Pogrešani... a ne dolgo

21. junija letos je v Bohinju izginil britanski (valižanski) duhovnik David Fox.
Nekaj dni pozneje je novica prikapljala v slovenska javna občila.
Tri dni pozneje ga še vedno niso našli.

In odtlej je vse tiho.

Nobenega poročila o iskanju - ali vsaj koncu iskanja.
Nič. Niti besedice.
Zadnja poročila so s konca junija.

"Novinarji", ki so (dobro) PLAČANI za to, da nas obveščajo, molčijo.
Ker bi bilo toliko drugega?
Ne. Ker jim ni mar.

O stopnji slovenskega sočutja z drugimi pa največ povejo komentarji, ki so zapisani pod novico na eni od slovenskih televizijskih postaj. Le upamo lahko, da Foxovi prijatelji in rojaki ne znajo slovensko, tako da jim jih ni treba brati.
Osebno pa želim, da jih preberete vi, ki imate nemara kaj več osnovnega človeškega dostojanstva.

NAVEDENI SO VSI KOMENTARJI, DA NE BO OČITKOV O KAKI SELEKCIJI.

(Imena so opuščena. Bolje rečeno, opustili so jih "komentatorji" sami, saj so uporabili vzdevke. Že vejo, zakaj...)


***

#
XXXX
25.06.2008, 06:36
Kaj pa, če je pri kakšni majerci?
#
XXXX
25.06.2008, 05:42
,mali debeli bajs se je namenil planinarit...samo kam mogoče na parado ponosa,verjetno se je zadržal na eni izmed številnih pederskih orgij.
#
XXXX
24.06.2008, 19:34
"V gorah izginil angleški duhovnik"
Bog ve, če ni bil, svečenik, vnebovzet.
#
XXXX
24.06.2008, 15:56
upam da ga najdejo
#
XXXX
24.06.2008, 15:31
Z božjo pomočjo g bodo že našli.
#
XXXX
24.06.2008, 14:18
Čist pedofilski opis
#
XXXX
24.06.2008, 12:47
Ziher so ga paradjzarji skenslal, samo zato, ker je duhovnk. ;-)
#
XXXX
24.06.2008, 10:37
Kaj je pa tako čudnega? Verjetno je pospravljala v soboto, pa se ni preveč sekirala, če je bila postelja nedotaknjena. Ko pa je naslednji dan videla isto sliko... Meni je čisto v vredu napisano...
#
XXXX
24.06.2008, 09:57
hahaha ma jih ima tale novinar.
je v nedeljo med rednim pospravljanjem sobe opazila, da gost že dva dni ni spal v svoji postelji
v nedeljo je ugotovila. a dva dni ni pospravljala? joooj kaka postrežbe.


***


Ja... v Sloveniji ti ne grozi, da bi bil dolgo pogrešan.
Pa ne zato, ker bi te kmalu našli, ampak zato, ker si kmalu pozabljen.

Majhna duša - kratek spomin.


***

Kdo komu sveti?

Nekateri slovenski mediji so se – pa šele sreda junija je! - domislili »afere«, ki zveni kot prvoaprilska šala.

Imenitni govor Janeza Janše izpred dveh let so označili za plagiat govora britanskega premiera Tonyja Blaira iz prvega leta njegove vladavine (1997).

Oba sta namreč v svojem govoru uporabila metaforo svetilnika (»lahko smo svetilnik drugim«) in oba sta uporabila (tu parafraziran) stavek: »Nismo največji, nismo najmočnejši – lahko pa smo najboljši.«

Lahko bi se sicer vprašali o namenih, če že ne o dolžini pameti in/ali razgledanosti tistega, ki je potreboval kar celi dve leti, da je ugotovil podobnost med govoroma. (In primerjalnega govora ni izrekel predsednik kake nam neznane državice na drugem koncu sveta, temveč premier Velike Britanije, v zelo znanem nastopu.)

A ni vredno, vsaj našega časa ne.
Opozorimo torej le na dvoje.

SVETILNIK je več kot le pogosta metafora: arhetip je. Zelo priljubljen in starodaven arhetip, ki je ljudem – in slovstvu - pri srcu iz razlogov, ki daleč presegajo zgolj racionalno mišljenje.

O njem razpravljati – resno razpravljati – kakor da je patentiran »slogan«, kaže srhljivo pomanjkanje inteligence ali verbalne domiselnosti, celo omike in pismenosti.

Osnova dobrega govora - in celo dobre laži - je, da temelji na splošno prepozna(v)nih dejstvih.

V primeru držav so to njene geografske danosti ali – izjemoma (pa še to tvegano) – zgodovinski oziroma kulturni dosežki.

V primeru Slovenije je to njena geografska majhnost in (seveda zgolj relativno) pomanjkanje “moči”.

Isto velja za Veliko Britanijo, le da se ta primerja z drugimi državami (zlasti ZDA), v primerjavi s katerimi je res vse prej kot velika in še zdaleč ne dovolj »močna«. 

In tako, kot bi se telesno majhen in šibak človek lahko (upravičeno) tolažil z mislijo, da je lahko na danem področju »najboljši«, ni prav nič presenetljivo, da bi državnik katere koli države, ki ne spada med največje »mišičnjake« tega sveta, podprl svojo vizijo s slovesno spodbudno mislijo, da »smo« (kdorkoli že smo), lahko, če že nič drugega, vsaj »najboljši«.

Pa še res je.
Vsak človek je lahko v čem »najboljši«, če se potrudi in sovpreže svoje prizadevanje s srcem in srčnostjo.
(Mimogrede, ’srčnost’ pomeni POGUM, ne pa ‘dobrosrčnost’ ali karkoli že menijo, da pomeni, tisti, ki to besedo napačno uporabljajo.)

Janševa izjava je bila dobra, ker je resnična.
Tudi če bi jo pred njim in po njem izreklo ničkoliko državnikov drugod, bi bila še vedno dobra, ker je bila resnična. Ljudjem je bila všeč, ker so v njej prepoznali resnico.

Blairova izjava je bila dobra, ker je resnična.
Tudi če bi jo pred njim in po njem izreklo ničkoliko državnikov drugod, bi bila še vedno dobra, ker je bila resnična.

Vendar resnica, ki jo izreka, zahteva od državljanov vsaj pozitivno misel in delo po svojih najboljših močeh.

Vsaj prvo, če že drugo ne, pa je očitno za nekatere slovenske medije – in za tiste, ki so jim ti mediji svetilnik – pretrd oreh.

Prva dama in... prva "punca"?

Ena od pomanjkljivosti ljubih Slovencev - vsaj ali zlasti tistih na “vidnih” mestih - je očitno pomanjkanje globalnega pogleda in s tem tudi pogleda nase “od zunaj”. O tem najbolje, ne pa izključno, priča turistična “promocija” naše države. (Ni ga “smeška”, ki bi nazorno pokazal, kaj si mislimo o tej … In še dobro!)

Vendar imamo zaradi tega zaenkrat težave zgolj na ravni “prepoznavnosti”.
Malo huje pa je, če nam to pomanjkanje pozornega in odraslega pogleda nase in na druge prinese prepoznavnost v negativnem pomenu.

