POP pogled: nekaj te gleda, gledalec

POP TV se je domislil vizualno inovativnega prijema za ponazoritev krvave rajde zagrebškega oktobra: vsako od posameznih zgodb v prispevku je zakoličil z bližnjim pogledom (namreč gledalčevim) v cev pištole in zvokom, ki spada zraven.

Ja, saj vem: vse prej kot inovativno je. Še več, zelo zguncano je.
"Novost" je kvečjemu v tem, da takšni režiserski vložki - značilni za tabloide - ponavadi nimajo prostora na televizijskih postajah, ki se še trudijo vsaj za videz kredibilnosti in dostojanstva.

Ali popovsko - pa ne le njihovo - tradicionalno kazanje kar forenzično bližnjih posnetkov mlak krvi (in bogve česa še) ni dovolj?

Saj smo že zdavnaj dojeli: tabloid ste. Kapiramo.

In kdor ni kapiral že prej, ga je najbrž skoraj kap, če je pred dnevi na POP TV gledal in poslušal škandalozno štorijo o pornografskem filmu Larryja Flinta (če ne veste, kdo je, mi verjemite, da nočete vedeti in tudi ne boste ničesar zamudili, če ne izveste), s katero hoče oblatiti Sarah Palin, guvernerko Aljaske in kandidatko za podpredsednico ZDA (katere politična usoda mi je osebno sicer toliko mar kot lanski sneg).

Da se razumemo: škandalozno je bilo poročanje o omenjenem kulturnem dosežku, ki ga sicer po svetu gladko ignorirajo. (Ker RES ni zanimiv, kaj šele "novica".)

POP TV - pa ne le oni, tudi "nacionalka" - namreč ne bi bil, kar je (karkoli že je), če ne bi kar prepogosto najemal za "novinarje" kdove čigavih sestričen in bratrancev: nedorasle ljudi, ki - po njihovem tonu in izbiri besed sodeč - umsko pronicljivost in raziskovalno zagnanost enačijo ali vsaj kompenzirajo zgolj z agresivnim tonom glasu, ki nemalokrat spominja na bevskanje, in vpletanjem osebnih podtonov v prispevke, ki naj bi bili poročila - torej kolikor je mogoče nepristranski in neprizadeti opisi danega dogajanja.

In tako je ena od pop-sestričen pred dnevi "poročala" o pritlehnem filmiču gospoda Flinta, kakor da je novica. Za primerno "udaren" konec pa nam je postregla s tole analizo: "Palinovo, konservativno ikono Amerike <...> je prikazal v precej drugačni luči kot smo je vajeni."


Palinovo je prikazal v precej drugačni luči kot smo je vajeni...


Razumem, da je lahko kdo tako pomanjkljive razsodnosti in kolcave logike, da ne uvidi, kaj je narobe, hudo narobe - in potencialno razlog za MASTNO tožbo - v tem stavku. (Ali pa je mislila, da v filmu res nastopa Sarah Palin osebno?)

Ne razumem pa, da takšna oseba lahko dela na televizijski postaji, ki se gre "serioznost" - in da ni bilo v bližini nobenega urednika, niti lektorja ne (pa čeprav ne gre za pravopisno napako), ki bi pravočasno preusmeril ta katastrofalni met.

Vsekakor pa zlahka razumem, da se postaji, ki si privošči takšno "poročanje", tudi postaviti gledalca pred cev pištole ne zdi nepotrebno, estetsko sporno, nedostojanstveno, žaljivo.
In da mogoče niti ne razmišljajo - ali pa jim ni mar - da s takšnimi prijemi ne prispevajo k širjenju svetlosti sveta, temveč ga tudi sami zastrupljajo.
Da perpetuirajo to, o čemer (domnevno) poročajo.

Kapiramo.

Zdaj pa bodite tako vljudni in poskusite kdaj pa kdaj vsaj hliniti spoštovanje do naše omejene izbire poročil v domačem jeziku. OK?

Kraljičina stara oblačila

Le pripis za tiste, ki so radi prisluhnili poročilom naših medijev o toaleti britanske kraljice, a sami morda ne znajo angleško, da bi lahko prišli do celotne zgodbe o kraljičini "šokantni" obleki ...

Kraljica si je "v duhu varčevanja" (kot so temu - ne ravno brez sarkazma - rekli britanski mediji) dala sešiti obleko iz blaga, ki ga je že dolgo hranila v svojih omarah.
"Blago je bilo namreč staro kar 25 let," je rekla poročevalka ene od naših TV postaj (še pred tem nas je poučila, da Elizabeta II. vlada že kar "36 let"... ).

Res je: blago, ki ga je kraljica uporabila za svojo novo obleko, je staro že nekaj desetletij: dobila ga je ob obisku Bližnjega vzhoda, kot uradno darilo. Je namreč zelo dragocen, ročno izvezen srebrno-siv brokat. (Obleka torej tudi ni bila "bela", kot je včeraj poročala ista TV postaja - kar je bilo sicer vidno že na prvi pogled, a je poročevalka kljub temu gonila svojo: "In res je, obleka je bela, kot smo pričakovali ..." ali nekaj v tem duhu.)

V tej luči pa so kraljičina stara oblačila videti že precej drugače, ne?

Gospod predsednik: na himne se ne pleše

Ena zadnjih stvari, ki bi si jih lahko mislili o novem predsedniku naše države, je ta, da se ne zna obnašati.

Zakaj?

Glavni razlog je najbrž čisto darvinističen: visoki ljudje učinkujejo avtoritativno, "torej" spoštovanja vredno.

Potem je tu videz uglajenosti, ki ga slika njegov kurtoazni (pa čeprav ne vedno lagoden) nasmešek in spoliran način govorjenja.

Pa seveda to, da je bil – med drugim najbrž tudi zaradi pravkar omenjenih atributov - tako dolgo diplomat v najvišjih krogih.

Od diplomata pričakuješ, da bo skril svoje zasebne misli in čutenja v korist države, ki jo zastopa, saj je navezadnje (dobro) plačan prav za to.

Vse našteto, le da še v veliko večji meri, smemo pričakovati od predsednika države.

Ob včerajšnjem sprejemu britanske kraljice Elizabete II. in njenega soproga, Filipa vojvode Edinburškega (soproga, ne »moža«, kot je bleknila neka nalogi očitno nedorasla poročevalka, ki med drugim ne razume niti, kaj pomeni prepoved objave dane informacije do natanko določene ure), pa je naš novi predsednik pokazal kar presenetljivo pomanjkanje stika z realnostjo, ki se ji reče politična kultura in... no, bonton.

O precej škandaloznem seznamu povabljencev na včerajšnjo večerjo so dovolj povedali že drugi, najbrž tudi še bodo – in prav je tako.

Mene, in najbrž še koga, pa je predsednikovo vedenje neprijetno presenetilo že ob sprejemu kraljice na Brdu.

Od človeka, ki zastopa – pa čeprav ne z mojim glasom – mojo državo, torej tudi mene in ljudi, ki jih spoštujem, pričakujem, da bo premogel vsaj toliko (pa čeprav navideznega) spoštovanja do svojega gosta ali gostje in države, ki jo ta zastopa (pa tudi svoje!), da ne bo vseh nas spravil v zadrego.

Ne zamerim vam, če VI ne veste, o čem govorim – res ne.

Navsezadnje niste kandidirali za delovno mesto, ki pomeni najvišjo čast – in odgovornost – v državi. Niste se ponujali za predstavnika nas vseh. In niste mastno plačani za to, da bi počeli prav to: zastopali slovensko državo in njene prebivalce karseda dostojno, olikano, na visoki ravni.

In vendar sumim, da bi marsikdo od vas, ki mogoče še nikoli ni – in mogoče nikoli ne bo – zbliza videl kakega vladarja, predsednika, visokega dostojanstvenika, nagonsko vedel, da se med poslušanjem himne države, ki jo zastopa gost (ali svoje, seveda) NE MENCA, kakor da imaš bolhe tam, kamor sonce nikoli ne posije. Ali kakor da moraš nujno tja, kamor gre cesar peš.

»Saj je samo človek ...«, bo kdo zajamral.

Ne, ni: FASADA je.

Uradna fasada naše države, vseh nas.

