kako srečni smo lahko, da se je surovo izživljanje nad nemočnim bitjem tokrat v Sloveniji zgodilo prvič. Pa najbrž tudi zadnjič. V deželi, ki izraža tako živo in strastno solidarnost do tujega življenja, se namreč kaj takega ne more več zgoditi.

Kaj vse zmore mozeg - če le hočeš

Če poznaš koga, ki je tako ali drugače (od rojstva ali po poškodbi) umsko oz. možgansko (nevrološko) “prizadet”, nujno poskrbi, da sam in tisti okoli njega dobijo v roke in temeljito preberejo tole:

http://tinyurl.com/28pn7w

Kdor ne zna angleško, naj se nauči.
Ali pa počaka na morebiten prevod.
(Prva možnost je boljša.)

Predvsem pa poskrbi, da jasno in glasno pošlje naše dohtarje tja, kamor si zaslužijo…
Življenje je eno samo.
Če ga prepuščaš njim, se ne čudi, če je bedno.

Luciano

“V življenju sem imel vse, prav vse.
Če mi bo zdaj vse odvzeto, si bova z Bogom bot.”

HVALEŽNOST.
Življenje, preživeto v hvaležnosti, je vredno dve, tri, deset, sto življenj - toliko, kolikor je trenutkov ozaveščene radosti.
Radost je namreč hvaležnost. In obratno.

Življenje tistih, ki živijo brez hvaležnosti, je zapravljeno, zamujena priložnost.
Tudi če imajo “vse”, dejansko nimajo ničesar.

Hvaležnost pozlati vsak trenutek in ga iztrga minljivosti.
Ovekoveči ga.
Iz njega naredi seme, iz katerega vzklijejo prihodnje radosti.

Ciao, Luciano. Ci vediamo.
In poj, kot še nikoli. :)

Kruti bogovi slovenskih cest (in železnic)

Saj smo vedeli, da bo prej ali slej prišlo do tega: da se bodo poleg cest, ki že tradicionalno “zahtevajo krvni davek” (izrecno citiramo naše javne medije), zganili tudi hudi duhovi železnic.

Kdo natanko zna prisluhniti njihovim glasovom in celo razvozlavati konkretne zahteve tega oraklja, ni popolnoma jasno. Očitno pa je, da hudobni bog ali boginja, ki vlada določenemu železniškemu prehodu, tokrat zahteva glavo kakega ministra, če že ne še kaj višjega.

Ja… Minister je kriv. Kaj pa drugega.
 

Tudi lokomotiva nemara ni brez greha. Pa na avto ne pozabimo. Vendar se iz pločevine ne cedi kri, zato za železniške bogove nista zanimiva.

Tisti, ki so bili v avtu in katerih kri je taisti prehod že “terjal”, seveda niso ničesar krivi. O mrtvih nič slabega.
MOGOČE, kdo ve, so bili sicer za živega med tistimi premnogimi Slovenci, ki (kot kažejo empirične izkušnje in teta Statistika) kratko malo niso, vsaj ne vedno, psihofizično najbolj usposobljeni za upravljanje vozil po javnih, obljudenih cestah...
 

A gorje tistemu, ki bi si upal to izreči!
Že samo namig na to je dovolj, da se krvoločni bog železnice razjezi in zahteva še dodatno glavo.

Naj nas taisti bogovi in boginje varujejo, če nam spet pride kdaj pred vrata kaka bolj otipljiva nevarnost…

Adolescentni animisti, kakršni so - sodeč po javnih medijih, v katerih je redno govor o “krvnem davku”, ki da ga “terjajo” ceste in drugi neživi predmeti - naši ljubi rojaki, namreč ne znajo in morda niti ne želijo prevzeti odgovornosti zase in za svoja dejanja.
Mamica jim mora obrisati ritko, očka jih mora varovati pred “zunanjo nevarnostjo”.
In zelo radi se grejo odrasle. A če jim kak odrasel (= država, domača ali tuja) karkoli očita, se začnejo kujati in tuliti o krivici. Kajti vedno so krivi drugi.
(Zato pa je bilo tako udobno in prijetno živeti v časih diktature, ne? Za vsako figo se imaš lahko za “upornika”, misliti in prevzeti odgovornost pa ti vendarle ni treba…)

 

Najstniki, pač.
Materialistični, zato pa tudi animistični najstniki.