In prav to se zna zgoditi, če t. i. izvedenci za protokol pri najvišjih državnih ustanovah ne sprevidijo pravočasno, da po danes (še vedno) veljavnih normah uradna gostiteljica tujih državnikov ne more biti predsednikova “punca”.
 

Če pa je gost nihče drug kot predsednik ZDA s soprogo, ki sta oba doma iz Texasa, v “tradicionalnih vrednotah” zakoreninjene kulture, ki (ne glede na morebitne zasoljene dogodivščine in prekrške zoper deklarirane nravi v zasebnem življenju) žena ne enači z zaročenkami in (bognedaj) “sostanovalkami”, je situacija še precej bolj spotikljiva.

Je to licemerstvo, hipokrizija?
Seveda je.
Pa kaj potem?
Navsezadnje je prav to bistvo diplomacije. In ne le diplomacije: sprenevedanje je bistvo “etikete”, protokola. Bonton je družabna igra, ki pa jo je treba znati igrati - ali pa raje ostati ob strani, da se ne blamiraš.

Mediji bodo (če še niso) izvedeli za status premierove spremljevalke.
In zlasti ameriški (še prav posebno pa teksaški) bodo pograbili to “kost” in jo izsesali do konca, ne glede na zasebne nazore novinarjev in poročevalcev, ki bodo o tem pisali. Kdor v skladu s kratkovidnim slovenskim pogledom nase naivno pričakuje, da bodo pisali predvsem o “lepotah Bleda”, o “lepotah baročne Ljubljane”, o “lepotah Plečnikove arhitekture”, se hudo moti. Namigovali bodo predvsem na “netaktnost” gostiteljev, ker so za uradno gostiteljico predsednikove zakonite soproge poslali čedno frajlo, ki s s predsednikom vlade živi “na koruzi”.
 

Popolnoma vseeno, ali je omenjena “frajla” pametna, razgledana, gostoljubna, karkoli že - njen status je v očeh konservativnega protokola (in le takšen je primeren za predsednika ZDA) nižji od statusa zakonite žene. Pika.

In ne le to: znalo bi se zgoditi, da bi zaradi takšne odločitve nekateri mediji (glej zgoraj) tudi splošneje manj naklonjeno pisali o Bushevem obisku v Sloveniji. Tako pač deluje človeška psiha: če nekomu nekaj zameriš, ti počasi nič na njem ni všeč.

Če vsega tega naši “protokolarci” ne vedo, je nekaj hudo narobe z vlado, ki jih zaposluje.

In če se spomnimo, da si je nekoč sama šefinja protokola dovolila prikazati se ob pristajalni stezi v ZLATI obleki, s čimer je dobesedno, vizualno zasenčila tako gostjo kot gostiteljico, jim najbrž res marsikaj ni jasno…

"10 najlepših skupnosti na svetu" (2. del)

(Glej prvi del tu.)

Tudi izmed naslednjih petih "najlepših skupnosti sveta" so tri v Evropi.


6.) Sieben Linden, Poppau (Nemčija).

Eko-vas s poetičnim imenom, ki pomeni "sedmere lipe", je sestavljena iz več sosesk. Prebivalci uporabljajo konjsko silo za vleko, in kar se da, opravijo sami, z lastnimi rokami. Največja znamenitost te eko-vasi je "Slamnata hiša", ki je največje iz slame (in recikliranega materiala) sezidano poslopje v Evropi; tudi to so sezidali z lastnimi rokami.
Geslo prebivalcev Sieben Linden je: "Ni pomembno, čemu vsemu moramo kljubovati, temveč to, da delujemo v skladu s svojimi načeli."

"Slamnata hiša", Sieben Linden, Poppau, Nemčija.

7.) Lebensgarten, Steyerberg (Nemčija).

Tudi ime te eko-soseske je pomenljivo in poetično: "Vrt življenja". Nastala je pred 21 leti, ko je skupina ekoloških aktivistov predelala nekdanjo tovarno streliva EIBIA in okoliško naselje Steyerberg oziroma t. i. "Helena-Lager" (sezidan l. 1939, za prisilno delovno silo - okoli 700 žensk iz Nizozemske, Belgije in Francije - pripeljanih za delo v tovarni), v eno prvih eko-sosesk v Evropi. Hiše so lesene, s privlačnimi rdečimi strehami, in opremljene z zbiralniki sončne energije.

Lebensgarten, Steyerberg, Nemčija.

8.) IPEC, Pirenopolis (Brazilija).

Institut za permakulturo in eko-vile Cerro, kar pomeni kratica IPEC, je idejni otrok dveh ljudi, Andrea Soaresa in Lucie Legan, ki sta l. 1998 zasnovala in začela graditi na 40 hektarih puste, degradirane pašne zemlje pri mestecu Pirenopolis v osrednji Braziliji naselje z "eko-vilami" in vrtovi, v katerih mdr- pridelujejo tudi hrano.
Zaradi slikovitosti - stavbe z okroglimi okni, dvorišče s trajno nameščenimi glasbili na prostem, "vrtovi hrane" itd. - ga nekateri navdušenci radi imenujejo "Disneyland permakulture". Vendar IPEC svoje poslanstvo resno jemlje; med drugim ponuja tečaje o permakulturi, maja 2007 pa je bilo v njem mednarodno srečanje strokovnjakov za permakulturo.

IPEC pred začetkom gradnje (1998)

IPEC, leta 2005

9.) "Zdravilni biotop 1" Tamera, Colos (Portugalska)

"Zdravilni biotop 1" Tamera, na južnem Portugalskem, je mednarodna postaja za urjenje in raziskovanje in razvoj kulture miru in zdravilnih biotopov. Prav te dni slavi 30 let svojega obstoja. Mednarodni projekt "zdravilnega biotopa" je maja 1978 ustanovila skupina nemških navdušencev za ekologijo, v mestu Herrenberg blizu Tübingena. V Tameri trenutno živi in deluje okoli 150 ljudi, še veliko več pa je obiskovalcev in udeležencev najrazličnejših tečajev in poletnih šol, ki jih ponuja to izredno razgibano in dejavno središče. Med drugim imajo posebno šolo - in celo "mirovna romanja" (odlomke iz dnevnikov dveh mladih "romarjev" v Palestino si lahko - v angleščini - preberete tule) - za otroke, poseben projekt za spodbujanje pristne interakcije med človekom in konjem, t. i. "Sončno mesto", ki razvija in predstavlja smotrno izrabo "energije za 21. stoletje", pravkar pa ustvarjajo jezero, ki ga bodo med drugim krasile skulpture matere Narave - ne upodobitve "Narave": kamenje, ki ga je v tisočletjih izklesala Narava. (Kdor želi, lahko postane "pokrovitelj" posamezne skale ali kamna in tako prispeva k projektu.)

Tamera "zdravilni biotop 1", pogled iz zraka

10.) Earthaven, Blackmountain, Severna Karolina (ZDA).