Za to je prostovoljno kandidiral, za to je bil izvoljen, za to je plačan.

Ga je kaj tako zelo bolelo, da ni mogel zdržati?

O tem nič ne vem.

Če je tako, mi je žal. Opravičilo pa to ni.

Zapomnite si, gospod predsednik: tudi če se vam začne mračiti pred očmi, je bolj sprejemjivo, če kratko malo omedlite.

Ja, spuščam se v malenkosti... Pa še kako!

Kajti prav malenkosti so tiste, ki ločijo lepoto od povprečnosti ali celo grdote, srečo od jalove praznote, omiko od pritlehnosti.

In sprašujem se: so si Slovenci in Slovenke res izvolili človeka, kakršnega si zaslužijo ...?

***

Zbogom, Gorenjka?

Ni še tako dolgo, komaj nekaj let je tega, ko smo nekateri čokoladam Gorenjka vztrajno dajali prednost pred tujimi, še posebno pred Milko.
(Uspeha te kravje čokolade še danes ne razumem. Še najboljša je njena embalaža, čedno vijolična in prepoznavna. Čokolada sama pa je ogabna cukrena masa. Kot bi jedel pacast, bledo rjav puding iz sladkorja in kondenziranega mleka.)

Lindt je seveda popolnoma drugačna kategorija, že od nekdaj.
Ampak Gorenjka se je lahko še pred kratkim zelo uspešno kosala z Lindtom. (Ja, res. Nihče me ne plačuje zato, da tako govorim.)
Naši znanci in prijatelji, domači in tuji, ki imajo radi čokolado, so vedno dobili Gorenjko. Pa ne samo zaradi domoljubja.

V mojem domu je čokolada vse prej kot reden gost. Nismo vsi ljudje nori nanjo, pa če je še tako kvalitetna.

A prav zato lahko taki mogoče še bolje presodimo kvaliteto posamezne čokolade.

In ko smo pred kakim letom dni po dolgem času kupili tablico mlečne čokolade Gorenjka, smo morali dobesedno dvakrat pogledati, ali je ovitek pravi.

Res, pisalo je Gorenjka; in bila je natanko ista vrsta, kakršno smo kupili tudi vsakič prej. Ampak usta je niso prepoznala; usta so rekla MILKA!

Kar je še huje, uprl se je tudi želodec, kar se prej z Gorenjko ni nikoli zgodilo. Že ena vrstica (trije koščki) je obležala na želodcu kot klaftra. Fuj! Bila je veliko presladka, videti pa je bila tudi nekoliko bolj »bleda« kot nekoč. (Manj kakava, več sladkorja - da se bolj “izplača”… Tako vsaj mislijo kratkovidni vodje tovarne.)

Preskočimo nekaj tednov naprej.
Zgodba se je ponovila.
Pa ne samo enkrat.

Danes sva imela s prijateljem po več mesecih spet priložnost pokusiti mlečno čokolado Gorenjka (tokrat z lešnikovo kremo).

Ista figa: »Milka« v gorenjski noši.

Kar imejte jo.
Jaz grem raje na prave fige. One se vsaj ne prilagajajo »modi« in najnižjemu skupnemu imenovalcu »trga«: od vseh mogočih packarij otopelim brbončicam, ki potrebujejo čedalje več dražil, da sploh kaj čutijo.

Žalostno je, da je zelo podobna tudi zgodba Fructalovih sokov. Vsi po vrsti so presladki – v primerjavi s prejšnjimi časi – najboljšega pa so sploh nehali izdelovati. Tudi embalaža je klavrna v primerjavi z nekdanjo.

In če dobro premislimo, je to pravzaprav zgodba Slovenije same.
Ta narod očitno ni zmožen prepoznati tistega, v čemer je dober, v čemer ima prednost. In tako raje prednjači v opičjem boju za homogenizacijo sveta.

In čedalje bolj zaostaja v kakovosti.

Je vaš zdravnik smrtno nevaren? (2)

Primejcopat, v Šiški pa menda res ni luštno živet...

Kakovost bivanja v tej nekdaj največji – in še danes najbolj obljudeni - ljubljanski občini že nekaj časa strmo pada. (Samo poglejte si podhode, kadar greste tja, kakšni so... to vse pove.)

Marsičesa, kar se drugje v mestu zlahka dobi, čisto navadnih artiklov za vsakdanjo porabo, v šišenskih trgovinah že dolgo ni, in nobeno opozarjanje poslovodij ne zaleže. To mesto v malem tudi nima prave knjigarne in še marsičesa.

Ampak to še ni vse. Očitno je življenje v Šiški tudi smrtno nevarno, vsaj za tiste, ki obiskujejo tamkajšnje bele halje.

Pred več leti je prav v zdravstvenem domu Šiška obratoval človek, za katerega se je pozneje izkazalo (pred pristojnimi instancami), da je dolga leta spolno nadlegoval svoje pacientke.

Še danes pa tam obratuje oseba, ki je navidez popolnoma nenevarna... dokler ne slišite izpovedi njenih pacientov.

Se vam vrti v glavi? (In veliko ljudem se, posebno starejšim.)

Ni problema, en-dva-tri vam bo predpisala »zdravilo« - ne da bi vas poslala na pregled hrbtenice, ožilja, srca, ne da bi vas sploh povprašala po življenjskih navadah.

Pri njej boste dobili Stugeron.

Vrtelo se vam bo sicer še naprej, ampak ves dan boste tako obupno zaspani in matasti, da vam še mar ne bo...

Stugeron je namreč, če še ne veste (in kdo bi vam zameril, saj tudi omenjena oseba ne), ime za cinazirin, ki je snov proti potovalni bolezni in proti labirintitisu, to je vnetju srednjega ušesa. To obolenje namreč povzroči vrtenje v glavi.

Citiram iz Krkinega kataloga:


Cinarizin je namenjen za:

* zdravljenje motenj ravnotežja (vestibularnih motenj), kot so vrtoglavica, šumenje v ušesih (tinitus), slabost in bruhanje pri bolezni notranjega ušesa, ki lahko prizadene eno ali redko obe ušesi (Ménièrova bolezen),

* preprečevanje in zdravljenje morske bolezni,


Ampak omenjena snov bo to seveda odpravila le, če dejansko imate labirintitis in/ali potovalno bolezen.

Žal pa vrtenje v glavi, in celo veliko pogosteje, povzročajo tudi drugi dejavniki slabe pretočnosti krvi v možganih – stanja, ki lahko (in čez čas ponavadi tudi res) pripeljejo do nenadne kapi in/ali smrti.

No ja, vsaj slabo jim ne bo, ko bodo z rešilcem potovali na urgenco – ali na britof...

Koliko jih je to že doživelo, koliko družin je takšna malomarnost že zaznamovala z nesrečo, ne da bi ta oseba in njej podobne prebili eno samo noč brez spanca?

Ubogi tisti, ki imajo s to osebo opravka v brezplačni ambulanti, kjer menda, tako pravijo, volontira svoj čas (žal pa tudi znanje)!

Je pa res, da so samo klošarji. Komu mar zanje?
Če bi šli delat, bi bili gotovo zdravi, mrhe lene...
(Več o odnosu »zdravstva« do marginaliziranega prebivalstva tule.)

Skratka, zna se zgoditi celo, da bo kdaj celo postala kaka »Slovenka leta« ali kaj podobnega.

Že kar slišim ploskanje...

Tisti, ki jih je pokopala, namreč nimajo več besede.

Ampak vsaj ti, ki še živiš, jo imaš.
Pazi, komu zaupaš.
Pazi, komu zaupajo tvoji dragi.



Prvi prispevek s tem naslovom je objavljen tule.



P.S. Če se vam vrti v glavi, vsekakor pojdite na temeljit - še enkrat: temeljit - pregled. Zahtevajte ga, kajti sami od sebe vam ga verjetno ne bodo predpisali. 

Medtem pa sem vam splača poskusiti z Bilobilom ali kakim drugim pripravkom, ki vsebuje ekstrakt rastline Ginko biloba. (Ampak pazite, če imate težave s strjevanjem krvi oziroma jemljete Aspirin ali kaj drugega proti strjevanju krvi; Ginko biloba ima namreč učinkuje enako, torej učinek še okrepi.)