Ja, taki res potrebujejo bogove.
V množini.
Čim več, tem bolje.

Za kurjim dvorom desno ALI Ljubljanske kmetske slike

V PRID IN PODUK BODOČIM RODOVOM


Na vzhodni strani Celovške ceste - tako imenovane, ker je nekoč vodila v Celovec (danes večino konjičev pelje do precej priročnejših pašnikov) - v neposredni bližini priljubljenega krmišča, znanega kot McDonald’s, raste nov arhitekturni in kulturni spomenik. (Če si obetate ironijo, se bridko motite.)

Za futuristične skice, opremljene z majcenimi, nevsilijivimi, diskretno, kot se za mesto spodobi sfriziranimi generičnimi platanicami, ki simbolizirajo (samo to in nič drugega) prihajajoče »zelenje« (kjer so bile prej same gmajne), se nekateri že zdavnaj ne menimo več.

Pač pa je mojo malenkost usekal (no, skoraj) heksenšus ob pogledu na ime prihajajoče urbanistične zelenjadi:

“CELOVŠKI DVORI”

Celovški dvori… ???
Malodane rebus, malodane razveseljivo razvedrilo, če človek ne bi iz izkušenj slutil, da bo rešitev – ne glede na miselne vijuge, ki peljejo do nje – prav tako po kopitu ljubljanske vlade kot so po njenem kopitu (enem samem, pa še ožuli te) lego-soseske, narisane na urbanističnih načrtih…

Naj vas ne zavede naivna misel, da se ime nanaša na Celovško cesto. Iz »Celovške ceste« je namreč v slovenščini nemogoče izpeljati nadaljnje pridevnike. Če bi bili mišljeni kaki »dvori« ob Celovški cesti, bi se morali v okorni, kmetavzarski slovenščini, ki jo pa v njeni prvotni, zastareli obliki itak že malokdo obvlada, imenovati – »dvori ob Celovški cesti«. Sorry. Tako pač je.

Skratka, »celovški« je pridevnik, ki se nanaša na danes (in že zelo dolgo) avstrijsko mesto Celovec. Pred stoletji je bil razmeroma pomembno mesto, trgovski kraj; dvora pa menda ni imel. Nikoli. »Celovški« dvor ni bil v Celovcu – na Dunaju je bil. Tako kot ljubljanski - pa mariborski, beljaški, zagrebški, bratislavski… Okej, glavno da se zastopimo.

In če bi ga Celovec že imel (dvor namreč), bi moral imeti ta dvor – vsaj po logiki najobičajnejšega, najžlahtnejšega lokalpatriotizma, kakršnega se ne sramujejo nikjer drugje v svetu – hudo pomembne zasluge ali vsaj kak otipljiv kulturnozgodovinski pomen za ljubljansko ali vsaj šišensko zgodovino, da bi po njem poimenovali lokacijo v Ljubljani, konkretno v Šiški.

(Tako kot nekoč bavarski dvor, namreč dvor kneževine Bavarske, s katerega je bila doma avstrijska cesarica Elizabeta, née Wittelsbach. V čast njenega prihoda v mesto kot mladoporočena soproga Franca Jožefa so tako poimenovali ljubljansko krčmo “Pri bavarskem dvoru”. Kje je stala, lahko ugibate.)

Je torej mogoče, da se ime res nanaša na… hm, Celovško cesto? Okej, torej ne bodimo dlakocepski, pustimo slovenš’no milo in se raje posvetimo vznemirljivemu odkritju, ki ga obeta naslov. Kolikor je doslej znano, so namreč bile še pred nekaj leti, kaj šele v času »dvorov«, na omenjenem kraju same gmajne.

Pred očmi se mi zaiskri nepojmljiva, surrealistična predstava mavrično sijočih lestencev, ki se majejo v vetriču, krav, ki plešejo po lepi modri Donavi, podobno kot v filmu Pastir Kostja iz herojskih časov sovjetske kinematografije…
In dvorjani…
Šele ko z dvorišča McDonald's prešerno, že kar pišmevuhovsko pricvili na Celovško glasna – za spalno in nasploh človeško naselje veliko preglasna – kovinska mrcina, me prešine misel, da ima avtor imena nove »soseske« nemara tanjši posluh za slovenščino kot bi si mislili na prvi pogled.