Eko-vas Earthaven (ime bi lahko prevedli kot 'zavetje na Zemlji') je zrasla l. 1995, na stičišču treh drag in treh potokov, v pogorju Blue Ridge.
Danes v njej stalno živi okoli 60 prebivalcev in občasnih tečajnikov (mdr. ponujajo pripravniški staž v eko-vasi), radi pa bi dosegli skupno število 150 prebivalcev. Domovi so ekološko sezidani v 14 majhnih soseskah.
Vendar bivanje v vasi ni za vsak žep - pa tudi ne za ljudi, ki se fizičnemu delu raje izognejo: vsak član mora plačati enkratno "pristopnino" (4000 USD), enkratno stanovanjsko "najemnino" (20 000 USD za štiri odrasle in neomejeno število otrok, 12 000 USD za dva odrasla in neomejeno število otrok), letno članarino (808 USD), letno pristojbino za rabo pritiklin (od 70 do 140 USD) in letno pristojbino za vozila (100 USD za avto, 50 USD za majhna motorna vozila).
Poleg tega mora vsak član opraviti določeno število ur dela v prid skupnosti: 1500 ur v prvih 10 letih, najmanj 50 ur na leto. To dolžnost je mogoče izplačati v denarju. Ura dela ali "poskok" (leap) je "alternativna valuta" Earthavna in je vredna 10 USD.

Več o stroških in kakovosti bivanja v Earthavnu preberite tule (v angleščini).

Soseska Village Terraces, Earthaven, Severna Karolina (ZDA)

"10 najlepših skupnosti na svetu" (1. del)

Ameriška revija Communities, ki raziskuje kakovost življenja v manjših skupnostih (vaseh, zaselkih, ekoloških "zadrugah" ipd.) po svetu, s posebnim poudarkom na ekološko naprednih, je objavila svoje letno poročilo in lestvico "10 najlepših skupnosti na svetu".


Letošnja prvakinja je - Federacija Damanhur, Italija.

Njena visoka uvrstitev je najbrž presenetila marsikoga, a le zato, ker se o tej nenavadni, 32 let stari skupnosti še vedno razmeroma malo piše.

Damanhur, ta samosvoja - in samozadostna - "federacija", ki si po besedah njenih predstavnikov prizadeva za "kulturo miru" in to poskuša gojiti tudi z lastnimi šolami, časopisom in valuto (Credito), pa tudi lastno televizijo, si zasluži poseben članek, zato o njem kdaj drugič - vsekakor pa si zasluži tudi obisk. Saj ni daleč od našega praga! (Dotlej pa obiščite zgornjo povezavo in si oglejte vsaj njihove znamenite "templje Človeštva".)


Sledijo ji:


2.) Torri superiore, Ventimiglia (Italija).

Skupina ekoloških aktivistov je od l. 1989 obnavljala, kamen za kamnom, razvaline cele vasi iz 14. stoletja. Zdaj je vas popolnoma obnovljena (seveda v pristni, prvotni obliki, s stopnišči, loki, oboki) in ima na voljo 160 sob . Poleg tega so opravili amelioracijo tal okoli vasi in na starodavnih terasastih njivah zasadili oljke, trto, sadno drevje in zelenjavo - vse seveda obdelujejo ekološko. Poleg prenočišč je v njej na voljo restavracija, ponujajo pa tudi izobraževanje o permakulturi.


3.) Findhorn Foundation, Forres (Škotska).

Ta eko-soseska je bila nominirana mdr. zaradi "čudovite raznolikosti svojega stavbarstva": mnoge hiše imajo t. i. "žive strehe", druge so preurejeni sodi za whisky, značilne so tudi lesene okrogle hiše. Njena največja znamenitost je t. i. Živi stroj (The Living Machine): velik rastlinjak z vrsto med seboj povezanih cistern, v katerih živijo sladkovodne rastline in živali, ki deluje kot čistilna naprava za vodo. Na eni strani priteka vanj odpadna voda, na drugi pa ista voda priteče ven tako čista, da jo je mogoče piti.
Findhorn je prehrambeno tako rekoč samozadostna soseska, saj v sodelovanju z drugimi podobnimi zadrugami po svetu tako rekoč vso hrano pridelajo sami (seveda ekološko); to tudi prodajajo, prav tako druge domače izdelke - imajo pa tudi lastno valuto: Eko.


4.) Huehuecoyotl, Teplotzlan (Mehika).

V tej slikoviti vasi sredi divjega, naravnega okolja, katere ime v krajevnem domorodnem jeziku pomeni "prastari kojot", živijo domačini, Evropejci, prišleki - večinoma umetniki - iz Severne in Južne Amerike, pa še kdo bi se našel; med njimi je veliko ekoloških aktivistov, ki so tudi sezidali značilne hiše iz nežgane opeke (adobe) ali lesa, pokrite z rdečimi strešniki.


5.) Auroville, Pundičeri (Indija).

To znano "duhovno skupnost" je ustanovil Šri Aurobindo, v poznih 1960-tih letih. V njej se je nastanilo več kot 1700 ljudi z vsega sveta. Člani skupnosti živijo v več vaseh in soseskah: "Ameriški vasi", "Francoski vasi" in vaseh, v katerih živijo indijski pripadniki, pa tudi v tradicionalnih vaseh ljudstva Tamil-Nadu. Največja znamenitost Aurovilla je Matri Mandir, krožno svetišče, okrašeno z izmenjavajočimi se krogi iz zlata in emajla, ki je vidno daleč naokrog. Nedvomno največ ugleda pa si je skupnost pridobila s svojim slovitim projektom pogozdenja: po sušni, pusti, izsekani ravnici okoli naselja so zasadili na milijone dreves in jo znova spremenili v bujen gozd.

Nadaljevanje in konec prihodnjič

"Folk je treba naučit, da so tipke na unem daljincu..."

Ko že misliš, da si videl in slišal vse, ti prileti v večer kakšna taka cvetka, da ti slabo postane...

Nocojšnja Trenja so obravnavala ogroženost človekovih vrednot, kot je razvidna iz nekega neslavnega "resničnostnega šova" na slovenski televiziji, v katerem so, sodeč po uvodnem prispevku, ravnali z dostojanstvom sodelujočih (če vprašate mene, pa tudi z dostojanstvom živali) kot svinja z mehom. (Več konkretnih podatkov si lahko najdete sami.)

Povod za oddajo pa ni bilo omenjeno ravnanje samo po sebi, temveč dejstvo, da se je uradna varuhinja človekovih pravic takšnemu ravnanju javno uprla in protestirala proti njemu. V ta namen so priredili običajno soočenje raznih javnih osebnosti, ki so izrazile svoje mnenje o ravni človekovega dostojanstva na slovenski televiziji (kar je pravzaprav enako kot v javnosti, a to je že druga snov).

Neka gospodična, ki je - tako sklepam - nekoč nastopala v omenjenem "šovu", je ekscesno ravnanje pojasnila približno takole:

"Zanima ga (najbrž režiserja, op. P.), do kam lahko gre človekova psiha..."

In je pač videl, aha, tole si še lahko privošči...

To, kar je rekla, je seveda čista resnica.

(Sicer banalna in ne posebno globokoumna, a vendarle čista.)

Kar je bilo srhljivo, je bil prostodušni, lahkomiselni ton, v katerem je to razlagala.

Do kam lahko gre človekova psiha, je pokazala že nacistična Nemčija.

(In to ni floskula.)

Nekoliko pozneje, že dolgo po koncu vojne, je to pokazal tudi znani Milgramov eksperiment z elektrošoki.

Človek bi mislil, da bo v tako civilizirani državici, kot je ljuba Slovenija, vsaj človekovo dostojanstvo - če že druga živa bitja ne - zavarovano s konsenzom javnega mnenja, da je človekova "psiha" dejansko zelo šibka in ranljiva entiteta.