Vem za najmanj dve osebi, ki sta hočeš nočeš dobili Stugeron, ga vrgli v smeti (no, ne fizično - metaforično), ker je bil neuporaben - v glavi se jima je še vedno vrtelo, samo ves čas sta bili zaspani - in namesto tega začeli uporabljati Bilobil. Vrtenje je minilo, pa še bistr(ejš)o pamet sta dobili za povrh.

Če imate v življenju veliko stresa ali žalosti, poskusite tudi z vsakdanjim pitjem melisnega čaja za zajtrk in proti večeru. "Vsakdanje" pomeni VSAK DAN. ;)
Starodavna pijača dolgoživosti je, čudovit adaptogen.
Nemško ljudsko ime zanjo je Herztrost - ker "potrošta srce".
To pove vse. ;) 


Pa še semle poglejte.

LHC ali MOLK (NOVINARJEV) JE ZLATO

Nekateri od naših »medijev« so – po pričakovanjih – danes vneto pomagali širiti vzdušje »zgodovinskosti« trenutka, ko so v Ženevi pognali famozni LHC. Kot kure v nalivu so prhutali od navdušenja… pozabili pa so - ne le oni, to je že res - vprašati bistveno.

Namen naprave je bojda ugotoviti, kako je nastalo vesolje, »poustvariti« razmere takoj po njegovem nastanku… Če bo eksperiment uspel, si znanstveniki obetajo, da bodo izvedeli te velepomembne podatke.

In potem… kaj?

To je vprašanje, s katerim novinarji po svetu (tisti, ki se sploh spomnijo tega vprašanja) očitno nikakor ne uspejo prodreti v sivo tvar znanstveniških možganov svojih sogovornikov. Ti namreč vztrajno ponavljajo, kaj da »bomo« izvedeli.

Ne razumejo vprašanja?
Mogoče so res tako ozkoumni, čudno ne bi bilo. 

Pač pa novinarjem ne odpustim, da oni ne vrtajo bolj vztrajno, dokler ne izvabijo odgovora.

“Če boste izvedeli, kar hočete izvedeti… kaj bo potem?
Boste šli ‘poustvarjat’ vesolje? Ali kaj? Kaj vam bo ta podatek?”

Ne rečem, da vprašanje ni zanimivo.
In različne svetovne tradicije (ki ne pobirajo milijard dolarjev za svoje nauke) odgovor poznajo že tisočletja. A naj bo, naj imajo tudi »znanstveniki« svoj, primerno omejen odgovor…

Še vedno pa neizprosno ostaja vprašanje: kaj nam bo ta odgovor?
Kaj konkretno naj bi iz njega izpeljali?

Prav dobro vemo, da si nekateri posamezniki pri projektu prizadevajo predvsem za svojo malo pozemsko slavo: Nobelovo nagrado.
 

A kaj naj bi človeštvo imelo od domnevnih izsledkov – razen morebitnega odgovora, seveda?

Ta odgovor pa je vreden težke miljarde – pa ne le denarja, tudi časa in truda.
In naj je še tako zanimiv, vendarle obstajajo naloge, ki bi morale imeti prednost.
 

Ne govorim nujno o »banalnostih«, kakršne so hrana za lačne po svetu in podobno. Dejansko je prav vsako človeško prizadevanje, fizično in umsko ali duhovno, v tem našem skrajno nepopolnem, a lepem svetu bolj vredno truda od gole radovednosti in pritlehnega, čisto zasebnega prizadevanja za nagrado, ki že v tem svetu pomeni čedalje manj… odnesti pa je ne moreš s seboj.

Še je čas, da kateri od novinarjev to vpraša in vztraja, dokler ne dobi odgovora.
Pa čeprav TA odgovor poznamo že vnaprej…

***

Je vaš zdravnik smrtno nevaren? (1)

Pred nekaj dnevi mi je neki starejši človek - OK, pravzaprav je že zelo v letih - povedal, da ne more spati.
In da je šel k zdravniku.

"Pa... nič ne pomaga?" vprašam (in si mislim svoje).
"Ne. Saj sem zmatran pa to... ampak zaspati ne morem."
"Kaj pa ste dobili?"
"Tole," mi pokaže škatlico.

ASENTRA.

Odprem, potegnem ven navodila za uporabo in berem... in ne morem verjeti svojim očem.
Med "indikacijami" ni ne duha ne sluha o nespečnosti, ne stalni ne občasni.
Pač pa je med "stranskimi učinki" navedena - nespečnost.

Ko se vrnem domov, grem na internet in preverim še tam.
Res je: snov sertralin, ki jo vsebuje omenjeno "zdravilo" - natanko isto snov vsebuje tudi "zdravilo" Zoloft - se uporablja kot antidepresiv, proti obsesivno-kompulzivnim motnjam in paničnim napadom - eden od glavnih stranskih učinkov pa je nespečnost.
(O kontraindikacijah raje ne govorimo... Navsezadnje tudi "zdravnica", s katero je imel ubogi človek opravka, ni govorila o njih; še vprašala ga ni, kako je npr. z njegovimi jetri!)

Naslednji dan povem človeku, kako in kaj.
"Saj sem si mislil, da nekaj ne more biti prav...," reče, s tisto zgrevano pohlevnostjo, ki mi seže v dušo, obenem pa me vsakič razjari.
"Ste ji rekli, da ne morete spati - ali kaj drugega?" vprašam, v upanju, da sam ni prav povedal, kaj hoče. (In da se mi torej ne bo treba - spet! - jeziti na dohtarje.)
"Seveda, saj drugače sem čisto v redu. Samo spati ne morem..."

Zgodba se pravzaprav konča žalostno, ker človek ni hotel iti nazaj in "zdravnici" povedati v obraz, kar bi ji morali povedati že na Medicinski fakulteti: da bi bilo bolje, če bi šla v tak poklic, kjer ni stika z ljudmi in kjer ni treba poslušati, kaj šele postavljati diagnoz.

Prav tako mi ni hotel povedati njenega imena - niti tega ne, kje natanko v Ljubljani deluje.

Še bolj žalostno pa je to, da ista "zdravnica" in marsikateri njen kolega najbrž vsak dan mirno predpisujejo substance tjavdan, brez misli na to, kaj bodo povzročile.
Brez misli na tiste, ki jih bodo zastrupili ali jim vsaj poslabšali kvaliteto življenja.

Preverite pri svojih ljubih, kaj dobivajo pri "zdravnikih".
Ne zanašajte se na njihovo znanje, še manj na njihovo etiko in golo človeško vest.

In sporočite, če tudi sami veste za tak primer.

Pogrešani... a ne dolgo

21. junija letos je v Bohinju izginil britanski (valižanski) duhovnik David Fox.
Nekaj dni pozneje je novica prikapljala v slovenska javna občila.
Tri dni pozneje ga še vedno niso našli.

In odtlej je vse tiho.

Nobenega poročila o iskanju - ali vsaj koncu iskanja.
Nič. Niti besedice.
Zadnja poročila so s konca junija.

"Novinarji", ki so (dobro) PLAČANI za to, da nas obveščajo, molčijo.
Ker bi bilo toliko drugega?
Ne. Ker jim ni mar.

O stopnji slovenskega sočutja z drugimi pa največ povejo komentarji, ki so zapisani pod novico na eni od slovenskih televizijskih postaj. Le upamo lahko, da Foxovi prijatelji in rojaki ne znajo slovensko, tako da jim jih ni treba brati.
Osebno pa želim, da jih preberete vi, ki imate nemara kaj več osnovnega človeškega dostojanstva.

NAVEDENI SO VSI KOMENTARJI, DA NE BO OČITKOV O KAKI SELEKCIJI.

(Imena so opuščena. Bolje rečeno, opustili so jih "komentatorji" sami, saj so uporabili vzdevke. Že vejo, zakaj...)