»Dvor«… Jasno: dvor. Dvor! Po staroljubljansko tudi Hof. Dvorišče!
V tem oziru ločimo več vrst dvorov; najbolj znan (ni pa edini) je kurji dvor…

»JA! Pa res - kurji dvor!« zatuli A. zraven mene. »Lej: Chicken McNugget!!«

O marička! Čutim, kako me obliva kurja polt. To je pa naravnost presunljivo… Kar milo se mi stori, ko pomislim, da je avtor ali avtorica imena izbiral(a) tako skrbno, s tolikim posluhom za tradicijo specifičnega okolja, in sram me je svoje nejevere v čut ljubljanskih urbanistov za upoštevanje ledinskih imen, kot se spodobi in kot je v omikanem svetu tudi običaj.
Čeprav… No… Roko na srce, ime najbrž ni ravno ledinsko, a je dovolj blizu principu. In navsezadnje tudi namen nekaj šteje. Mogoče ta kraj sploh ni imel prvotnega ledinskega imena; ali pa je bilo kaj bolj banalnega, neprimernega za mestno okolje… Kdo bi vedel. No - zgodovinarji bi vedeli; navsezadnje oni hranijo knjige s takimi zapisi. Pa etnologi tudi. Pravzaprav vsak, ki se resno zanima za zgodovino kraja.

Vsekakor je poskus posodobljene rabe ledinskih ali »domačih« imen zelo pohvalna (čeprav že močno post-postmoderna) zamisel. Namesto starega ledinskega imena so v duhu globalizacije poimensko počastili najboljš… najbližjega soseda. Zakaj pa ne? Tudi to je še vedno v duhu principa kmečke “vzajemne pomoči”, o kateri pišejo etnologi.

Ne morem si kaj: že čutim, kako mi povrnjena vera v klenost in trdoživost starodavne ljubljanske identitete sili v oči solze samosramovanja in hvaležnosti…

Kako lepo bi bilo končati ta zapis z besedami: in potem se zbudim...
Zbudim se in z globokim olajšanjem ugotovim, da mi je prizanešeno z rebusi o ljubljanski identiteti, ker zgoraj omenjene table v resnici sploh ni – prav tako ne bodočega naselja z imenom »Celovški dvori«.

Pa je. Obstaja. Tako kot obstaja Bežigrajski in še marsikateri »dvor«; in kot je pri nas že vsaka tretja pekarna »grajska« (pa čeprav so grad, tudi če je kdaj bil, vrli »peki« že zdavnaj razstavili na kose ali vsaj temeljito onečedili).
Dokler bodo na svetu kmetavzi* - in v Ljubljani je njihova demografska gostota posebno opazna – bodo obstajali tudi »dvori«. Pa tudi razne »grajske« in »kapiteljske« pritikline, »propileje«™ - sčasoma, kdove, nemara celo “prigrajski”, “zagrajski”, “podgrajski” wellnessi, fitnessi in jacuzziji…

Po grajskih dvoranah plešejo, tako kot v Pastirju Kostji, samo krave, ki ne poznajo pašnika in ne marajo ogledal. A tudi krava brez pašnika in brez ogledala je še vedno krava. To je vedel že Ezop, suženj svobodnega duha.

Aha! Torej je tisto o »arhitekturnem in kulturnem spomeniku« iz uvoda vendarle bilo ironija?

Ne, ni bilo ironija.
Spomenik pomeni trajno in vidno znamenje, ki naj prihodnje rodove spominja na nekaj: na neko obdobje, na ustroj kulture, na vrednote in omiko nekega obdobja. Da niso vsi spomini samoumevno lepi, pa vsak od nas dobro ve iz lastne izkušnje.

Spomin je lahko tudi opomin.

To spomeniško nalogo so »Celovški dvori« - kar je redek dosežek - uresničili, še preden so bili sploh sezidani.

A mogoče, kdove, se bo nekje v večnosti elektronskega zagrobja ohranilo tudi tole sporočilo - kot “spomenik”, kot pomnik, da vendarle nismo bili prav vsi Slovenci prodani, brezdušni ali vsaj prismojeni kmetavzi. Da niti v časih “zgodbe o uspehu” vendarle nismo vsi do zadnjega imeli možganov deponiranih v banki.**


* Za besedo »kmetavz« se ne bomo nikomur opravičevali. Tisti, na katere se nanaša, se v njej tako ali tako ne bodo prepoznali. Nikoli in nikdar. Tovrstna slepota je namreč jedro kmetavzove identitete.