Kakšna zmota!

Nocojšna Trenja so znova pokazala razsežnosti fašistoidne miselnosti, ki je sicer značilna za človeštvo na splošno (gl. spet Milgramov eksperiment) - vendar si je številčno tako šibek narod kot je slovenski ne more privoščiti brez usodne škode za svojo "dušo" in nadaljnji obstoj na ravni civilizacijsko koristnega dejavnika.

To fašistoidno moralno strahopetnost je dobro povzel en sam odlomek iz soočenja.

Gospodična Nina Osenar (ex "sanjska ženska") je omenila, da se ji je kot vegetarijanki zdelo strašno, da so v oddaji Kmetija (spet "resničnostni šov") bojda klali prašiča.

Tega pač ni težko verjeti.

In vsega spoštovanja je vredno njeno vegetarijanstvo, zlasti ker je slišati, kot da izhaja iz moralnih, etičnih (ne osebnih "zdravstvenih") razlogov.

Manj spoštovanja vredno je, da ni kratko malo sedla za računalnik ali za pisalno mizo in protestirala na instanco, ki bi se ji pač zdela najprimernejša – magari v časopise. Prav gotovo bi dosegla najmanj toliko kot z ne-delovanjem, ne...?

Tako pa je ravnala, kot je ravnalo pred njo že na milijone ljudi v krvavi zgodovini človeštva: pogledala je stran.

Ključni stavek pa je - v odziv na njeno razmišljanje - izrekel gospod Max Modic:
"Pa si obrnila stran, a ne? Pač nisi gledala!"

In nato še osrednjo maksimo, ki jedrnato zgosti vse, o čemer tule pišem:

»Večino folka je treba naučit, da so tipke na unem daljincu...«

Tako je: obrni kanal.

Obrni pogled stran.

Ne glej.

Pusti zlo, naj deluje.

Če ti ni všeč, ga pač ne glej.

In moli, da boš pod zemljo, ko bodo tvoji potomci pljuvali čez tvoje ime in se spraševali, kako si lahko bil tako strahopeten, da si v soočenju z zlom raje pogledal proč.

Ljudje se pogosto zgroženo sprašujejo, zakaj je danes svet toliko bolj nasilen kot nekoč, ko so bili sami otroci.

Ob upoštevaju raznih faktorjev, med drugim tudi subjektivnosti pogleda, je vendarle treba priznati, da »nekoč« ni bilo potrebe po razoroževanju osnovnošolcev; otroci se niso pobijali med seboj (vsekakor ne na taki ravni); samoponiževanje ljudi v obliki pornografije in ekshibicionizma v drugih »ekstremnih« pojavnih oblikah ni bilo sprejeta kulturna norma.

Kaj je vse to spremenilo?

Kdor je zmožen pogledati resnici v oči, pozna pravzrok: televizija.

Natančneje, nazorno predočanje najnižjih človeških nagibov.

Človek se uči z zgledom (pazi na to besedo: z-gled = »z gledanjem«).
In če mu nekaj, kar je bilo zanj prej nesprejemljivo, dovolj dolgo kažejo, ga bodo lastne oči - in šibkost človeka kot družabnega bitja - zapeljale v prepričanje, da je njegova moralna trdnost pravzaprav "togost", da je morda vendarle "prenapet", celo "mračnjaški" – ali pa vsaj v socialno osamo. (Še več: če človek obdrži svoje poglede, ki so v nasprotju z z-zgledi, in vztrajno vidi v teh dovolj močno zlo, utegne prevzeti celo radikalno »antisocialno-» vedenje, kot je terorizem.)

Gospod Modic in kar je njegovih somišljenikov (beseda "somišljeniki" je gotovo pretirana, saj se lahko nanaša le na ljudi, ki imajo dejansko mišljenje, ki torej mislijo) bi gotovo glasno - in s ceneno, plehko ironijo - ugovarjali slehernemu enačenju svojega svetovnega nazora s fašizmom in pripadajočo moralno strahopetnostjo.

Oni pa že ne!

Fašisti, nacisti, strahopetci itd. so namreč le tisti, ki jih je uradna zgodovina - torej beleženje davno minulih dogodkov - označila z ustrezno nalepko.

Nekdanji ljudje namreč niso bili tako razgledani kot smo mi danes. Oni se niso zavedali, da ravnajo strahopetno, ko izkazujejo svojo človeško šibko naravo, za kar bodo nekoč grdo ožigosani. To pa zato, ker niso imeli nostradamovsko daljnovidnih zgodovinarjev in Stevenov Spielbergov, da bi razvsetlili njihov srednjeveško mračni um.

Mi pa živimo danes. Za nas to ne velja.

Naše ne-gledanje je prostovoljna izbira modernega, razsvetljenega človeka.

Človeka z daljincem v roki.

"Mesto stolpnic" ali posilstvo Ljubljane

Slabega ljubimca prepoznaš po agresivni vožnji in po prehitrem ali prevelikem (po možnosti rdečem) avtu.

Povzpetnika (vulgo "hohštaplerja") prepoznaš po v oči bijočem blišču, po pavjem perju, ki mu pristaja toliko kot zajcu boben.

Kmetavza prepoznaš po tem, da kakovost meri količinsko: veliko je "bolje" kot majhno, več je bolje kot manj.
In po tem, da vedno ceni samo tisto, kar raste za tujim plotom, pa če je še tak plevel. (To je tip človeka, ki se mu celo imenitno zdi, če ne zna prav slovensko.)
In po tem, da je zanj novo samoumevno boljše kot staro.

Ljubljano prepoznaš po vsem zgoraj navedenem.

V nebo štrleče stavbe so falični simboli, pravijo antropologi in sociologi kulture...
To bi pojasnilo aspiracije župana Ljubljane in njegovega enako nedomorodnega mestnega sveta, da uniči še tisto malo ljubljanskega obzorja, kolikor ga je ostalo.

To obzorje namreč ni njegovo, ni njihovo - nikoli ni bilo, nikoli ne bo. (In si, kolikor je videti, sami tega tudi ne želijo.) Njihovih čevljev se še drži blato, njihov kompas je denarnica.

Hja, v luči teorije o falični arhitekturi bi se najnovejše "urbanistične" načrte dalo razlagati celo kot - posilstvo Ljubljane: mesta, ki te ne spusti vase (ker ne znaš najti poti do njenega srca, kolikor ga je še ostalo).


Se še nadaljuje...
Brez skrbi.

Prav vsi pa vendarle ne spimo.

Bentiš čez bedo slovenskega filma?

OK, v zadnjih nekaj letih se je majčkeno popravil (Metod Pevec itd.), ampak na splošno bi se najbrž malo kdo spontano razveselil, kadar je na sporedu film, zrasel na zelnikih naše rodne grude... Ljubitelji dobrih dialogov in netendencioznega slikanja stvarnosti gotovo ne.

No, danes mi je prišel pred oči najnovejši razpis Filmskega sklada za "sofinanciranje razvoja scenarijev" (izteče se 14. marca). Če ga bere nepoučen ali vsaj nepripravljen človek, je prvi vtis, da je razpis sam mogoče napisan v duhoviti, izvirni obliki scenarija (in to zelo črnega) za film, kakršne so nekoč Italijani samokritično snemali o blodnjakih svoje slovite birokracije...