***

#
XXXX
25.06.2008, 06:36
Kaj pa, če je pri kakšni majerci?
#
XXXX
25.06.2008, 05:42
,mali debeli bajs se je namenil planinarit...samo kam mogoče na parado ponosa,verjetno se je zadržal na eni izmed številnih pederskih orgij.
#
XXXX
24.06.2008, 19:34
"V gorah izginil angleški duhovnik"
Bog ve, če ni bil, svečenik, vnebovzet.
#
XXXX
24.06.2008, 15:56
upam da ga najdejo
#
XXXX
24.06.2008, 15:31
Z božjo pomočjo g bodo že našli.
#
XXXX
24.06.2008, 14:18
Čist pedofilski opis
#
XXXX
24.06.2008, 12:47
Ziher so ga paradjzarji skenslal, samo zato, ker je duhovnk. ;-)
#
XXXX
24.06.2008, 10:37
Kaj je pa tako čudnega? Verjetno je pospravljala v soboto, pa se ni preveč sekirala, če je bila postelja nedotaknjena. Ko pa je naslednji dan videla isto sliko... Meni je čisto v vredu napisano...
#
XXXX
24.06.2008, 09:57
hahaha ma jih ima tale novinar.
je v nedeljo med rednim pospravljanjem sobe opazila, da gost že dva dni ni spal v svoji postelji
v nedeljo je ugotovila. a dva dni ni pospravljala? joooj kaka postrežbe.


***


Ja... v Sloveniji ti ne grozi, da bi bil dolgo pogrešan.
Pa ne zato, ker bi te kmalu našli, ampak zato, ker si kmalu pozabljen.

Majhna duša - kratek spomin.


***

Kdo komu sveti?

Nekateri slovenski mediji so se – pa šele sreda junija je! - domislili »afere«, ki zveni kot prvoaprilska šala.

Imenitni govor Janeza Janše izpred dveh let so označili za plagiat govora britanskega premiera Tonyja Blaira iz prvega leta njegove vladavine (1997).

Oba sta namreč v svojem govoru uporabila metaforo svetilnika (»lahko smo svetilnik drugim«) in oba sta uporabila (tu parafraziran) stavek: »Nismo največji, nismo najmočnejši – lahko pa smo najboljši.«

Lahko bi se sicer vprašali o namenih, če že ne o dolžini pameti in/ali razgledanosti tistega, ki je potreboval kar celi dve leti, da je ugotovil podobnost med govoroma. (In primerjalnega govora ni izrekel predsednik kake nam neznane državice na drugem koncu sveta, temveč premier Velike Britanije, v zelo znanem nastopu.)

A ni vredno, vsaj našega časa ne.
Opozorimo torej le na dvoje.

SVETILNIK je več kot le pogosta metafora: arhetip je. Zelo priljubljen in starodaven arhetip, ki je ljudem – in slovstvu - pri srcu iz razlogov, ki daleč presegajo zgolj racionalno mišljenje.

O njem razpravljati – resno razpravljati – kakor da je patentiran »slogan«, kaže srhljivo pomanjkanje inteligence ali verbalne domiselnosti, celo omike in pismenosti.

Osnova dobrega govora - in celo dobre laži - je, da temelji na splošno prepozna(v)nih dejstvih.

V primeru držav so to njene geografske danosti ali – izjemoma (pa še to tvegano) – zgodovinski oziroma kulturni dosežki.

V primeru Slovenije je to njena geografska majhnost in (seveda zgolj relativno) pomanjkanje “moči”.

Isto velja za Veliko Britanijo, le da se ta primerja z drugimi državami (zlasti ZDA), v primerjavi s katerimi je res vse prej kot velika in še zdaleč ne dovolj »močna«. 

In tako, kot bi se telesno majhen in šibak človek lahko (upravičeno) tolažil z mislijo, da je lahko na danem področju »najboljši«, ni prav nič presenetljivo, da bi državnik katere koli države, ki ne spada med največje »mišičnjake« tega sveta, podprl svojo vizijo s slovesno spodbudno mislijo, da »smo« (kdorkoli že smo), lahko, če že nič drugega, vsaj »najboljši«.

Pa še res je.
Vsak človek je lahko v čem »najboljši«, če se potrudi in sovpreže svoje prizadevanje s srcem in srčnostjo.
(Mimogrede, ’srčnost’ pomeni POGUM, ne pa ‘dobrosrčnost’ ali karkoli že menijo, da pomeni, tisti, ki to besedo napačno uporabljajo.)

Janševa izjava je bila dobra, ker je resnična.
Tudi če bi jo pred njim in po njem izreklo ničkoliko državnikov drugod, bi bila še vedno dobra, ker je bila resnična. Ljudjem je bila všeč, ker so v njej prepoznali resnico.

Blairova izjava je bila dobra, ker je resnična.
Tudi če bi jo pred njim in po njem izreklo ničkoliko državnikov drugod, bi bila še vedno dobra, ker je bila resnična.

Vendar resnica, ki jo izreka, zahteva od državljanov vsaj pozitivno misel in delo po svojih najboljših močeh.

Vsaj prvo, če že drugo ne, pa je očitno za nekatere slovenske medije – in za tiste, ki so jim ti mediji svetilnik – pretrd oreh.

Prva dama in... prva "punca"?

Ena od pomanjkljivosti ljubih Slovencev - vsaj ali zlasti tistih na “vidnih” mestih - je očitno pomanjkanje globalnega pogleda in s tem tudi pogleda nase “od zunaj”. O tem najbolje, ne pa izključno, priča turistična “promocija” naše države. (Ni ga “smeška”, ki bi nazorno pokazal, kaj si mislimo o tej … In še dobro!)

Vendar imamo zaradi tega zaenkrat težave zgolj na ravni “prepoznavnosti”.
Malo huje pa je, če nam to pomanjkanje pozornega in odraslega pogleda nase in na druge prinese prepoznavnost v negativnem pomenu.

In prav to se zna zgoditi, če t. i. izvedenci za protokol pri najvišjih državnih ustanovah ne sprevidijo pravočasno, da po danes (še vedno) veljavnih normah uradna gostiteljica tujih državnikov ne more biti predsednikova “punca”.
 

Če pa je gost nihče drug kot predsednik ZDA s soprogo, ki sta oba doma iz Texasa, v “tradicionalnih vrednotah” zakoreninjene kulture, ki (ne glede na morebitne zasoljene dogodivščine in prekrške zoper deklarirane nravi v zasebnem življenju) žena ne enači z zaročenkami in (bognedaj) “sostanovalkami”, je situacija še precej bolj spotikljiva.

Je to licemerstvo, hipokrizija?
Seveda je.
Pa kaj potem?
Navsezadnje je prav to bistvo diplomacije. In ne le diplomacije: sprenevedanje je bistvo “etikete”, protokola. Bonton je družabna igra, ki pa jo je treba znati igrati - ali pa raje ostati ob strani, da se ne blamiraš.

Mediji bodo (če še niso) izvedeli za status premierove spremljevalke.
In zlasti ameriški (še prav posebno pa teksaški) bodo pograbili to “kost” in jo izsesali do konca, ne glede na zasebne nazore novinarjev in poročevalcev, ki bodo o tem pisali. Kdor v skladu s kratkovidnim slovenskim pogledom nase naivno pričakuje, da bodo pisali predvsem o “lepotah Bleda”, o “lepotah baročne Ljubljane”, o “lepotah Plečnikove arhitekture”, se hudo moti. Namigovali bodo predvsem na “netaktnost” gostiteljev, ker so za uradno gostiteljico predsednikove zakonite soproge poslali čedno frajlo, ki s s predsednikom vlade živi “na koruzi”.
 

Popolnoma vseeno, ali je omenjena “frajla” pametna, razgledana, gostoljubna, karkoli že - njen status je v očeh konservativnega protokola (in le takšen je primeren za predsednika ZDA) nižji od statusa zakonite žene. Pika.

In ne le to: znalo bi se zgoditi, da bi zaradi takšne odločitve nekateri mediji (glej zgoraj) tudi splošneje manj naklonjeno pisali o Bushevem obisku v Sloveniji. Tako pač deluje človeška psiha: če nekomu nekaj zameriš, ti počasi nič na njem ni všeč.

Če vsega tega naši “protokolarci” ne vedo, je nekaj hudo narobe z vlado, ki jih zaposluje.

In če se spomnimo, da si je nekoč sama šefinja protokola dovolila prikazati se ob pristajalni stezi v ZLATI obleki, s čimer je dobesedno, vizualno zasenčila tako gostjo kot gostiteljico, jim najbrž res marsikaj ni jasno…

"10 najlepših skupnosti na svetu" (2. del)

(Glej prvi del tu.)