** Gl. E. Kaestner, Emil in detektivi (tam nekje proti začetku).

Kdor dopušča zlo, je sokriv

Najmanj sokriv.
V resnici je namreč mogoče, da se tisti, ki neposredno povzroča krivico in zlo ali ravna narobe, tega ne zaveda.

Kdor pa vidi krivico, zlo ali napačno ravnanje, pa nič ne naredi - tudi če se mu “trga srce” (fuj!) - je kriv, sokriv, stokrat kriv.

To je vse za danes.
In ni tako malo.

Nebo nad Ljubljano

Naklonjen, a zelo resen nasvet Anthonyju Tomažinu, novemu lastniku zgornjih nadstropij Nebotičnika:

Pusti kavarno, kakršna je bila.

Zavedaj se, da so stavbo gradili in opremljali ljudje, ki se niso spoznali le na svojo stroko, temveč so se spoznali na ljubljansko dušo.

(Da, takrat je namreč Ljubljana še imela dušo.)

Če ti gre samo za denar, boš brez težav našel priložnosti vseokrog sebe; Nebotičnik pa raje pusti pri miru.

Če pa nameravaš spoštovati delo Šubica & Co., in kar je še pomembneje, dušo stare, že skoraj izumrle Ljubljane, bodi prisrčno dobrodošel.

Je "trpeča mati" mit? Res?

»Preverjeno« je spet pihnilo milni mehur posebne sorte…

Novinarka poroča o poporodni smrtnosti, mimogrede pa vplete še anestezijo in »pravico do nebolečega poroda« - kar utemelji z naslednjim stavkom:

»Mit Cankarjeve trpeče matere je po mojem že preživel«.

Pustimo zaenkrat ob strani temeljno novinarsko pravilo, da osebno mnenje nima kaj iskati v poročilu - pa tudi ne ravno nepomembno malenkost, da bolečine Neže Pivk, bolj znane kot Cankarjeva mati, vsaj sodeč po zapisih njenega sina (ki je napisal tudi še kaj drugega kot tiste dve ali tri »črtice« v šolskih berilih) niso imele kaj dosti opraviti s porodnimi krči.

Ne moremo in ne smemo pa mimo dveh bistvenih ugovorov na zgoraj navedeni stavek.

Trpeča mati, draga novinarka, ni »mit«. Vsakdanje in neizogibno dejstvo je. Materino srce je ranjeno stokrat na dan, vsak dan.

In ker ni mit, trpljenje matere ni »preživelo«. Nikoli ne bo »preživeto«. Niti mati-partija ni in ne bi mogla izkoreniniti trpljenja (in veselja), ki ga prinaša materinstvo v svetu, kakršnega poznamo.

In niti ni treba biti mati, da bi to vedeli.

Letališče "Nemo propheta in patria"

Jože Pučnik je bil, vsaj sodeč po njegovih dejanjih in besedah, velik človek.

Velik človek, ki se mu je zgodila velikanska krivica.

(Ne edinemu, a ta hip govorimo pač o njem.)
O njegovem pomenu za osamosvojitev Slovenije ni treba niti razpravljati.

Ali si torej zaslužni Pučnik “zasluži”, da bi se ljubljansko letališče imenovalo po njem?
 

Ne.
 

Letališče je namreč (za domačine, in ti ga poimenujejo, ne pa prihajajoči) kraj – in simbol - odhoda.

A niso vsi odhodi veseli.

Jože Pučnik je vedel, kako je, če moraš oditi iz rodne dežele, ki jo ljubiš - KER jo ljubiš.

Spomenikov - takih, bronastih, stoječih sredi trgov - pravi junaki ne potrebujejo. Potrebujejo jih tisti, čigar ime bi brez zunanjih obeležij preživelo samo v spominu njihovih potomcev, če so jih imeli - ali pa še tam ne.

Res pa je, da obstajajo narodi, katerih spomin je zelo kratek. In kratka je njihova hvaležnost. Taki narodi nemara res potrebujejo pomnike, da vsaj nevede, nehote - z golim jezikom - počastijo spomin na njih, ki so žrtvovali svoje udobje in pogosto svoje življenje v prid skupnega dobrega, resnice, civilizacijskih načel, ki presegajo debeloritno ozkogledost.