Razpisna dokumentacija je seveda v ZIP obliki (bognedaj, da bi bila pregledno ali celo všečno dostopna v obliki HTML).
Priložiti je treba sedem "obveznih prilog", med drugim tri "izjave", potrdilo o stalnem prebivališču (?!) in... ne, raje preberite kar sami, na svoje oči (rdeče poudarjeni del):

5. izpisek iz sodnega registra oziroma registra društev oziroma evidence ustanov, ki ne sme biti starejši od šestih mesecev in s katerim se dokazuje registracija prijavitelja za opravljanje filmske in video dejavnosti. V primeru prijave fizične osebe, mora le-ta predložiti potrdilo o stalnem prebivališču, ki ne sme biti starejše od šestih mesecev.

??!

Žal nikjer ne piše, kaj je predvideno za primer , da bi dobili odličen - ali vsaj povprečno slovenski - scenarij, katerega "prijavitelj" ne bi bil "registriran za opravljanje filmske in video dejavnosti"... Kaj bi bilo, če bi recimo kak glasbenik ali bančna uslužbenka ali poštar ali študentka ali upokojena oseba iz kakega drugega "registra" dobili krasno zamisel za scenarij in bi jo tudi razvili...?

Ne, res me zanima: kaj bi bilo?

Sicer pa je očitno jasno kot na dlani, kaj se zgodi v takem primeru. Samo slovenske filme si oglej...

Pa ne samo filme.

To spominja tudi na vsakoletne tekmovalne razpise za oblikovanje toalete Miss Slovenije, v katerih je birokratska "registracija" za opravljanje "ustrezne" dejavnosti prav tako eden glavnih pogojev za udeležbo.
(Pustimo ob strani dejstvo, da bi se takega razpisa mirne duše udeležil samo Nostradamus ali pa popoln amater - tak, ki mu ni jasno ali pa se ne zmeni za dejstvo, da toalete ni mogoče kreirati brez upoštevanja konkretnih fizičnih značilnosti izbranke, torej vnaprej.)

Spominja pa tudi na enega od današnjih prispevkov sicer preverjeno bedne TV oddaje Preverjeno: tistega, v katerem se izkazalo, da birokracija te države že deset let izsiljuje in trpinči neko gospo zaradi dolga v višini okoli 500 evrov, ki ga je omenjena gospa sicer dvakratno preplačala že pred leti... Na čelu njenih preganjalcev pa sta odvetnik banke - ki mu, sodeč po prispevku, ne manjka denarja, pač pa čisto in popolnoma vse drugo v življenju - in sodišče. Sodišče Republike Slovenije.
Ali niso sodišča poklicana, da delijo pravico?

Skratka, zdaj veš, zakaj slovenski film - še več, slovenska država na vseh svojih področjih - navidez ne rodi nobenega genija...

Saj jih - ampak zaduši jih že ob rojstvu.

Avtizem da je neozdravljiv? Res?

V oddaji 24 ur so se drevi spomnili pripraviti prispevek o avtizmu.
Pustimo ob strani dejstvo, da je imel deček iz prispevka že na pogled (in ravno pogled je pomemben) sumljivo malo "tipičnih" znamenj t. i. avtizma - da o vprašanju in dokaj bornih pojasnilih, zakaj avtizma nekoč ni bilo (se mogoče spomnite kakega takšnega otroka iz svojega otroštva?), ne govorimo... Skratka, pustimo ob strani dejstvo, da se dohtarjem niti sanja ne, kaj povzroča to domnevno bolezen - če pa se jim, so raje tiho. (Že vedo, zakaj.) Marsikdo bi celo posumil, da so si jo, tako kot še marsikatero novodobno "bolezensko stanje" (ponavadi imajo kratice, da so čim težje razumljive :), izumili taki, ki bi radi služili z "zdravili" zanje...

Tiste, ki jih ta tema resno zanima, bo brez dvoma resno zanimal tudi tale prispevek (sorry, v angleščini), ki je na svetovnem spletu sicer že dolgo znan:


Kako je Max ozdravel


Tule pa je curriculum vitae njegove matere (in avtorice članka):


Amy Lansky



Razmislite.
(Sami. Brez "pomoči" takih, ki nimajo pojma - samo prazne naslove.)


Pa srečno!

Takojšnje zdravilo za Alzheimerjevo bolezen?

Držimo pesti - samo to rečem:

Science Daily


(No, pa jezike nabrušene - ker če je res, se zna zgoditi, da bodo farmacevti in njihovi vazali hitro izračunali, koliko bi izgubili s takim zdravilom... Denarja, namreč.)

Te motijo petarde?

Koga, razen retardiranih revšet, pa ne?
A žal je že malenkosten odstotek retardiranih revšet dovolj, da ustrahuje vse druge… sploh, če se jim ti pustijo.
In če zakon sploh dovoljuje metanje petard, pa čeprav “samo” v omejenem času.

Hecno pa je, da imaš najboljše orožje proti njim gotovo ves čas pri sebi - pa se morda še spomniš ne nanj…

Včeraj popoldne grem po domači ulici. Naproti mi prihaja soseda, starejša gospa. (Kar je sicer nepomembno, a naj bo - za nazoren opis…)
Tedaj se razleže nekaj glasnih pokov. Ulica zasmrdi po žveplu. Gospa se vidno zdrzne, ustavi in začne glasno negodovati nekam v svoj rokav… Ko pridem bliže, vidim, da govori v svoj mobilni telefon. Nekomu, najbrž sinu ali snahi - obenem pa, to vidim po pogledu, tudi že meni - razjarjeno vpije, da se “niti normalno pogovarjati ne da”. Kaj to - niti na cesto si ne upa več! To zadnje reče že meni. Ustavim se, ker je navsezadnje edino olikano, da tudi njej omogočim, da si privošči kratko “salvo”, pa čeprav sem tako rekoč “tramvaj komanda”…
V tistem spet glasno poči.
“Ti mulc! Baraba!” ogorčeno zavpije gospa. Ozrem se. Par pobov se smeje. Ni jim težko brati misli: “Kva mi pa more, ta stara!”

Obrnem se k njej in ji, že bolj z gesto kot z besedami, rečem: “Mi dovolite, gospa? Samo za trenutek, prosim,” in ji obenem že nežno izvijem telefonček iz roke. Osuplo me gleda. “A boste policijo poklicali? Saj jih ne bo več, barab, ko bodo prišli. ČE bodo sploh prišli… Saj jih nikoli ni!”
A jaz medtem že brskam po komandni plošči njenega telefonina… Aha! Kamera - video - nočno snemanje… ne, to še ne bo potrebno… Pritisnem na SNEMAJ - in snemam… “Se ti zdaj še zdi tako smešno?” s privoščljivo nežnim glasom pobaram mulca, ki se je prej hehetal. Eden začne kleti, drugi - zelo mladi so še, ni kaj - kratko malo poberejo pete in se skrijejo v prvo stopnišče.