Tudi izmed naslednjih petih "najlepših skupnosti sveta" so tri v Evropi.


6.) Sieben Linden, Poppau (Nemčija).

Eko-vas s poetičnim imenom, ki pomeni "sedmere lipe", je sestavljena iz več sosesk. Prebivalci uporabljajo konjsko silo za vleko, in kar se da, opravijo sami, z lastnimi rokami. Največja znamenitost te eko-vasi je "Slamnata hiša", ki je največje iz slame (in recikliranega materiala) sezidano poslopje v Evropi; tudi to so sezidali z lastnimi rokami.
Geslo prebivalcev Sieben Linden je: "Ni pomembno, čemu vsemu moramo kljubovati, temveč to, da delujemo v skladu s svojimi načeli."

"Slamnata hiša", Sieben Linden, Poppau, Nemčija.

7.) Lebensgarten, Steyerberg (Nemčija).

Tudi ime te eko-soseske je pomenljivo in poetično: "Vrt življenja". Nastala je pred 21 leti, ko je skupina ekoloških aktivistov predelala nekdanjo tovarno streliva EIBIA in okoliško naselje Steyerberg oziroma t. i. "Helena-Lager" (sezidan l. 1939, za prisilno delovno silo - okoli 700 žensk iz Nizozemske, Belgije in Francije - pripeljanih za delo v tovarni), v eno prvih eko-sosesk v Evropi. Hiše so lesene, s privlačnimi rdečimi strehami, in opremljene z zbiralniki sončne energije.

Lebensgarten, Steyerberg, Nemčija.

8.) IPEC, Pirenopolis (Brazilija).

Institut za permakulturo in eko-vile Cerro, kar pomeni kratica IPEC, je idejni otrok dveh ljudi, Andrea Soaresa in Lucie Legan, ki sta l. 1998 zasnovala in začela graditi na 40 hektarih puste, degradirane pašne zemlje pri mestecu Pirenopolis v osrednji Braziliji naselje z "eko-vilami" in vrtovi, v katerih mdr- pridelujejo tudi hrano.
Zaradi slikovitosti - stavbe z okroglimi okni, dvorišče s trajno nameščenimi glasbili na prostem, "vrtovi hrane" itd. - ga nekateri navdušenci radi imenujejo "Disneyland permakulture". Vendar IPEC svoje poslanstvo resno jemlje; med drugim ponuja tečaje o permakulturi, maja 2007 pa je bilo v njem mednarodno srečanje strokovnjakov za permakulturo.

IPEC pred začetkom gradnje (1998)

IPEC, leta 2005

9.) "Zdravilni biotop 1" Tamera, Colos (Portugalska)

"Zdravilni biotop 1" Tamera, na južnem Portugalskem, je mednarodna postaja za urjenje in raziskovanje in razvoj kulture miru in zdravilnih biotopov. Prav te dni slavi 30 let svojega obstoja. Mednarodni projekt "zdravilnega biotopa" je maja 1978 ustanovila skupina nemških navdušencev za ekologijo, v mestu Herrenberg blizu Tübingena. V Tameri trenutno živi in deluje okoli 150 ljudi, še veliko več pa je obiskovalcev in udeležencev najrazličnejših tečajev in poletnih šol, ki jih ponuja to izredno razgibano in dejavno središče. Med drugim imajo posebno šolo - in celo "mirovna romanja" (odlomke iz dnevnikov dveh mladih "romarjev" v Palestino si lahko - v angleščini - preberete tule) - za otroke, poseben projekt za spodbujanje pristne interakcije med človekom in konjem, t. i. "Sončno mesto", ki razvija in predstavlja smotrno izrabo "energije za 21. stoletje", pravkar pa ustvarjajo jezero, ki ga bodo med drugim krasile skulpture matere Narave - ne upodobitve "Narave": kamenje, ki ga je v tisočletjih izklesala Narava. (Kdor želi, lahko postane "pokrovitelj" posamezne skale ali kamna in tako prispeva k projektu.)

Tamera "zdravilni biotop 1", pogled iz zraka

10.) Earthaven, Blackmountain, Severna Karolina (ZDA).

Eko-vas Earthaven (ime bi lahko prevedli kot 'zavetje na Zemlji') je zrasla l. 1995, na stičišču treh drag in treh potokov, v pogorju Blue Ridge.
Danes v njej stalno živi okoli 60 prebivalcev in občasnih tečajnikov (mdr. ponujajo pripravniški staž v eko-vasi), radi pa bi dosegli skupno število 150 prebivalcev. Domovi so ekološko sezidani v 14 majhnih soseskah.
Vendar bivanje v vasi ni za vsak žep - pa tudi ne za ljudi, ki se fizičnemu delu raje izognejo: vsak član mora plačati enkratno "pristopnino" (4000 USD), enkratno stanovanjsko "najemnino" (20 000 USD za štiri odrasle in neomejeno število otrok, 12 000 USD za dva odrasla in neomejeno število otrok), letno članarino (808 USD), letno pristojbino za rabo pritiklin (od 70 do 140 USD) in letno pristojbino za vozila (100 USD za avto, 50 USD za majhna motorna vozila).
Poleg tega mora vsak član opraviti določeno število ur dela v prid skupnosti: 1500 ur v prvih 10 letih, najmanj 50 ur na leto. To dolžnost je mogoče izplačati v denarju. Ura dela ali "poskok" (leap) je "alternativna valuta" Earthavna in je vredna 10 USD.

Več o stroških in kakovosti bivanja v Earthavnu preberite tule (v angleščini).

Soseska Village Terraces, Earthaven, Severna Karolina (ZDA)

"10 najlepših skupnosti na svetu" (1. del)

Ameriška revija Communities, ki raziskuje kakovost življenja v manjših skupnostih (vaseh, zaselkih, ekoloških "zadrugah" ipd.) po svetu, s posebnim poudarkom na ekološko naprednih, je objavila svoje letno poročilo in lestvico "10 najlepših skupnosti na svetu".


Letošnja prvakinja je - Federacija Damanhur, Italija.

Njena visoka uvrstitev je najbrž presenetila marsikoga, a le zato, ker se o tej nenavadni, 32 let stari skupnosti še vedno razmeroma malo piše.

Damanhur, ta samosvoja - in samozadostna - "federacija", ki si po besedah njenih predstavnikov prizadeva za "kulturo miru" in to poskuša gojiti tudi z lastnimi šolami, časopisom in valuto (Credito), pa tudi lastno televizijo, si zasluži poseben članek, zato o njem kdaj drugič - vsekakor pa si zasluži tudi obisk. Saj ni daleč od našega praga! (Dotlej pa obiščite zgornjo povezavo in si oglejte vsaj njihove znamenite "templje Človeštva".)


Sledijo ji:


2.) Torri superiore, Ventimiglia (Italija).

Skupina ekoloških aktivistov je od l. 1989 obnavljala, kamen za kamnom, razvaline cele vasi iz 14. stoletja. Zdaj je vas popolnoma obnovljena (seveda v pristni, prvotni obliki, s stopnišči, loki, oboki) in ima na voljo 160 sob . Poleg tega so opravili amelioracijo tal okoli vasi in na starodavnih terasastih njivah zasadili oljke, trto, sadno drevje in zelenjavo - vse seveda obdelujejo ekološko. Poleg prenočišč je v njej na voljo restavracija, ponujajo pa tudi izobraževanje o permakulturi.


3.) Findhorn Foundation, Forres (Škotska).

Ta eko-soseska je bila nominirana mdr. zaradi "čudovite raznolikosti svojega stavbarstva": mnoge hiše imajo t. i. "žive strehe", druge so preurejeni sodi za whisky, značilne so tudi lesene okrogle hiše. Njena največja znamenitost je t. i. Živi stroj (The Living Machine): velik rastlinjak z vrsto med seboj povezanih cistern, v katerih živijo sladkovodne rastline in živali, ki deluje kot čistilna naprava za vodo. Na eni strani priteka vanj odpadna voda, na drugi pa ista voda priteče ven tako čista, da jo je mogoče piti.
Findhorn je prehrambeno tako rekoč samozadostna soseska, saj v sodelovanju z drugimi podobnimi zadrugami po svetu tako rekoč vso hrano pridelajo sami (seveda ekološko); to tudi prodajajo, prav tako druge domače izdelke - imajo pa tudi lastno valuto: Eko.