Naj se po Pučniku poimenuje kak kraj, na katerem se vsak dan shaja veliko ljudi, zlasti mladih. Naj se po njem poimenuje, če že nič drugega, kak Trg OF (saj gre lahko kam drugam), kak Trg oktobrske revolucije (ki ne potrebuje posebnega spomina, saj se je s krvjo za vedno zarezala v uničena življenja milijonov)… Ali kaka pomembna stavba. Nekaj, kar simbolizira slovenstvo in svobodo.

Letališče - saj, srečni smo lahko že zaradi tega, da se bo po… koliko letih? vsaj nehalo imenovati “aerodrom” (zakaj ga niso poimenovali “aero-drUm”, če smo že pri tem…? Ali “zrakodrum”, da bi bila ilirjanščina dosledno spoštovana?) - pa naj se poimenuje po katerem od premnogih Slovencev in Slovenk, ki so odšli v svet (in mu celo dajali, ne jemali).

Tu je seznam primernejših kandidatov:

- Herman Potočnik

- Ignac Knoblehar (ga ne poznaš, kaj?)

- Friderik Irenej Baraga

- Alma Karlin

- Jožef Plečnik (alias Tvoja dela so tvoj spomin)

Če katerega od teh imen, ne poznaš - ali pa ga, a se ti ne zdi “vredno” letališča - je to le dodaten dokaz, da to ime še kako potrebuje javno počastitev.

Ali pa pustimo letališče kratko malo brez imena.
Kot so “brezimni” premnogi pravi junaki in junakinje slovenske zgodovine.

P.S. izza šanka: ali kdo ve, se po Josefu Simčiku imenuje vsaj kaka gasa v Mariboru?

Zgodba o klopici

Resnična zgodba

Pred nekim starim blokom v eni od ljubljanskih četrti je bila nekoč klop.
Nič posebnega ni bila: stara klop pod staro vrbo, zdrsana od vseh zadnjic (in nog, priznajmo), ki so se skozi leta in desetletja zvrstila na njej. Ljudje, otroci in odrasli in tisti vmes (ampak redko skupaj) so namreč radi posedali na njej. Ob toplih pomladnih in poletnih in jesenskih večerih je bilo kramljanje (ali zviranje) na klopici pod vrbo takšna sreča, da se je niso niti zavedali, kaj šele priznali. Kdo pa bi hotel priznati, da je prezadovoljen s tako malim, če so na svetu Maldivi in Havaji? In kadar so jo pozimi – tako, mimogrede, na poti v trgovino ali iz nje – ošinili z očesom, že brez starega lesovja (spravili so ga čez zimo), golo med ogoljenimi tankimi vejami stare vrbe, jih je za kratek hip spomnila, da ne mine samo lepo – da tudi puščoba in mraz ne trajata večno.

Okrog klopice in vrbe je rasla trava. Navadna trava – ne angleška, slovenska. Trava pač. Zelena, ponavadi malo preveč pokošena, da bi bila slikovita ali vsaj koristna; a kljub temu se je v njej še našel kak trpotec za ožuljeno stopalo, kaka marjetica, da jo je človek mrcvaril med prsti, medtem ko se je pomenkoval o prihodnjem »dopustu«; tudi cikorija je vsako leto znova in znova poganjala – mali, zaprašeni obcestni čudež modrine.
Pred klopico je bilo celo takšne trave malo; brž ko je pognala, so jo namreč pregnala ravnodušna stopala domačinov, ki so se odpravljali na prva letna romanja do klopice pred blokom.

A, smešno: klopice nikoli ni nihče omenjal. Niti kadar so šli posedat nanjo. »Greva malo dol posedet?« je vprašal sosed soseda. Pa sta šla in posedela. O klopici niti besede.

Potem pa se je nekega dne priselila v eno od stopnišč bloka nova, še neznana družina. Najbrž so bili v redu ljudje, kdo bi vedel. (Kdo pa ve o svojih sosedih, kakšni so zares?) Prav gotovo niso bili videti nič drugačni od drugih. Z eno samo izjemo: ženska v tej družini, ki se sicer nikoli ni kaj dosti pogovarjala z novimi sosedi (a je bila gotovo prijazna), je bila zelo delovna, prizadevna. Pridna - tako so rekli sosedje. ‘Tako pridna je.’ Ta ženska je namreč hodila v službo, ob popoldnevih pa je menda obdelovala »vrtiček« nekje na Ljubljanskem polju; in pri njih doma je menda vse kar sijalo od snažnosti.