Ampak moja sadistična lovska žilica - ki se resda sproži samo v bran pravice, reda, miru in kar je še takih vrlin - mi ne da miru. Odpravim se za njimi, do vrat. Namenoma jih ne odprem, ampak samo skozi zaprta vrata predvajam posnetek - salva je izredno razločno slišna, tudi oni so lepo vidni, pa čas je natančno zabeležen - potem pa jim rečem, še vedno ljubkujoče in še vedno privoščljivo: “Kar je posneto, je že posneto. Ne da se odsneti. In zdaj bo šlo lepo po elektronski pošti na policijo… Srečno, fantje.”
Čista tišina, le nekakšno podrsavanje z nogami ali prerivanje.

Vrnem se h gospej.
“Izvolite, gospa. To lahko zdaj pošljete na elektronski naslov policije - ali pa izbrišete. Kakor vam je drago.”

Sledil je sicer še krajši pogovor, v katerem je gospa hvalila mojo “prebrisanost” in celo moje tehnične vrline - pri tem, da so omenjene tehnične vrline vgrajene že skoraj v vsak mobilni telefon. Samo uporabiti jih je treba.
Pa ni težko, veste.

A to je že druga zgodba.

Najstarejša lepotica Evrope

Ni in nikoli ni bila miss - kvečjemu lass.

Ime pa ji je Fortingall Yew.
(Po angleško, namreč.
A saj je navsezadnje doma v angleško govorečih krajih.)

Lepo zveni, ne?

Jo poznaš?
Ne?

Pa bi bilo dobro, če bi jo.
(Sicer pa jo vsak hip tudi boš. :))

Verjetno najstarejše živo bitje v vsej stari Evropi je.


Tule je njen portret:





Po poklicu je tisa (to namreč pomeni “yew”), Fortingall pa je ime vasi na Škotskem, kjer se je rodila pred približno 5000 (pet tisoč) leti in kjer še danes živi.

Več o njej lahko prebereš (v angleščini) tule.

Še bolj zanimiv pa je tale članek (sicer iz Telegrapha, a za silo bo že), s skrajno predvidljivim, a vendarle dobrim naslovom:


“The Roots of a Nation”

Korenine naroda


Pa tule je zelo zanimiv članek iz istega vira (še vedno v angleščini):

Iskanje dreves s pomočjo 200 let starih zemljevidov



Prmej, kakšno srečo imajo Britanci, da so pri njih drevesa rasla že pred 5000 leti!


Ni kaj - hudo je, če si “mlad narod”.
Posebno če si stare korenine požagal, novih pa kar ni in ni…

Ali slovenska javnost razvija dušo?

Tisti, ki kdaj pogledamo “ven”, v tujino, smo že vajeni množičnih izrazov ljudske solidarnosti ob medijsko dovolj razglašenih tragedijah neznancev (zlasti, kadar gre za otroke ali kaka druga nemočna bitja) in celo - zakaj ne? - divjega, pristnega ogorčenja nad tistimi, ki so tragedijo zakrivili.

Ni treba, da so nam (in nam osebno res niso) posebno pri srcu medvedki, igrače in drugi simbolni predmeti, ki jih poleg cvetja neznanci prinašajo na kraj tragedije v znamenje svoje solidarnosti.

Nič bolj nam niso všeč plastične nagrobne sveče na krajih prometnih nesreč, kar je menda slovenska posebnost (pa ne ravno najprikupnejša); morbidne so, pa še motijo zbranost voznikov. Še manj všečno pa je prav dejstvo, da se tovrstni vizualni pomniki praviloma (torej ne vedno, a ponavadi) kopičijo zgolj na prizoriščih prometnih nesreč.

Zato pa smo nekateri tembolj presenečeni nad morjem sveč pred NAMO v Ljubljani. Dogodek, ki ga obeležujejo, ni bil prometna nesreča, niti “nesreča” ne, temveč brezdušen uboj, ki meji že na umor. In osebno me tako množičen in odločen izraz ogorčenja ne samo preseneča, temveč tudi zelo veseli - tembolj, ker ga spremlja še veliko pomembnejše (ne)dejanje: bojkot lokala. Tako je prav; to je sporočilo, ki kaže, da tudi v naši družbi nemara ne prevladuje zgolj osebni, strogo materialni interes. Da je človek tudi pri nas še živ.

In vendar se sprašujem… Sprašujem se, kako to, da se ne spominjam takšnih prizorov - morja sveč, ogorčenih mimoidočih - v zvezi z ubogim brezdomcem iz Šoštanja, ki ga niso le zverinsko pretepli do smrti, temveč pred tem še mučili. Nikogar ni bilo, ki bi se ga usmilil ob njegovi zadnji uri; ki bi ga vzel v bran, njega, ki je bil najbrž vse življenje tako ali drugače sam; njega, ki je bil nekoč tudi sam novorojenček, otrok neke matere, nebogljeno upanje in prihodnost. In ko je umrl, enako nebogljen, v mukah in grozi - grozi svoje popolne samosti spričo brezna nečloveškosti okoli njega - sta njegovo ime in javni status - “brezdomec” - postala le statistika, snov za TV prispevek ali dva.

Za njim se ni zgrnilo morje luči prižganih sveč. Nobenega ministra niso obtoževali za njegovo smrt. Nobenih množičnih izrazov javnega ogorčenja ni bilo.

Ali pa se motim?

Kje so bile javne manifestacije srda, kje so bili “medvedki” (pa magari v obliki morbidnih sveč) ob nerazumljivo grozovitem življenju, zlorabljanju in smrti malega dečka Arnesa?
Ne spomnim se jih.

Se jih ti?
Se sploh spomniš, kdo je bil?

Kje sta njegova starša? Kaj počneta?
Ker sta imela srečo, da sta živela v Sloveniji, pravno-zakonskem raju za kriminalce in mučitelje vseh vrst, kjer za človeško življenje dobiš kako leto dni zapora (za živalsko pa še to ne), si lahko predstavljam, da mirno živita naprej in ju sosedi celo pozdravljajo.
So ju nemara pozdravljali celo še takrat?

Morda pa se mi je o vsem tem le sanjalo…?
Morda živim v deželi, kjer takšnih grozodejstev sploh ni, zato pa tudi ne potrebujemo javnega srda in eksemplaričnih zakonov?
Morda se jutri zbudim in ko grem mimo NAME, zagledam morje sveč in pomislim, kako tragična je ta zgodba - in kako srečni smo lahko, da se je surovo izživljanje nad nemočnim bitjem tokrat v Sloveniji zgodilo prvič. Pa najbrž tudi zadnjič. V deželi, ki izraža tako živo in strastno solidarnost do tujega življenja, se namreč kaj takega ne more več zgoditi.

Kaj vse zmore mozeg - če le hočeš

Če poznaš koga, ki je tako ali drugače (od rojstva ali po poškodbi) umsko oz. možgansko (nevrološko) “prizadet”, nujno poskrbi, da sam in tisti okoli njega dobijo v roke in temeljito preberejo tole:

http://tinyurl.com/28pn7w

Kdor ne zna angleško, naj se nauči.
Ali pa počaka na morebiten prevod.
(Prva možnost je boljša.)

Predvsem pa poskrbi, da jasno in glasno pošlje naše dohtarje tja, kamor si zaslužijo…
Življenje je eno samo.
Če ga prepuščaš njim, se ne čudi, če je bedno.

Luciano

“V življenju sem imel vse, prav vse.
Če mi bo zdaj vse odvzeto, si bova z Bogom bot.”