4.) Huehuecoyotl, Teplotzlan (Mehika).

V tej slikoviti vasi sredi divjega, naravnega okolja, katere ime v krajevnem domorodnem jeziku pomeni "prastari kojot", živijo domačini, Evropejci, prišleki - večinoma umetniki - iz Severne in Južne Amerike, pa še kdo bi se našel; med njimi je veliko ekoloških aktivistov, ki so tudi sezidali značilne hiše iz nežgane opeke (adobe) ali lesa, pokrite z rdečimi strešniki.


5.) Auroville, Pundičeri (Indija).

To znano "duhovno skupnost" je ustanovil Šri Aurobindo, v poznih 1960-tih letih. V njej se je nastanilo več kot 1700 ljudi z vsega sveta. Člani skupnosti živijo v več vaseh in soseskah: "Ameriški vasi", "Francoski vasi" in vaseh, v katerih živijo indijski pripadniki, pa tudi v tradicionalnih vaseh ljudstva Tamil-Nadu. Največja znamenitost Aurovilla je Matri Mandir, krožno svetišče, okrašeno z izmenjavajočimi se krogi iz zlata in emajla, ki je vidno daleč naokrog. Nedvomno največ ugleda pa si je skupnost pridobila s svojim slovitim projektom pogozdenja: po sušni, pusti, izsekani ravnici okoli naselja so zasadili na milijone dreves in jo znova spremenili v bujen gozd.

Nadaljevanje in konec prihodnjič

"Folk je treba naučit, da so tipke na unem daljincu..."

Ko že misliš, da si videl in slišal vse, ti prileti v večer kakšna taka cvetka, da ti slabo postane...

Nocojšnja Trenja so obravnavala ogroženost človekovih vrednot, kot je razvidna iz nekega neslavnega "resničnostnega šova" na slovenski televiziji, v katerem so, sodeč po uvodnem prispevku, ravnali z dostojanstvom sodelujočih (če vprašate mene, pa tudi z dostojanstvom živali) kot svinja z mehom. (Več konkretnih podatkov si lahko najdete sami.)

Povod za oddajo pa ni bilo omenjeno ravnanje samo po sebi, temveč dejstvo, da se je uradna varuhinja človekovih pravic takšnemu ravnanju javno uprla in protestirala proti njemu. V ta namen so priredili običajno soočenje raznih javnih osebnosti, ki so izrazile svoje mnenje o ravni človekovega dostojanstva na slovenski televiziji (kar je pravzaprav enako kot v javnosti, a to je že druga snov).

Neka gospodična, ki je - tako sklepam - nekoč nastopala v omenjenem "šovu", je ekscesno ravnanje pojasnila približno takole:

"Zanima ga (najbrž režiserja, op. P.), do kam lahko gre človekova psiha..."

In je pač videl, aha, tole si še lahko privošči...

To, kar je rekla, je seveda čista resnica.

(Sicer banalna in ne posebno globokoumna, a vendarle čista.)

Kar je bilo srhljivo, je bil prostodušni, lahkomiselni ton, v katerem je to razlagala.

Do kam lahko gre človekova psiha, je pokazala že nacistična Nemčija.

(In to ni floskula.)

Nekoliko pozneje, že dolgo po koncu vojne, je to pokazal tudi znani Milgramov eksperiment z elektrošoki.

Človek bi mislil, da bo v tako civilizirani državici, kot je ljuba Slovenija, vsaj človekovo dostojanstvo - če že druga živa bitja ne - zavarovano s konsenzom javnega mnenja, da je človekova "psiha" dejansko zelo šibka in ranljiva entiteta.

Kakšna zmota!

Nocojšna Trenja so znova pokazala razsežnosti fašistoidne miselnosti, ki je sicer značilna za človeštvo na splošno (gl. spet Milgramov eksperiment) - vendar si je številčno tako šibek narod kot je slovenski ne more privoščiti brez usodne škode za svojo "dušo" in nadaljnji obstoj na ravni civilizacijsko koristnega dejavnika.

To fašistoidno moralno strahopetnost je dobro povzel en sam odlomek iz soočenja.

Gospodična Nina Osenar (ex "sanjska ženska") je omenila, da se ji je kot vegetarijanki zdelo strašno, da so v oddaji Kmetija (spet "resničnostni šov") bojda klali prašiča.

Tega pač ni težko verjeti.

In vsega spoštovanja je vredno njeno vegetarijanstvo, zlasti ker je slišati, kot da izhaja iz moralnih, etičnih (ne osebnih "zdravstvenih") razlogov.

Manj spoštovanja vredno je, da ni kratko malo sedla za računalnik ali za pisalno mizo in protestirala na instanco, ki bi se ji pač zdela najprimernejša – magari v časopise. Prav gotovo bi dosegla najmanj toliko kot z ne-delovanjem, ne...?

Tako pa je ravnala, kot je ravnalo pred njo že na milijone ljudi v krvavi zgodovini človeštva: pogledala je stran.

Ključni stavek pa je - v odziv na njeno razmišljanje - izrekel gospod Max Modic:
"Pa si obrnila stran, a ne? Pač nisi gledala!"

In nato še osrednjo maksimo, ki jedrnato zgosti vse, o čemer tule pišem:

»Večino folka je treba naučit, da so tipke na unem daljincu...«

Tako je: obrni kanal.

Obrni pogled stran.

Ne glej.

Pusti zlo, naj deluje.

Če ti ni všeč, ga pač ne glej.

In moli, da boš pod zemljo, ko bodo tvoji potomci pljuvali čez tvoje ime in se spraševali, kako si lahko bil tako strahopeten, da si v soočenju z zlom raje pogledal proč.

Ljudje se pogosto zgroženo sprašujejo, zakaj je danes svet toliko bolj nasilen kot nekoč, ko so bili sami otroci.

Ob upoštevaju raznih faktorjev, med drugim tudi subjektivnosti pogleda, je vendarle treba priznati, da »nekoč« ni bilo potrebe po razoroževanju osnovnošolcev; otroci se niso pobijali med seboj (vsekakor ne na taki ravni); samoponiževanje ljudi v obliki pornografije in ekshibicionizma v drugih »ekstremnih« pojavnih oblikah ni bilo sprejeta kulturna norma.

Kaj je vse to spremenilo?

Kdor je zmožen pogledati resnici v oči, pozna pravzrok: televizija.

Natančneje, nazorno predočanje najnižjih človeških nagibov.

Človek se uči z zgledom (pazi na to besedo: z-gled = »z gledanjem«).
In če mu nekaj, kar je bilo zanj prej nesprejemljivo, dovolj dolgo kažejo, ga bodo lastne oči - in šibkost človeka kot družabnega bitja - zapeljale v prepričanje, da je njegova moralna trdnost pravzaprav "togost", da je morda vendarle "prenapet", celo "mračnjaški" – ali pa vsaj v socialno osamo. (Še več: če človek obdrži svoje poglede, ki so v nasprotju z z-zgledi, in vztrajno vidi v teh dovolj močno zlo, utegne prevzeti celo radikalno »antisocialno-» vedenje, kot je terorizem.)

Gospod Modic in kar je njegovih somišljenikov (beseda "somišljeniki" je gotovo pretirana, saj se lahko nanaša le na ljudi, ki imajo dejansko mišljenje, ki torej mislijo) bi gotovo glasno - in s ceneno, plehko ironijo - ugovarjali slehernemu enačenju svojega svetovnega nazora s fašizmom in pripadajočo moralno strahopetnostjo.

Oni pa že ne!

Fašisti, nacisti, strahopetci itd. so namreč le tisti, ki jih je uradna zgodovina - torej beleženje davno minulih dogodkov - označila z ustrezno nalepko.

Nekdanji ljudje namreč niso bili tako razgledani kot smo mi danes. Oni se niso zavedali, da ravnajo strahopetno, ko izkazujejo svojo človeško šibko naravo, za kar bodo nekoč grdo ožigosani. To pa zato, ker niso imeli nostradamovsko daljnovidnih zgodovinarjev in Stevenov Spielbergov, da bi razvsetlili njihov srednjeveško mračni um.