Potem, kakih deset mesecev po priselitvi, pa je gospa poprijela za delo tudi pred blokom. Nekega jutra, zgodaj spomladi, so se ob robu zelenice pred blokom pojavile zaplate razkopane zemlje, ki so se kmalu izkazale za cvetlične gredice. Ko se je še malo bolj segrelo, so sosedje lahko videli gospo tudi proti večeru, kako z velikimi vrtnarskimi rokavicami koplje, presaja, pleve, zasaja, tepta prst. V bližini stare vrbe je pognal šop japonskega šaša, lepo obdan s prodniki.

A to še ni bilo vse. Nekega dne se je začelo pojavljati tudi kamenje. Nekaj dni pozneje so lahko sosedje, nekaj jih je bilo celo iz sosednjih ulic (na poti v trgovino ali do garaž), že z občudovanjem opazovali mali skalnjak, ki ga je postavila gospa. Po njem in ob njem je posadila turške nageljčke in drugo drobno cvetje, nekaj zimzelenih rastlin… »A bo encijan tudi?« je vprašala neka soseda.
Tudi.
Vrbove mačice so imele toliko občudovalcev kot nikoli prej v zgodovini stare vrbe. Prej jih namreč nihče ni opazil. (Nihče, razen otrok in tega ali onega okoliškega posebneža.) Zdaj, skromno stoje ob strani, kot nepovabljen in nevsiljiv pogrebec na sedmini, pa je bila tudi stara vrba deležna nekaj več pogledov, pa čeprav le zato, ker je bila tako lepo »ozadje« za slapove barvitega cvetja na malih skalnjakih in slikovite šope japonskega šaša.

Svetloba dni pa je rasla in rasla, polnosti naproti. Pred bloki, kjer so imeli španski bezeg, je že sijalo v vijoličnih odtenkih in omamno dehtelo. Nežni šipkovi cvetvi so se razcveteli in obleteli. V zraku je dišalo po lipovem cvetju, prihajal je čas cvetočih katalp; bližalo se je poletje. Pred blokom s staro vrbo so odcveteli tulipani in narcise – a kdo bi jih pogrešal, ko pa so se na gredicah, obrobljenih s pisanimi prodniki, že razcvetali rožnati drobni nageljčki in druga pisana drobnjava, ki ji večina sosedov niti imena ni vedela?

Tedaj je gospa pridnih rok dokončala svoje delo. Neko popoldne so jo sosedje lahko videli sklonjeno, kleče, z velikimi rokavicami na rokah, med vejami stare vrbe. Ob njej je bila manjša samokolnica. Kaj natanko je gospa počela, niso videli, lahko pa bi si mislili, da bo zelenica pred blokom spet bogatejša za kak nenadejan okras narave. A si niso mislili. Zelenica je zelenica, ljubo doma, kdor ga ima, in tako naprej.

Nekateri sosedje, ki so šli naslednjega dne mimo stare vrbe v trgovino ali do garaž, so opazili, da na kraju pred klopico, kjer je bila nekoč neugledna zaplata prsti, peska in trave, zdrsane od najmanj treh generacij stopal, sije prekrasen »predpražnik« iz prodnikov – tistih, ki so jih stari imenovali ‘mačje glavice’. Kje jih je gospa dobila, niso niti vprašali, bili pa so prelepi: v najmanj treh barvah – belkasti, rjavkasti, sivkasti – in urejeni v vzorec, kolikor ga je narava dopustila. Njihove čedne, zaobljene glavice so kar vabile bosa stopala; ko pa jih je zmočil dež, so se zableščali, da jih je bilo veselje pogledati.
Samo še travo je bilo treba še vdrugo pokositi. In res so jo. Ne gospa; vsaj s tem so ji prizanesli, saj je navsezadnje postorila že več kot dovolj.

Tisto poletje je bila trava sveža, zelena, kratka. Gredice, obrobljene s prodniki, so se bohotile v zelenju in drobnem cvetju. Dolge vrbove veje so se od časa do časa komaj zaznavno zazibale v vetru. V njihovi senci so lepi kamni, mehko zaobljeni od tisočletnih voda, risali podobo človeške pridnosti in redu. Korak od njih je samevalo cementno ogrodje klopice. Staro lesovje je najbrž ostalo v kleti; mogoče ga je kdo pokuril. Vsekakor ga niso nikoli več namestili na ogrodje. Na stari klopici pod vrbo ni nikoli nihče več posedal.