HVALEŽNOST.
Življenje, preživeto v hvaležnosti, je vredno dve, tri, deset, sto življenj - toliko, kolikor je trenutkov ozaveščene radosti.
Radost je namreč hvaležnost. In obratno.

Življenje tistih, ki živijo brez hvaležnosti, je zapravljeno, zamujena priložnost.
Tudi če imajo “vse”, dejansko nimajo ničesar.

Hvaležnost pozlati vsak trenutek in ga iztrga minljivosti.
Ovekoveči ga.
Iz njega naredi seme, iz katerega vzklijejo prihodnje radosti.

Ciao, Luciano. Ci vediamo.
In poj, kot še nikoli. :)

Kruti bogovi slovenskih cest (in železnic)

Saj smo vedeli, da bo prej ali slej prišlo do tega: da se bodo poleg cest, ki že tradicionalno “zahtevajo krvni davek” (izrecno citiramo naše javne medije), zganili tudi hudi duhovi železnic.

Kdo natanko zna prisluhniti njihovim glasovom in celo razvozlavati konkretne zahteve tega oraklja, ni popolnoma jasno. Očitno pa je, da hudobni bog ali boginja, ki vlada določenemu železniškemu prehodu, tokrat zahteva glavo kakega ministra, če že ne še kaj višjega.

Ja… Minister je kriv. Kaj pa drugega.
 

Tudi lokomotiva nemara ni brez greha. Pa na avto ne pozabimo. Vendar se iz pločevine ne cedi kri, zato za železniške bogove nista zanimiva.

Tisti, ki so bili v avtu in katerih kri je taisti prehod že “terjal”, seveda niso ničesar krivi. O mrtvih nič slabega.
MOGOČE, kdo ve, so bili sicer za živega med tistimi premnogimi Slovenci, ki (kot kažejo empirične izkušnje in teta Statistika) kratko malo niso, vsaj ne vedno, psihofizično najbolj usposobljeni za upravljanje vozil po javnih, obljudenih cestah...
 

A gorje tistemu, ki bi si upal to izreči!
Že samo namig na to je dovolj, da se krvoločni bog železnice razjezi in zahteva še dodatno glavo.

Naj nas taisti bogovi in boginje varujejo, če nam spet pride kdaj pred vrata kaka bolj otipljiva nevarnost…

Adolescentni animisti, kakršni so - sodeč po javnih medijih, v katerih je redno govor o “krvnem davku”, ki da ga “terjajo” ceste in drugi neživi predmeti - naši ljubi rojaki, namreč ne znajo in morda niti ne želijo prevzeti odgovornosti zase in za svoja dejanja.
Mamica jim mora obrisati ritko, očka jih mora varovati pred “zunanjo nevarnostjo”.
In zelo radi se grejo odrasle. A če jim kak odrasel (= država, domača ali tuja) karkoli očita, se začnejo kujati in tuliti o krivici. Kajti vedno so krivi drugi.
(Zato pa je bilo tako udobno in prijetno živeti v časih diktature, ne? Za vsako figo se imaš lahko za “upornika”, misliti in prevzeti odgovornost pa ti vendarle ni treba…)

 

Najstniki, pač.
Materialistični, zato pa tudi animistični najstniki.

Ja, taki res potrebujejo bogove.
V množini.
Čim več, tem bolje.

Za kurjim dvorom desno ALI Ljubljanske kmetske slike

V PRID IN PODUK BODOČIM RODOVOM


Na vzhodni strani Celovške ceste - tako imenovane, ker je nekoč vodila v Celovec (danes večino konjičev pelje do precej priročnejših pašnikov) - v neposredni bližini priljubljenega krmišča, znanega kot McDonald’s, raste nov arhitekturni in kulturni spomenik. (Če si obetate ironijo, se bridko motite.)

Za futuristične skice, opremljene z majcenimi, nevsilijivimi, diskretno, kot se za mesto spodobi sfriziranimi generičnimi platanicami, ki simbolizirajo (samo to in nič drugega) prihajajoče »zelenje« (kjer so bile prej same gmajne), se nekateri že zdavnaj ne menimo več.

Pač pa je mojo malenkost usekal (no, skoraj) heksenšus ob pogledu na ime prihajajoče urbanistične zelenjadi:

“CELOVŠKI DVORI”

Celovški dvori… ???
Malodane rebus, malodane razveseljivo razvedrilo, če človek ne bi iz izkušenj slutil, da bo rešitev – ne glede na miselne vijuge, ki peljejo do nje – prav tako po kopitu ljubljanske vlade kot so po njenem kopitu (enem samem, pa še ožuli te) lego-soseske, narisane na urbanističnih načrtih…

Naj vas ne zavede naivna misel, da se ime nanaša na Celovško cesto. Iz »Celovške ceste« je namreč v slovenščini nemogoče izpeljati nadaljnje pridevnike. Če bi bili mišljeni kaki »dvori« ob Celovški cesti, bi se morali v okorni, kmetavzarski slovenščini, ki jo pa v njeni prvotni, zastareli obliki itak že malokdo obvlada, imenovati – »dvori ob Celovški cesti«. Sorry. Tako pač je.

Skratka, »celovški« je pridevnik, ki se nanaša na danes (in že zelo dolgo) avstrijsko mesto Celovec. Pred stoletji je bil razmeroma pomembno mesto, trgovski kraj; dvora pa menda ni imel. Nikoli. »Celovški« dvor ni bil v Celovcu – na Dunaju je bil. Tako kot ljubljanski - pa mariborski, beljaški, zagrebški, bratislavski… Okej, glavno da se zastopimo.

In če bi ga Celovec že imel (dvor namreč), bi moral imeti ta dvor – vsaj po logiki najobičajnejšega, najžlahtnejšega lokalpatriotizma, kakršnega se ne sramujejo nikjer drugje v svetu – hudo pomembne zasluge ali vsaj kak otipljiv kulturnozgodovinski pomen za ljubljansko ali vsaj šišensko zgodovino, da bi po njem poimenovali lokacijo v Ljubljani, konkretno v Šiški.

(Tako kot nekoč bavarski dvor, namreč dvor kneževine Bavarske, s katerega je bila doma avstrijska cesarica Elizabeta, née Wittelsbach. V čast njenega prihoda v mesto kot mladoporočena soproga Franca Jožefa so tako poimenovali ljubljansko krčmo “Pri bavarskem dvoru”. Kje je stala, lahko ugibate.)

Je torej mogoče, da se ime res nanaša na… hm, Celovško cesto? Okej, torej ne bodimo dlakocepski, pustimo slovenš’no milo in se raje posvetimo vznemirljivemu odkritju, ki ga obeta naslov. Kolikor je doslej znano, so namreč bile še pred nekaj leti, kaj šele v času »dvorov«, na omenjenem kraju same gmajne.

Pred očmi se mi zaiskri nepojmljiva, surrealistična predstava mavrično sijočih lestencev, ki se majejo v vetriču, krav, ki plešejo po lepi modri Donavi, podobno kot v filmu Pastir Kostja iz herojskih časov sovjetske kinematografije…
In dvorjani…
Šele ko z dvorišča McDonald's prešerno, že kar pišmevuhovsko pricvili na Celovško glasna – za spalno in nasploh človeško naselje veliko preglasna – kovinska mrcina, me prešine misel, da ima avtor imena nove »soseske« nemara tanjši posluh za slovenščino kot bi si mislili na prvi pogled.