Mi pa živimo danes. Za nas to ne velja.

Naše ne-gledanje je prostovoljna izbira modernega, razsvetljenega človeka.

Človeka z daljincem v roki.

"Mesto stolpnic" ali posilstvo Ljubljane

Slabega ljubimca prepoznaš po agresivni vožnji in po prehitrem ali prevelikem (po možnosti rdečem) avtu.

Povzpetnika (vulgo "hohštaplerja") prepoznaš po v oči bijočem blišču, po pavjem perju, ki mu pristaja toliko kot zajcu boben.

Kmetavza prepoznaš po tem, da kakovost meri količinsko: veliko je "bolje" kot majhno, več je bolje kot manj.
In po tem, da vedno ceni samo tisto, kar raste za tujim plotom, pa če je še tak plevel. (To je tip človeka, ki se mu celo imenitno zdi, če ne zna prav slovensko.)
In po tem, da je zanj novo samoumevno boljše kot staro.

Ljubljano prepoznaš po vsem zgoraj navedenem.

V nebo štrleče stavbe so falični simboli, pravijo antropologi in sociologi kulture...
To bi pojasnilo aspiracije župana Ljubljane in njegovega enako nedomorodnega mestnega sveta, da uniči še tisto malo ljubljanskega obzorja, kolikor ga je ostalo.

To obzorje namreč ni njegovo, ni njihovo - nikoli ni bilo, nikoli ne bo. (In si, kolikor je videti, sami tega tudi ne želijo.) Njihovih čevljev se še drži blato, njihov kompas je denarnica.

Hja, v luči teorije o falični arhitekturi bi se najnovejše "urbanistične" načrte dalo razlagati celo kot - posilstvo Ljubljane: mesta, ki te ne spusti vase (ker ne znaš najti poti do njenega srca, kolikor ga je še ostalo).


Se še nadaljuje...
Brez skrbi.

Prav vsi pa vendarle ne spimo.

Bentiš čez bedo slovenskega filma?

OK, v zadnjih nekaj letih se je majčkeno popravil (Metod Pevec itd.), ampak na splošno bi se najbrž malo kdo spontano razveselil, kadar je na sporedu film, zrasel na zelnikih naše rodne grude... Ljubitelji dobrih dialogov in netendencioznega slikanja stvarnosti gotovo ne.

No, danes mi je prišel pred oči najnovejši razpis Filmskega sklada za "sofinanciranje razvoja scenarijev" (izteče se 14. marca). Če ga bere nepoučen ali vsaj nepripravljen človek, je prvi vtis, da je razpis sam mogoče napisan v duhoviti, izvirni obliki scenarija (in to zelo črnega) za film, kakršne so nekoč Italijani samokritično snemali o blodnjakih svoje slovite birokracije...

Razpisna dokumentacija je seveda v ZIP obliki (bognedaj, da bi bila pregledno ali celo všečno dostopna v obliki HTML).
Priložiti je treba sedem "obveznih prilog", med drugim tri "izjave", potrdilo o stalnem prebivališču (?!) in... ne, raje preberite kar sami, na svoje oči (rdeče poudarjeni del):

5. izpisek iz sodnega registra oziroma registra društev oziroma evidence ustanov, ki ne sme biti starejši od šestih mesecev in s katerim se dokazuje registracija prijavitelja za opravljanje filmske in video dejavnosti. V primeru prijave fizične osebe, mora le-ta predložiti potrdilo o stalnem prebivališču, ki ne sme biti starejše od šestih mesecev.

??!

Žal nikjer ne piše, kaj je predvideno za primer , da bi dobili odličen - ali vsaj povprečno slovenski - scenarij, katerega "prijavitelj" ne bi bil "registriran za opravljanje filmske in video dejavnosti"... Kaj bi bilo, če bi recimo kak glasbenik ali bančna uslužbenka ali poštar ali študentka ali upokojena oseba iz kakega drugega "registra" dobili krasno zamisel za scenarij in bi jo tudi razvili...?

Ne, res me zanima: kaj bi bilo?

Sicer pa je očitno jasno kot na dlani, kaj se zgodi v takem primeru. Samo slovenske filme si oglej...

Pa ne samo filme.

To spominja tudi na vsakoletne tekmovalne razpise za oblikovanje toalete Miss Slovenije, v katerih je birokratska "registracija" za opravljanje "ustrezne" dejavnosti prav tako eden glavnih pogojev za udeležbo.
(Pustimo ob strani dejstvo, da bi se takega razpisa mirne duše udeležil samo Nostradamus ali pa popoln amater - tak, ki mu ni jasno ali pa se ne zmeni za dejstvo, da toalete ni mogoče kreirati brez upoštevanja konkretnih fizičnih značilnosti izbranke, torej vnaprej.)

Spominja pa tudi na enega od današnjih prispevkov sicer preverjeno bedne TV oddaje Preverjeno: tistega, v katerem se izkazalo, da birokracija te države že deset let izsiljuje in trpinči neko gospo zaradi dolga v višini okoli 500 evrov, ki ga je omenjena gospa sicer dvakratno preplačala že pred leti... Na čelu njenih preganjalcev pa sta odvetnik banke - ki mu, sodeč po prispevku, ne manjka denarja, pač pa čisto in popolnoma vse drugo v življenju - in sodišče. Sodišče Republike Slovenije.
Ali niso sodišča poklicana, da delijo pravico?

Skratka, zdaj veš, zakaj slovenski film - še več, slovenska država na vseh svojih področjih - navidez ne rodi nobenega genija...

Saj jih - ampak zaduši jih že ob rojstvu.

Avtizem da je neozdravljiv? Res?

V oddaji 24 ur so se drevi spomnili pripraviti prispevek o avtizmu.
Pustimo ob strani dejstvo, da je imel deček iz prispevka že na pogled (in ravno pogled je pomemben) sumljivo malo "tipičnih" znamenj t. i. avtizma - da o vprašanju in dokaj bornih pojasnilih, zakaj avtizma nekoč ni bilo (se mogoče spomnite kakega takšnega otroka iz svojega otroštva?), ne govorimo... Skratka, pustimo ob strani dejstvo, da se dohtarjem niti sanja ne, kaj povzroča to domnevno bolezen - če pa se jim, so raje tiho. (Že vedo, zakaj.) Marsikdo bi celo posumil, da so si jo, tako kot še marsikatero novodobno "bolezensko stanje" (ponavadi imajo kratice, da so čim težje razumljive :), izumili taki, ki bi radi služili z "zdravili" zanje...

Tiste, ki jih ta tema resno zanima, bo brez dvoma resno zanimal tudi tale prispevek (sorry, v angleščini), ki je na svetovnem spletu sicer že dolgo znan:


Kako je Max ozdravel


Tule pa je curriculum vitae njegove matere (in avtorice članka):


Amy Lansky



Razmislite.
(Sami. Brez "pomoči" takih, ki nimajo pojma - samo prazne naslove.)


Pa srečno!

Takojšnje zdravilo za Alzheimerjevo bolezen?

Držimo pesti - samo to rečem:

Science Daily


(No, pa jezike nabrušene - ker če je res, se zna zgoditi, da bodo farmacevti in njihovi vazali hitro izračunali, koliko bi izgubili s takim zdravilom... Denarja, namreč.)

Te motijo petarde?

Koga, razen retardiranih revšet, pa ne?
A žal je že malenkosten odstotek retardiranih revšet dovolj, da ustrahuje vse druge… sploh, če se jim ti pustijo.
In če zakon sploh dovoljuje metanje petard, pa čeprav “samo” v omejenem času.