Zahtevaj tožbo v imenu ČLOVEČNOSTI !

Prva objava: sreda, 6. junij 2007

http://tinyurl.com/2eqshr

Danes popoldne je meni draga oseba, najbrž po pomoti, pritisnila na daljinca in na TV zaslonu se je nenadoma prikazal prizor, ki je bil na prvi pogled vse prej kot zanimiv: tip v beli halji, v ozadju nekakšne stalaže, amaterska TV novinarka in podobno. Skratka, slovenska TV klasika... 

Govorili so o o nekakšni brezplačni ambulanti (najbrž tisti v Ljubljani). Glede na duhamornost teme se je moja roka že nehote stegovala po daljincu, ko zaslišim besede (parafraziram):

“… hodil je od zdravnika do zdravnika… Tukaj, na ustnicah… Imel je veliko bulo… izkazalo se je, da je rak na ustnicah. A to očitno ni bilo dovolj, da bi ga kateri koli od mojih kolegov sprejel… Operirali smo ga, obsevali… in zdaj je… zdaj je tik pred zdajci… Da bo umrl.”

Klošar. Ali pa niti ne - nekdo brez denarja, pač.

Nekdo brez denarja, pač pa z veliko (in najbrž bolečo) bulo na ustnicah, je prišel k zdravniku, ki ga ni hotel sprejeti; potem je šel k drugemu, ki ga ni hotel sprejeti; in k tretjemu, ki ga ni hotel sprejeti…
Ker ni imel denarja.
In zdaj, po vsem trpljenju, še umira.

Janko Šopar, ki očitno vodi to oddajo, je potem imel v gosteh neko kiklo z Zavoda za zdravstveno zavarovanje ali kako se že imenuje tista štala, in jo je zasliševal - veliko prenežno, Janko! - o tem, kaj pomeni “obvezno” zdravstveno zavarovanje.
(Mislim, kaj pomeni zanje, naše “zdravstvene varuhe” - za nas že vemo, da pomeni samo to, da nam zavgajo denar iz žepov, pa če hočemo ali nočemo.)

Moj prst je končno pritisnil na rdeči gumb daljinca.

Tip v beli halji - tisti, ki je bolnega nemaniča operiral - ni slepomišil. Spregovoril je o Hipokratovi zaprisegi; spregovoril je o mentalni usmerjenosti Medicinske fakultete in njenih gojencev. Spregovoril je brez dlake na jeziku, pač pa s pristno žalostjo v očeh in glasu.

Moj poklon, kdorkoli že si. (Pa čeprav se je pravzaprav vedel samo normalno - tako, kot bi se moral vsakdo.)

In mogoče je tudi Janko Šopar potem privil babnico z Zavoda; mogoče je pripeljal tožilca Zdravniške zbornice, mogoče varuha za čloevekove pravice… ne vem, že koga - in jih vprašal, kdo bo odgovarjal za trpljenje in morebitno smrt tega človeka.

Kajti jaz, jaz vsekakor zahtevam - v imenu človečnosti (ki ne obsega samo ljudi, a tudi njih) - tožbo proti vsem, ki niso hoteli sprejeti tega človeka in so s tem posredno zakrivili njegovo trpljenje in bližnjo smrt, ter njihov izbris s (sicer malovrednega) seznama zdravnikov.

To zahtevam, kajti kot človek imam to pravico!
Kot človek imam to dolžnost.

Jaz ne potrebujem nobene posebne zaprisege za spoštovanje človečnosti - tisti, ki jo in je ne spoštujejo, pa niso vredni bivanja v civilizirani družbi, kaj šele poseganja v tuje zdravje!

Kaj pa ti?
Je tebi vseeno?

Nekdo bo moral to sprožiti, dragi moji.
Kajti če ne, je to še en velik žebelj v krsti slovenske duše - kolikor je je še ostalo.

Tako majhen, pa že plagiat?!

ORBIT.
Tk-tk-tktktk-tk, simfonija zobne sklenine…
(Čikgumi je namreč zdrav za zobe - posebno če je namesto s sladkorjem oslajen z aspartamom, znanim živčnim strupom, ki pa v Sloveniji nima učinka, zato ga lahko mirno še naprej ignorirate.)