»Dvor«… Jasno: dvor. Dvor! Po staroljubljansko tudi Hof. Dvorišče!
V tem oziru ločimo več vrst dvorov; najbolj znan (ni pa edini) je kurji dvor…

»JA! Pa res - kurji dvor!« zatuli A. zraven mene. »Lej: Chicken McNugget!!«

O marička! Čutim, kako me obliva kurja polt. To je pa naravnost presunljivo… Kar milo se mi stori, ko pomislim, da je avtor ali avtorica imena izbiral(a) tako skrbno, s tolikim posluhom za tradicijo specifičnega okolja, in sram me je svoje nejevere v čut ljubljanskih urbanistov za upoštevanje ledinskih imen, kot se spodobi in kot je v omikanem svetu tudi običaj.
Čeprav… No… Roko na srce, ime najbrž ni ravno ledinsko, a je dovolj blizu principu. In navsezadnje tudi namen nekaj šteje. Mogoče ta kraj sploh ni imel prvotnega ledinskega imena; ali pa je bilo kaj bolj banalnega, neprimernega za mestno okolje… Kdo bi vedel. No - zgodovinarji bi vedeli; navsezadnje oni hranijo knjige s takimi zapisi. Pa etnologi tudi. Pravzaprav vsak, ki se resno zanima za zgodovino kraja.

Vsekakor je poskus posodobljene rabe ledinskih ali »domačih« imen zelo pohvalna (čeprav že močno post-postmoderna) zamisel. Namesto starega ledinskega imena so v duhu globalizacije poimensko počastili najboljš… najbližjega soseda. Zakaj pa ne? Tudi to je še vedno v duhu principa kmečke “vzajemne pomoči”, o kateri pišejo etnologi.

Ne morem si kaj: že čutim, kako mi povrnjena vera v klenost in trdoživost starodavne ljubljanske identitete sili v oči solze samosramovanja in hvaležnosti…

Kako lepo bi bilo končati ta zapis z besedami: in potem se zbudim...
Zbudim se in z globokim olajšanjem ugotovim, da mi je prizanešeno z rebusi o ljubljanski identiteti, ker zgoraj omenjene table v resnici sploh ni – prav tako ne bodočega naselja z imenom »Celovški dvori«.

Pa je. Obstaja. Tako kot obstaja Bežigrajski in še marsikateri »dvor«; in kot je pri nas že vsaka tretja pekarna »grajska« (pa čeprav so grad, tudi če je kdaj bil, vrli »peki« že zdavnaj razstavili na kose ali vsaj temeljito onečedili).
Dokler bodo na svetu kmetavzi* - in v Ljubljani je njihova demografska gostota posebno opazna – bodo obstajali tudi »dvori«. Pa tudi razne »grajske« in »kapiteljske« pritikline, »propileje«™ - sčasoma, kdove, nemara celo “prigrajski”, “zagrajski”, “podgrajski” wellnessi, fitnessi in jacuzziji…

Po grajskih dvoranah plešejo, tako kot v Pastirju Kostji, samo krave, ki ne poznajo pašnika in ne marajo ogledal. A tudi krava brez pašnika in brez ogledala je še vedno krava. To je vedel že Ezop, suženj svobodnega duha.

Aha! Torej je tisto o »arhitekturnem in kulturnem spomeniku« iz uvoda vendarle bilo ironija?

Ne, ni bilo ironija.
Spomenik pomeni trajno in vidno znamenje, ki naj prihodnje rodove spominja na nekaj: na neko obdobje, na ustroj kulture, na vrednote in omiko nekega obdobja. Da niso vsi spomini samoumevno lepi, pa vsak od nas dobro ve iz lastne izkušnje.

Spomin je lahko tudi opomin.

To spomeniško nalogo so »Celovški dvori« - kar je redek dosežek - uresničili, še preden so bili sploh sezidani.

A mogoče, kdove, se bo nekje v večnosti elektronskega zagrobja ohranilo tudi tole sporočilo - kot “spomenik”, kot pomnik, da vendarle nismo bili prav vsi Slovenci prodani, brezdušni ali vsaj prismojeni kmetavzi. Da niti v časih “zgodbe o uspehu” vendarle nismo vsi do zadnjega imeli možganov deponiranih v banki.**


* Za besedo »kmetavz« se ne bomo nikomur opravičevali. Tisti, na katere se nanaša, se v njej tako ali tako ne bodo prepoznali. Nikoli in nikdar. Tovrstna slepota je namreč jedro kmetavzove identitete.

** Gl. E. Kaestner, Emil in detektivi (tam nekje proti začetku).

Kdor dopušča zlo, je sokriv

Najmanj sokriv.
V resnici je namreč mogoče, da se tisti, ki neposredno povzroča krivico in zlo ali ravna narobe, tega ne zaveda.

Kdor pa vidi krivico, zlo ali napačno ravnanje, pa nič ne naredi - tudi če se mu “trga srce” (fuj!) - je kriv, sokriv, stokrat kriv.

To je vse za danes.
In ni tako malo.

Nebo nad Ljubljano

Naklonjen, a zelo resen nasvet Anthonyju Tomažinu, novemu lastniku zgornjih nadstropij Nebotičnika:

Pusti kavarno, kakršna je bila.

Zavedaj se, da so stavbo gradili in opremljali ljudje, ki se niso spoznali le na svojo stroko, temveč so se spoznali na ljubljansko dušo.

(Da, takrat je namreč Ljubljana še imela dušo.)

Če ti gre samo za denar, boš brez težav našel priložnosti vseokrog sebe; Nebotičnik pa raje pusti pri miru.

Če pa nameravaš spoštovati delo Šubica & Co., in kar je še pomembneje, dušo stare, že skoraj izumrle Ljubljane, bodi prisrčno dobrodošel.

Je "trpeča mati" mit? Res?

»Preverjeno« je spet pihnilo milni mehur posebne sorte…

Novinarka poroča o poporodni smrtnosti, mimogrede pa vplete še anestezijo in »pravico do nebolečega poroda« - kar utemelji z naslednjim stavkom:

»Mit Cankarjeve trpeče matere je po mojem že preživel«.

Pustimo zaenkrat ob strani temeljno novinarsko pravilo, da osebno mnenje nima kaj iskati v poročilu - pa tudi ne ravno nepomembno malenkost, da bolečine Neže Pivk, bolj znane kot Cankarjeva mati, vsaj sodeč po zapisih njenega sina (ki je napisal tudi še kaj drugega kot tiste dve ali tri »črtice« v šolskih berilih) niso imele kaj dosti opraviti s porodnimi krči.

Ne moremo in ne smemo pa mimo dveh bistvenih ugovorov na zgoraj navedeni stavek.

Trpeča mati, draga novinarka, ni »mit«. Vsakdanje in neizogibno dejstvo je. Materino srce je ranjeno stokrat na dan, vsak dan.

In ker ni mit, trpljenje matere ni »preživelo«. Nikoli ne bo »preživeto«. Niti mati-partija ni in ne bi mogla izkoreniniti trpljenja (in veselja), ki ga prinaša materinstvo v svetu, kakršnega poznamo.

In niti ni treba biti mati, da bi to vedeli.