Hecno pa je, da imaš najboljše orožje proti njim gotovo ves čas pri sebi - pa se morda še spomniš ne nanj…

Včeraj popoldne grem po domači ulici. Naproti mi prihaja soseda, starejša gospa. (Kar je sicer nepomembno, a naj bo - za nazoren opis…)
Tedaj se razleže nekaj glasnih pokov. Ulica zasmrdi po žveplu. Gospa se vidno zdrzne, ustavi in začne glasno negodovati nekam v svoj rokav… Ko pridem bliže, vidim, da govori v svoj mobilni telefon. Nekomu, najbrž sinu ali snahi - obenem pa, to vidim po pogledu, tudi že meni - razjarjeno vpije, da se “niti normalno pogovarjati ne da”. Kaj to - niti na cesto si ne upa več! To zadnje reče že meni. Ustavim se, ker je navsezadnje edino olikano, da tudi njej omogočim, da si privošči kratko “salvo”, pa čeprav sem tako rekoč “tramvaj komanda”…
V tistem spet glasno poči.
“Ti mulc! Baraba!” ogorčeno zavpije gospa. Ozrem se. Par pobov se smeje. Ni jim težko brati misli: “Kva mi pa more, ta stara!”

Obrnem se k njej in ji, že bolj z gesto kot z besedami, rečem: “Mi dovolite, gospa? Samo za trenutek, prosim,” in ji obenem že nežno izvijem telefonček iz roke. Osuplo me gleda. “A boste policijo poklicali? Saj jih ne bo več, barab, ko bodo prišli. ČE bodo sploh prišli… Saj jih nikoli ni!”
A jaz medtem že brskam po komandni plošči njenega telefonina… Aha! Kamera - video - nočno snemanje… ne, to še ne bo potrebno… Pritisnem na SNEMAJ - in snemam… “Se ti zdaj še zdi tako smešno?” s privoščljivo nežnim glasom pobaram mulca, ki se je prej hehetal. Eden začne kleti, drugi - zelo mladi so še, ni kaj - kratko malo poberejo pete in se skrijejo v prvo stopnišče.

Ampak moja sadistična lovska žilica - ki se resda sproži samo v bran pravice, reda, miru in kar je še takih vrlin - mi ne da miru. Odpravim se za njimi, do vrat. Namenoma jih ne odprem, ampak samo skozi zaprta vrata predvajam posnetek - salva je izredno razločno slišna, tudi oni so lepo vidni, pa čas je natančno zabeležen - potem pa jim rečem, še vedno ljubkujoče in še vedno privoščljivo: “Kar je posneto, je že posneto. Ne da se odsneti. In zdaj bo šlo lepo po elektronski pošti na policijo… Srečno, fantje.”
Čista tišina, le nekakšno podrsavanje z nogami ali prerivanje.

Vrnem se h gospej.
“Izvolite, gospa. To lahko zdaj pošljete na elektronski naslov policije - ali pa izbrišete. Kakor vam je drago.”

Sledil je sicer še krajši pogovor, v katerem je gospa hvalila mojo “prebrisanost” in celo moje tehnične vrline - pri tem, da so omenjene tehnične vrline vgrajene že skoraj v vsak mobilni telefon. Samo uporabiti jih je treba.
Pa ni težko, veste.

A to je že druga zgodba.

Najstarejša lepotica Evrope

Ni in nikoli ni bila miss - kvečjemu lass.

Ime pa ji je Fortingall Yew.
(Po angleško, namreč.
A saj je navsezadnje doma v angleško govorečih krajih.)

Lepo zveni, ne?

Jo poznaš?
Ne?

Pa bi bilo dobro, če bi jo.
(Sicer pa jo vsak hip tudi boš. :))

Verjetno najstarejše živo bitje v vsej stari Evropi je.


Tule je njen portret:





Po poklicu je tisa (to namreč pomeni “yew”), Fortingall pa je ime vasi na Škotskem, kjer se je rodila pred približno 5000 (pet tisoč) leti in kjer še danes živi.

Več o njej lahko prebereš (v angleščini) tule.

Še bolj zanimiv pa je tale članek (sicer iz Telegrapha, a za silo bo že), s skrajno predvidljivim, a vendarle dobrim naslovom:


“The Roots of a Nation”

Korenine naroda


Pa tule je zelo zanimiv članek iz istega vira (še vedno v angleščini):

Iskanje dreves s pomočjo 200 let starih zemljevidov



Prmej, kakšno srečo imajo Britanci, da so pri njih drevesa rasla že pred 5000 leti!


Ni kaj - hudo je, če si “mlad narod”.
Posebno če si stare korenine požagal, novih pa kar ni in ni…

Ali slovenska javnost razvija dušo?

Tisti, ki kdaj pogledamo “ven”, v tujino, smo že vajeni množičnih izrazov ljudske solidarnosti ob medijsko dovolj razglašenih tragedijah neznancev (zlasti, kadar gre za otroke ali kaka druga nemočna bitja) in celo - zakaj ne? - divjega, pristnega ogorčenja nad tistimi, ki so tragedijo zakrivili.

Ni treba, da so nam (in nam osebno res niso) posebno pri srcu medvedki, igrače in drugi simbolni predmeti, ki jih poleg cvetja neznanci prinašajo na kraj tragedije v znamenje svoje solidarnosti.

Nič bolj nam niso všeč plastične nagrobne sveče na krajih prometnih nesreč, kar je menda slovenska posebnost (pa ne ravno najprikupnejša); morbidne so, pa še motijo zbranost voznikov. Še manj všečno pa je prav dejstvo, da se tovrstni vizualni pomniki praviloma (torej ne vedno, a ponavadi) kopičijo zgolj na prizoriščih prometnih nesreč.

Zato pa smo nekateri tembolj presenečeni nad morjem sveč pred NAMO v Ljubljani. Dogodek, ki ga obeležujejo, ni bil prometna nesreča, niti “nesreča” ne, temveč brezdušen uboj, ki meji že na umor. In osebno me tako množičen in odločen izraz ogorčenja ne samo preseneča, temveč tudi zelo veseli - tembolj, ker ga spremlja še veliko pomembnejše (ne)dejanje: bojkot lokala. Tako je prav; to je sporočilo, ki kaže, da tudi v naši družbi nemara ne prevladuje zgolj osebni, strogo materialni interes. Da je človek tudi pri nas še živ.

In vendar se sprašujem… Sprašujem se, kako to, da se ne spominjam takšnih prizorov - morja sveč, ogorčenih mimoidočih - v zvezi z ubogim brezdomcem iz Šoštanja, ki ga niso le zverinsko pretepli do smrti, temveč pred tem še mučili. Nikogar ni bilo, ki bi se ga usmilil ob njegovi zadnji uri; ki bi ga vzel v bran, njega, ki je bil najbrž vse življenje tako ali drugače sam; njega, ki je bil nekoč tudi sam novorojenček, otrok neke matere, nebogljeno upanje in prihodnost. In ko je umrl, enako nebogljen, v mukah in grozi - grozi svoje popolne samosti spričo brezna nečloveškosti okoli njega - sta njegovo ime in javni status - “brezdomec” - postala le statistika, snov za TV prispevek ali dva.

Za njim se ni zgrnilo morje luči prižganih sveč. Nobenega ministra niso obtoževali za njegovo smrt. Nobenih množičnih izrazov javnega ogorčenja ni bilo.

Ali pa se motim?

Kje so bile javne manifestacije srda, kje so bili “medvedki” (pa magari v obliki morbidnih sveč) ob nerazumljivo grozovitem življenju, zlorabljanju in smrti malega dečka Arnesa?
Ne spomnim se jih.

Se jih ti?
Se sploh spomniš, kdo je bil?

Kje sta njegova starša? Kaj počneta?
Ker sta imela srečo, da sta živela v Sloveniji, pravno-zakonskem raju za kriminalce in mučitelje vseh vrst, kjer za človeško življenje dobiš kako leto dni zapora (za živalsko pa še to ne), si lahko predstavljam, da mirno živita naprej in ju sosedi celo pozdravljajo.
So ju nemara pozdravljali celo še takrat?

Morda pa se mi je o vsem tem le sanjalo…?
Morda živim v deželi, kjer takšnih grozodejstev sploh ni, zato pa tudi ne potrebujemo javnega srda in eksemplaričnih zakonov?
Morda se jutri zbudim in ko grem mimo NAME, zagledam morje sveč in pomislim, kako tragična je ta zgodba - in kako srečni smo lahko, da se je surovo izživljanje nad nemočnim bitjem tokrat v Sloveniji zgodilo prvič. Pa najbrž tudi zadnjič. V deželi, ki izraža tako živo in strastno solidarnost do tujega življenja, se namreč kaj takega ne more več zgoditi.