Se vam zdi posrečena, tista punčara, ki “igra” z nohti na lastno zobovje?
Hm…
Mogoče bi se nam tudi (”meni ne!”, se oglaša A. z zofe, “ne maram izbuljenih ličnic!” SIC), če ne bi njene glasbene točke že poznali.

V katerem (angleško govorečem) “talk showu” smo jo videli, se ne spomnimo več - spomnimo pa se, da je bila prvotna izvajalka (tudi solistka) angleška igralka Keira Knightley. Točko je predstavila kot svoj posebni “skriti talent” - umetniško idiosinkrazijo, tako rekoč.

Zakaj nas ta bedastoča pravzaprav jezi?
Saj nas ne, ampak od zunaj bobni “glasba”, ob kateri ni mogoče ne misliti, ne spati, de delati, ne umreti.

Welcome to Ljubljana. Kar ni mogoče nikjer v civiliziranem svetu, je pač mogoče tu.

Zato pa nam tudi mirne vesti strežejo z reklamami “mojstrov” marketinga, ki so plačani za najbolj ceneno plagiatorstvo.

Zato, ker nas imajo kreatorji te reklame za norce. Ne, pardon: za nevedneže, ki ne vidijo onkraj domačega plota Butal.
(Pa čeprav so tudi onstran imenovanega plota spet - Butale. Mogoče malo večje, a vendarle Butale. S to razliko pa vendarle, da imaš tam pravico do molka, do lastnih misli, do lastnega dolgčasa, do spanja. Pravico, da preživiš sobotni večer brez jeze, brez razburjanja, brez sovraštva do bebcev, ki so si izvolili sebi primernega naglavnega bebca za župana… Pravico, da ga preživiš morda celo v prijetnem razpoloženju, ob glasbi, v tišini, v spanju, v pogovoru… Ja, tam zunaj, v malo večjih Butalah, je prostor tudi ta take.)

Moralni nauk te zgodbe še sledi - ko bo mogoče zbrati misli, slišati veter in kapljanje dežja, pripravljanje ptic k počitku…
Ali vsaj TV.

Si slabe volje?

Preberi tole. Skrbno preberi!
(Brez skrbi, ob prvi priložnosti bomo prevedli tudi v slovenščino.)



If we could shrink the earth's population to a village of precisely 100 people, with all the existing human ratios remaining the same, it would look something like the following: There would be:

57 Asians, 21 Europeans, 14 from the Western Hemisphere, both north and south, 8 Africans;
52 would be female, 48 would be male;
70 would be non-white, 30 would be white;
70 would be non-Christian, 30 would be Christian;
89 would be heterosexual, 11 would be homosexual;
6 people would possess 59% of the entire world's wealth and all 6 would be from the United States;
80 would live in substandard housing;
70 would be unable to read;
50 would suffer from malnutrition; 1 would be near death; 1 would be near birth;
1 (yes, only 1) would have a college education; 1 would own a computer. When one considers our world from such a compressed perspective, the need for acceptance, understanding and education becomes glaringly apparent.

The following is also something to ponder:

If you woke up this morning with more health than illness... you are more blessed than the million who will not survive this week.

If you have never experienced the danger of battle, the loneliness of imprisonment, the agony of torture, or the pangs of starvation... you are ahead of 500 million people in the world.

If you can attend a church meeting without fear of harassment, arrest, torture, or death... you are more blessed than three billion people in the world.

If you have food in the refrigerator, clothes on your back, a roof overhead and a place to sleep... you are richer than 75% of this world.

If you have money in the bank, in your wallet, and spare change in a dish someplace ... you are among the top 8% of the worlds wealthy.

If your parents are still alive and still married ... you are very rare, even in the United States and Canada.

If you can read this message, you just received a double blessing in that someone was thinking of you, and furthermore, you are more blessed than over two billion people in the world that cannot read at all.

Someone once said:

What goes around comes around.
Work like you don't need the money.
Love like you've never been hurt.
Dance like nobody's watching.
Sing like nobody's listening.
Live like it's Heaven on Earth.

Send this to everyone you consider a FRIEND. Pass this on, and brighten someone’s day. Nothing will happen if you do not decide to pass it along. The only thing that will happen, if you DO pass it on, is that someone might smile because of you.